OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here:
6. velikonočna nedelja, 26.5.2019

Bog ima moč, da vstane od mrtvih, to je najtrdnejša resnica

Kot otroci smo verjeli v bajke in si predstavljali, da nekje obstaja čarobna moč, ki more – in na koncu tudi bo – z enim zamahom pospraviti vse zlo, krivico in bolečino, tako da bo konec za vse srečen.  Toda bolj ko se staramo, težje verujemo v to. Življenjska stvarnost je namreč kakor šok terapija. Vidimo, kako vsa čarobnost okrog nas razpada in kako se vse več usod konča nesrečno, zato se vedno bolj nagibamo k Orwellovi trditvi: »Če si hočete ustvariti pravo podobo o prihodnosti, si predstavljajte škorenj, ki za vselej pohodi človeški obraz.«

Kdo bo torej imel čisto na koncu prav, otrok ali Orwell?  Po čem naj ravnamo svoje življenje, po otroški veri v čarobno ali v kruto orwellsko stvarnost, v kateri se utapljajo vsi odrasli?  Kakšen konec bomo doživeli mi in kakšen bo konec človeške zgodovine, bo to božanska čudežnost ali škorenj v obraz?  Kaj bo ob koncu zadnjega dne resnična stvarnost in kaj bo prostodušna naivnost?

Bolj ko postajamo odrasli in nenaravno izkrivljeni, bolj nas mika, da bi sprejeli Orwellov pogled na svet. Ob tem si seveda želimo, da ne bi bilo tako, da vendar obstaja nekje božanska čudežna moč, ki lahko poskrbi za srečen konec, pa kljub temu stoično ali trpko vdano sprejemamo, da stvari pač niso take. Po vsem, kar smo slišali in videli, se nam zdi, da dejstva napovedujejo, da bo zmagala tema nad svetlobo, osamljenost nad skupnostjo, sebičnost nad ljubeznijo, skrb zase nad skrbjo za bližnjega, krivica nad pravico, trpka brezbrižnost nad sočutjem, neokusnost nad lepoto in smrt nad življenjem. Zdi se, kot da je verjeti nasprotno naivnost, brezplodno delo in priprava na splošno razočaranje. 

Sprejeti dejansko stanje zahteva občutek za stvarnost, ta pa spet zahteva določeno mero brezupa. Vsi živimo nekakšen miren, dejanski brezup, ki ima razne oblike. Nekateri si skoraj nezavedno skušajo prigrabiti delež materialnega blagostanja in užitkov v tem življenju, saj je na koncu koncev tako ali tako vse brez smisla. Pri drugih se to izraža preprosto v zagrenjenosti, ker pač življenje ni pošteno in nas je za marsikaj ogoljufalo. Višja oblika takega obnašanja je »metafizični upor« (kot ga je posrečeno poimenoval Albert Camus), ko je človek prepričan, da bodo na koncu koncev prevladale sebičnost, krivica in smrt, vendar pa si kljub temu lahko ustvarimo nekakšno začasno dostojanstvo in življenjski smisel s tem, da se v tem vmesnem času borimo proti njim.

Na koncu pa je brezup samo brezup, ne glede na to, kakšen vzvišen videz si nadene. Če za našo človeško naravo ne stoji nobena druga čudežna moč, potem je naša končna usoda lahko le škorenj v obraz.

6_velikonocna.jpeg

Kristusovo vstajenje razgali to domnevno dejstvo kot navadno naivnost. Z Jezusovim vstajenjem so se stvari postavile na glavo in domnevno kot skala trdna dejstva so bila dobesedno odpihnjena v pekel. Kar je bilo videti kot naivnost, je naenkrat dokončna resnica in kar je bilo videti kot trdna resnica, je zdaj naivnost.

Če verujemo v vstajenje, potem se Orwell moti, prav pa ima otrok; zagrizeni praktik se moti, prav pa ima pobožni; kdor je nehal verovati v čudežnost, se moti, prav pa ima, kdor izpoveduje in sprejema vero; bajke so bolj resnične kot zakon entropije, zakon ljubezni je bolj obvezen,  močnejši od zakona težnosti; Sveti Duh je močnejša naravna sila kot vsi vetrovi sveta, zato moramo svoje življenje ravnati po neskončnih obzorjih večnosti, ne pa po propadljivih omejenostih našega sveta. 

Pri tem ni pomembno, kdo ima prav in kdo ne, ampak po čem naj ravnamo svoje življenje. Kaj je dokončna, največja resnica? Za vernega to gotovo niso izkustvena dejstva, ki jih razsvetljenstvo še naprej razgrajuje in utrjuje, ampak Božja moč, ki se je razodela v Jezusovem vstajenju. Če je Jezus res vstal od smrti – in zagotovo je, saj vera stotin milijonov ljudi po vsem svetu ne more dva tisoč let sloneti le na želji ali na laži – potem je prav, da verujemo v božansko čudežnost in v srečen konec. Verovati v vstajenje pomeni verjeti v to, kar je lepo izrazila srednjeveška mistikinja Julijana iz Norwicha*:  In vse bo dobro in vse bo dobro in vsaka vrsta bivanja bo dobra. V Jezusovem vstajenju vidimo, da zaključek zgodbe – naše zgodbe in zgodbe človeške zgodovine – ne bo škorenj v obraz ampak, kot smo čutili, ko smo bili še otroci, čudovito zmagoslavje svetlobe, ljubezni, pravice, miline, lepote, objema veselja in Boga. 

Če verujemo v Jezusovo vstajenje, lahko gledamo izkustvenim dejstvom v obraz, če so še tako strašna, saj vemo, da so krivica, sebičnost, nasilje, osamljenost, kaos in smrt samo vmesno poglavje v celotni zgodbi.

Onstran sedanjih bolečin in razočaranj je Nekdo in ta Nekdo, Bog, ima v rokah čudežno paličico, ki je neskončno močnejša, kot si jo lahko zamisli katerakoli pravljica.

 
< Nazaj   Naprej >