OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here:
15. nedelja med letom, 14.7.2019

BRISATI KRISTUSOVE SOLZE

15_med_letom.jpeg

Neki menih je vrsto let prosil Boga, da bi imel videnje. Da bi se mu prikazal Bog ali vsaj kdo od svetnikov in tako okrepil njegovo vero. Končno je nekega dne ugledal prikazen, a se je sredi videnja oglasil samostanski zvon. Zvonjenje je pomenilo, da je prišel čas, ko je treba nasititi reveže, ki so se vsak dan zbirali pred samostanskimi vrati. In tisti dan je bil na vrsti za to nalogo prav on. Če se ne bo pred njimi pojavil s hrano, bodo mislili, da v samostanu nimajo zanje ničesar in ubogi se bodo razšli. Menih je omahoval med zemeljsko dolžnostjo in nebeškim videnjem. Seveda se je moral odločiti hitro, dokler je zvonec še zvonil. S težkim srcem je zapustil videnje in odšel streč ubogim. Skoraj čez eno uro se je vrnil v svojo sobo. Ko je odprl vrata, skoraj ni mogel verjeti svojim očem. Medtem ko je hranil reveže, prikazanje ni prenehalo. Ko je menih pokleknil in se zahvalil, je slišal odgovor: »Moj sin, če bi ne šel hranit revežev, ne bi ostal« (Drobne zgodbe z biserom, 127).

Vsak človek, ki se je resnično srečal z Bogom, podobno kot menih v zgodbi, se bo odpravil na srečanje s človekom, zlasti tistim, ki je v stiski ali tistim, ki mu je ranil osebno dostojanstvo. Pot k človeku  je pokazatelj našega srečanja z Bogom. Najboljša pot do tega, da »vidimo«  Boga, je opravljanje naših dolžnosti iz ljubezni in služenje bratom in sestram, zlasti potrebnim. Da se je menih resnično srečal z Bogom, je pokazal s tem, da je pomagal sočloveku. Da je Cerkev božja, dokazuje tudi s tem, da brani človeka in njegovo dostojanstvo tudi takrat, ko bo zaradi tega doživela zavračanja in posmeh ter ji bodo močni tega sveta nasprotovali.

Pred kratkim je neka žena dejala kako ji je težko streči ostareli teti. »Ne da ji ne bi hotela, prosim, razumite me, a včasih je res težko. Včasih je  zahtevna in sitna. Zdi se mi, da bi bila lahko včasih bolj hvaležna.« Rad verjamem. Služenje »ubogim« ne preprosta in lahka stvar, ampak nas nasprotno velikokrat nekaj »stane«. Tudi usmiljenega Samarijana, ki je opisan v današnjem evangeliju, je pomoč kar nekaj «stala«. Moral si je vzeti čas in se potruditi, da je ranjencu pomagal, mu obvezalo rane in mu preskrbel prenočišče.

Človek in skupine ljudi, ki se bodo odločili pomagati človeku in braniti človeške osebe, morajo tvegati, da bodo poleg notranjega zadoščenja doživeli tudi zavračanje, nehvaležnost in celo nasprotovanje. Pa vendar je spoštovanje vsakega človeka in pomoč sočloveku ena bistvenih sestavin Jezusovega naročila, ki ga je izrazil s pozivom ob koncu prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in  delaj prav tako!« (Lk 10,37).

Slikar Marko Ivan Rupnik je v mozaični poslikavi papeževe kapele Odrešenikova Mati v Vatikanu močno poudaril nujnost kristjanovega zavzemanja za človeka in njegove skrbi za bližnjega. Na steni, kjer prikazuje delovanje božjega Duha v človeku, je upodobil usmiljenega Samarijana, ki z vso skrbnostjo pomaga ranjencu. Toda ta ranjeni človek bi kdorkoli! Ne, ima obraz Jezusa Kristusa!

Kadar bi omagali pri zavzemanju za človeka in skrbi za bližnjega, se spomnimo: ko pomagamo človeku v stiski, pomagamo Kristusu (prim. Mt 25,49). Ko se zavzemamo za današnjega ranjenega človeka, pomagamo Kristusu, blažimo njegove rane in brišemo njegove solze v očeh naših sodobnikov.

 
< Nazaj   Naprej >