OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here:
7. velikonočna nedelja, 2.6.2019

Skrivnost poslavljanja

Nekdo je pripovedoval: »Ko sem imel triindvajset let sem v razmaku treh mesecev izgubil oba, očeta in mater. Bila sta še mlada, sam sem bil mlad, vsa naša družina je bila mlada – dosti premlada se nam je zdelo, da bi oba lahko kar odšla. Toda kljub temu sta umrla in v naših življenjih je zazevala praznina.

Počasi, počasi pa se je začela polniti in žalost je začela izginjati. Več let je trajalo, toda končno so se stvari spremenile. Kar sem nekdaj čutil kot hladno odsotnost, je zdaj postala topla prisotnost. Mati in oče sta se vrnila k nam na nov način. Njuno prisotnost smo čutili kot toplega duha, ki nas je hranil, kot neprestano ljubezen ki nas je vzdrževala. Zdaj sta bila z nami na globlji način, brez vseh napetosti.

Ko sta bila še živa, smo se dobro razumeli, toda tako kot je v vseh družinah, je bilo v tej ljubezni tudi nekaj napetosti. Ljubezni in ljubeče skrbi ne moremo ne dajati ne sprejemati brez neke sence, vznemirjenja ali negativnih čustev. Tako je v vseh družinah in tudi znotraj naših najbolj zaupnih odnosov.«

7_velikonocna.jpeg

V tem življenju ne obstaja intimnost iz oči v oči, v kateri ne bi bilo sence, nekakšna kristalno čista ljubezen. Ne glede na to, koliko drugega ali drugo ljubimo, še vedno bomo doživljali občutke odpora, razočaranja, vznemirjenja, naveličanosti, nerazumevanja, da nas ne ceni dovolj, da včasih rabimo več časa in prostora zase, da nas ta odnos lahko tudi rani.

Ko pa so starši umrli in ko se je naša žalost polegla, je začela v naša življenja pritekati njuna prisotnost, njuna ljubezen, ki daleč presega tiste napetosti. Zdaj smo čutili njuno ljubezen brez vsake sence. S tem, da sta odšla, sta nam lahko podarila tisto, česar nista mogla, ko sta bila še z nami: prisotnost in ljubezen brez vsake sence. 

Kako to? Kaj se je zgodilo? Ali gre le za to, da čas ozdravi vse rane? Ali smrt povzroči, da pozabimo na vse napetosti in razočaranja, ki so bila prej med nami?

Malo že, toda gre za nekaj dosti globljega. Intimnost je zagonetna, globoka in paradoksna, protislovna. Znotraj intimnosti se prepletata in poigravata prisotnost in odsotnost, tako da v določenem trenutku in stanju našega odnosa ne moremo reči, kaj nas globlje povezuje. Včasih smo sicer fizično skupaj, pa si ne moremo dati tistega, kar potrebujemo, in se moramo vsaj za nekaj časa ločiti, da se to zgodi.

Včasih lahko šele naša odsotnost poglobi in prečisti našo prisotnost. Včasih je bolje, da odidemo za en dan ali za daljši čas. To je del skrivnosti, teologije in psihologije vnebohoda.

Na neki ravni je to skrivnost, vendar lahko občutimo, kako deluje.

Kot starši lahko to doživite, ko vaši otroci odrastejo in se odselijo. Najprej občutite bolečino, ko jim omogočite, da odidejo, nato pa se spet veselite, ko se isti otroci vračajo in stojijo pred vami drugačni, odrasli, ki vas sprejemajo kot prijatelje. Tega pa ne bi bilo, če otroci ne bi najprej odšli. Dobri starši vedo, da zavirajo rast svojih otrok, če se jih preveč oklepajo in jim ne dajo dovolj prostora, da lahko tudi odhajajo. S tem sami sebe oropajo čudovitega doživetja, ko se otroci vrnejo odrasli in staršem lahko podarijo nekaj globljega kot ljubezen nesamostojnega otroka. To velja za vsak odnos. 

Jezus si je večkrat prizadeval, da bi to dopovedal svojim učencem še pred vnebohodom. Večkrat je ponavljal: Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, vam ne morem poslati Duha. Zdaj boste žalovali, kasneje pa se boste veselili.

Več let je trajalo, da sem vsaj malo doumel, kaj je Jezus mislil s temi besedami. Še danes se sam v sebi borim (bolj v srcu kot v glavi), saj težko sprejemam, da včasih moramo oditi, da bi se naš duh bolj razcvetel; šele potem smo pripravljeni, da nas tisti, ki nas najbolj ljubijo, sprejmejo brez napetosti in nemira, ki od nekdaj kalita naše odnose.

Kadar otroci zapuščajo dom, da bi zaživeli samostojno, povedo svojim staršem na tak ali drugačen način isto, kar je Jezus rekel svojim učencem: Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, se ne morem vrniti k vam na globlji način!

Isto misel izgovorimo vsakokrat, kadar gremo skozi vrata – naj bo za dalj časa ali samo za en dan – in moramo izreči besede: »Na svidenje!«

 
< Nazaj   Naprej >