OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Binkoštna nedelja, 9.6.2019

Spet smo v gornjih prostorih

Na koncu Lukovega evangelija je Jezus, preden je zapustil to zemljo, čisto pretreseni skupini svojih učencev naročil tole: Ostanite v mestu in ne zapustite ga, dokler ne boste začutili, da ste odeti v moč iz višave!  Malo naprej, v Apostolskih delih, lahko preberemo, kako so si učenci to razlagali. Zbrali so se in skupaj čakali »v gornjih prostorih« hiše, dokler niso začutili binkoštnega ognja.

Kadar skušamo opisati sedanji trenutek v Cerkvi, ni prispodobe, ki bi bolje zadela bistvo, ki bi nam dala več misliti in ki bi bolje opisala sedanje stanje, kot je to svetopisemsko poročilo – nekdaj samozavestni, zdaj pa nekako malodušni učenci, ki se tiščijo skupaj v gornjih prostorih hiše, upadlega srca in brez poleta, ki čakajo, da jih napolni moč od zgoraj.  To smo mi, le da imajo naši »gornji prostori« nešteto oblik:  cerkvena srečanja vsake vrste, škofijske sinode, duhovniška združenja, razni kongresi za prenovo verskega življenja, ekumenska srečanja, pastoralni inštituti, komisije o socialni pravičnosti, prizadevanja v misijologiji, inštituti duhovnosti ter žene in možje po vsem svetu (v kuhinjah in samostanih), ki se čutijo nemočni in molijo k Bogu, naj pride ponovno na ta naš svet. Naša cerkvena srečanja so »gornji prostori«.

binkosti.jpeg

Tako kot originalni gornji prostori apostolov so tudi naša zbirališča preprosta, pomožni cerkveni prostori ali cerkvena konferenčna središča s plastičnimi stoli in plastičnimi kozarčki za enkratno uporabo. Zgornji prostori niso blesteči in razkošni kot da Vincijeva slika, so  preproste sejne sobe naših župnišč.

In ravno tu moramo pričakovati ozdravljenje in novo veselje po tem bolečem obdobju ponižanja in očiščevanja. Današnji čas Cerkvi gotovo ni v ponos. Posvetne sile nas vedno bolj potiskajo ob rob. Ponižujoči škandali znotraj Cerkve se pojavljajo na naslovnicah naših časopisov in moderno je biti proticerkven in protiduhovniški.

Marsikaj od tega lahko razumemo svetopisemsko kot čas trebljenja, obrezovanja, kot dogajanje »v gornjih prostorih«. Marsikaj od tega se je po pravici zgrnilo nad Cerkev. Vse predolgo smo živeli v času cerkvenih in duhovniških privilegijev, pozabljali smo, da bomo tisto, kar smo po krivem idealizirali, kmalu morali demonizirati. Kako uživamo, če božanstva padajo! Časom privilegijev, ugodnosti vedno sledi nasprotje. Bili so časi, ko Cerkev preprosto ni mogla narediti nobene napake, zdaj pa ničesar ne more narediti prav. Zato nas je Jezus ponovno poslal »v gornje prostore«, da v molitvi čakamo, urejamo svojo zmešnjavo in se ponovno ukoreninimo v pravih temeljih, da bomo pripravljeni sprejeti novi ogenj.

Toda to je le polovica posla. Danes smo spet v gornjih prostorih še iz enega razloga:  Tako kot prvi učenci takoj po Jezusovem odhodu tudi mi danes ne vemo, česa naj se lotimo. Mnogo tega, kar smo delali do sedaj, se ne obnese več. Vedno teže se nam zdi posredovati vero svojim otrokom, vzbujati in vnemati versko in romantično domišljijo sodobne kulture, vse teže je napraviti nekaj, kar bi pustilo opazno sled v vedno bolj otrdeli posvetnosti splošne zavesti. Kaj naj storimo, ko vedno manj ljudi hodi v cerkev, ko se prašijo in praznijo naša semenišča in samostani, ko je v svetu vedno več agnosticizma in je toliko naših otrok do cerkve popolnoma indiferentnih?

Sveto pismo nam daje odgovor: Vrnite se v mesto in čakajte v gornjih prostorih!  Kaj to pomeni danes?  V Lukovem pisanju se »mesto« nanaša na Jeruzalem, ki je podoba za Cerkev, za vero, za sanje, ki jih je vzbudil Jezus. Iti stran od Jeruzalema kot učenca, ki sta šla v Emaus, pomeni oddaljevati se od Cerkve, od vere, od sanj. Zato nam tudi danes Jezus govori tako kot takrat: »Vrnite se v mesto, nazaj k sanjam!«  In kaj so gornji prostori? To so temelji. Naša vera sloni na temeljih, ki segajo do žive skale, in k tem temeljem se moramo vedno znova vračati. Vse prepogosto –  včasih tudi iz najrazličnejših plemenitih nagnjenj – pozabljamo, da Bog na koncu koncev od nas zahteva predvsem bratsko ljubezen, potrpežljivost, razumevanje, gostoljubnost, ponižnost, molitev, medsebojno razumevanje, odpuščanje in to, da ne sodimo drugih – ne glede na težo in pomembnost moralnih ali verskih bojev, v katere smo vpleteni. Stopiti v gornje prostore pomeniti  zakoreniniti se ponovno v teh krepostih, nato pa zaupati, da bo Bog rešil tiste ljudi, ki jih mi ne moremo.

Druge in sebe pa pri tem podpiramo tako, da hodimo na srečanja! Kadar ne veste, kaj bi napravili, se vrnite v gornje prostore – vztrajno hodite na srečanja!

 
< Nazaj   Naprej >