OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
3. velikonočna nedelja, 5.5.2019

Zahvaljujmo se za neuslišane molitve

»Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« 

(Jn 20,19)

3_velikonocna.jpeg

Henri Nouwen je ob neki priliki pripomnil, da ga je včasih razjezilo, ko so ga prekinjali pri delu, dokler ni spoznal, da so bile ravno te prekinitve pravo delo zanj.

Iz tega se lahko naučimo:  Pogosto se ujezimo, če nas kaj zmoti v naših načrtih. Včasih so to le manjše motnje npr. nepričakovan telefonski klic, ko delamo ali gledamo televizijo. Včasih pa gre za večje stvari:  nenačrtovana nosečnost, ki prekine našo kariero,  ekonomska stiska, ki nam ne dovoli, da bi postali pisatelj ali umetnik,  težave v družini, zaradi katerih moramo pozabiti na svoje sanje,  ali nenadna bolezen, zaradi katere se vse ustavi.

Nešteto je velikih in malih stvari, ki so se zarotile zoper naše načrte in so namerno onemogočale naše sanje. Pogosto se jezimo in razmišljamo sami pri sebi: »Ko bi samo … Ko bi se samo to ne zgodilo! Zdaj moram spet čakati in ponovno nazaj v šolo … Nikoli se mi ne bo posrečilo, da bi se mi izpolnile sanje.« Ko smo v srednjih letih ali morda že prej, pa se naša slaba volja izrazi ostreje: »Zapravil sem svoje življenje, bil sem žrtev okoliščin, popuščal sem zahtevam drugih in zdaj ne bom imel več prilike, da bi delal, kar si resnično želim.« Res pa je tudi obratno: Včasih namesto jeze začutimo hvaležnost, ko spoznamo, da so bile te ovire in prekinitve za nas v resnici zdravilne, čeprav jih takrat nikakor nismo bili veseli. Nikakor nas niso zmotile pri delu, saj so nam ravno te ovire prinesle pravo delo.

Nekaj primerov nam bo pojasnilo to trditev.  Prepričan sem, da tudi vi poznate posameznike ali družine, ki jim je nenačrtovana nosečnost vse načrte postavila na glavo. V začetku so se jezili, kasneje pa se je nezaželena motnja spremenila v ljubljenega otročička, ki je pomagal ustvariti srečo, pred katero so vsi prejšnji načrti postali popolnoma nepomembni.

Britanski zgodovinar A.N. Wilson v življenjepisu pisatelja C.S. Lewisa opisuje, kako je Lewisa pri njegovem delu profesorja na Oxfordu in pisatelja neprestano, skoraj vse življenje, ovirala njegova mačeha, ki je zahtevala, da opravlja večino gospodinjskih del in nakupovanja. Lewisov brat Warnie, ki je živel v istem gospodinjstvu, pa se ni pustil motiti in je v svojem dnevniku zapisal, kakšna škoda je, ker Lewis zaradi obilice gospodinjskih opravil ni mogel pisati še več.  Lewis pa je na vse to gledal popolnoma drugače. Sploh se ni jezil ampak je zapisal, da so mu ravno ti gospodinjski in drugi opravki pomagali, da je ostal v živem stiku z življenjem, kakršnega drugi oxfordski gospodje niso poznali. Wilson meni, da so Lewisu ravno te motnje v njegovem profesionalnem delu omogočile, da je stal z obema nogama trdno na tleh in da se je mogel vživeti v vsakdan navadnega človeka.

Kar v začetku občutimo kot nezaželeno oviro, se na koncu lahko izkaže kot naše pravo delo.

Vedno seveda tudi ni tako. Svojega življenja tudi ne smemo v celoti prepustiti slučajnim dogodkom. Sami se moramo odločati, kar je včasih lahko zelo težko, in tako usmerjati svojo usodo. Nezdravo, celo usodno je lahko, če preprosto sprejmemo vse, karkoli se zgodi. Zaradi tega smo lahko v življenju zagrenjeni in razočarani. Vsakdo izmed nas ima neke talente in sanje, ki so od Boga, in zato se moramo zanje tudi boriti v imenu istega Boga.

Pri vseh ovirah in prekinitvah moramo pogledati, ali morda ne odkrijemo v njih Božje roke. Ovire so lahko videti kot zarota v obliki slučajnih dogodkov, preko katerih pa nas Bog vodi in vzgaja. Ko bi v celoti obvladovali svojo usodo, ko bi lahko načrtovali in uresničevali svoje življenje v skladu s svojimi sanjami brez kakršnihkoli ovir, se bojim, da bi mnogi izmed nas počasi in skoraj neopazno postali sebični in v življenju zanje ne bi bilo več preprostega veselja, navdušenja, družinskega življenja in resničnega čuta za skupnost.

Tudi krst pomeni motnjo, spremembo smeri v življenju. Kristus je na skalah ob Tiberijskem jezeru krstil Petra, ko mu je rekel:  »Tvoje življenje ni več samo tvoje. Preden si mi izpovedal ljubezen, si se opasoval sam in si lahko šel, kamor si hotel. Zdaj te bodo opasali drugi in te bodo odvedli, kamor nočeš.«  Predati se ljubezni pomeni biti krščen, pomeni sprejeti, da je naše življenje za vedno ovirano, prekinjano. Če ne dovolimo, da je naše življenje ovirano, pomeni, da ljubezni rečemo ne.

C.S. Lewis je nekoč dejal, da se bomo vso večnost zahvaljevali Bogu za tiste molitve, ki jih ni uslišal. Meni pa se zdi, da se bomo precejšen del večnosti zahvaljevali Bogu tudi za tiste ovire, ki so preusmerile naše načrte in nas krstile za življenje in za ljubezen na tak način, ki ga sami ne bi mogli nikoli načrtovati in izpolniti. Ne živimo le od lastnih dosežkov, včasih se lahko edino s prisilo naučimo tega, kar je za nas najboljše.

 
< Nazaj   Naprej >