OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
17. nedelja med letom, 28.7.2019

H KAKŠNEMU BOGU MOLIM?

Med težavami, s katerimi se ljudje kar pogosto zatečejo k duhovniku, so prav težave z molitvijo. Radi bi molili zbrano, pa jim to ne uspe. Zmanjka jim časa za molitev. Nekaterim je nerodno, češ da nikoli ne molijo s svojimi besedami, ampak uporabljajo le molitvene obrazce. Tudi meni molitev predstavlja težavo, saj večkrat ne zmorem zbrano moliti ali pa si ne vzamem dovolj časa zanjo. Celo veliki svetniki so poznali krizo molitve, ko na primer v molitvi niso občutili božje navzočnosti, ampak eno samo »puščavo« ali »noč duha«. Zato z zanimanjem prebiram današnji evangelij, ki nakazuje, da so tudi Jezusovi učenci imeli težave z molitvijo, saj so ga prosili: »Gospod, nauči nas moliti« (Lk 11,1). Kolikokrat je ta iskrena prošnja tud8i naša prošnja, ko se znajdemo v težavah pri molitvi.

17_med_letom.jpeg

Na prošnjo učencev, naj jih nauči moliti, jih Jezus nauči očenaš. Tega tudi mi pogosto molimo, čeprav v obliki, ki je zapisana v Matejevem evangeliju. Jezus začne »učno uro« o molitvi s ključno besedo Oče – Abba. Sveto pisemski strokovnjaki pravijo, da to aramejsko besedo prevajamo z ljubkovalnim izrazom »očak, ati …«

Kristus molitev začenja domače in prisrčno ter nas tako s prvo besedo usmeri k podobi Boga, ki sloni na temeljni človeški izkušnji, na zaupanju, ki ga ima otrok do očeta in do svojih staršev. Zupani naziv oče, očka naj opredeljuje tudi našo molitveno držo. Šele ko imamo občutek, da smo popolnoma varni, v naročju nekoga, ki nas zares sprejema in nudi varnost, lahko začnemo moliti.

Kristjani na svojih srečanjih, na primer mašah, skupaj zmolimo očenaš; tudi svoje prošnje običajno sklenemo s to molitvijo. Tako si prikličemo dejstvo, da je naš Bog oče in k takemu Bogu molimo. Naše besede usmerjamo k Bogu, ki nam ga je njegov Sin predstavil kot očeta, kot osebo, vredno zaupanja in s katerim smo lahko domači, saj je »očka«. Ko duhovni pisatelj Henry Nouwen govori o težavah pri molitvi, poudari, da se moramo na začetku molitve vedno vprašati: »Kakšen je Bog h kateremu molim?« Da je Bog kakor oče, je odlična priprava za našo molitev, ki nas bo varovala tudi pred raztresenostjo. Zato si pred molitvijo recimo: »Pogovarjal se bo z Očetom.« Oče da otrokom to, kar je dobro. V zavesti, da je Bog naš oče, verujemo, da nam bo naklonil to, kar je za nas dobro. V zadnjem delu evangelija (11-13) zato Kristus primerja naš odnos z Bogom z odnosom očeta do otrok in nam zagotavlja,  da je človeški oče lahko hudoben, pa bo dober do otrok, kako bi mogel biti nebeški Oče gluh za naše molitve.

Zato se vedno, ko začnemo moliti, postavimo pred Gospoda, neskončno ljubečega Očeta. Kdor ne ljubi Boga in kdor ni izkusil njegove ljubezni, bo težko molil, če sploh bo. Prav tako tisti, ki ne moli, Boga ne ljudi: Tako je molitev pokazatelj in preizkus našega odnosa do Boga. Bolj kot smo zaupljivi z Gospodom, bolj kot ga imamo za očka in bolj kot verujemo v njegovo dobroto, bolj se mu bomo bližali v molitvi.

Pa še en premislek ob Jezusovi podobi Boga kot očeta. Za očeta, za starše si najdemo čas. Kdor ne najde časa za očeta, je slab otrok. In  če mi ne najdemo časa za nebeškega Očeta v molitvi, se še lahko imenujemo božji otroci? Ali nismo takrat izredno slabi otroci? 

 
< Nazaj   Naprej >