OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
4. postna nedelja, 31.3.2019
4_postna.jpeg

Ko preberemo priliko o izgubljenem sinu, se nam zdi, da se moramo odločiti. Na stran katerega sina se bom postavil? To je kakor pri branju pravljic: prva dva sinova sta močna in pametna, vsak na svoj način. Tretji sin pa je navadno zapostavljan. In ravno tisti opravi preizkus in si pridobi glavno nagrado: naše odobravanje in zavedanje, da je prav on tisti, ki ga je vredno posnemati. To je lepo. Pravljice, zgodbe, basni nas učijo dobrote, pravilnega ravnanja in odločanja za prav tudi, ko ni očitnega razloga za to.

Toda evangelij ni zgodba ali pravljica. Je pripoved, a ne o dogodkih življenja, ampak o naši notranjosti – zgodbi, ki se piše v globini našega srca in ozadju naših dejanj. Poklicani smo, da to zgodbo prepoznavamo in ne begamo samo na površini.

In kakšna je ta zgodba? Kako ji prav prisluhniti?

Najprej pomislimo na lepe lastnosti. Da je mlajši sin spoznal, da je delež očetovega imetja njegov je pravzaprav nekaj odličnega in ko ga zapravi, se spomni, da je največja dediščina to, da je še vedno sin, tudi če je imetje zapravil na grd način. Po drugi strani pa lahko pri starejšem sinu občudujemo, da je bil pri očetu, mu služil in mu bil pokoren. In ko mlajši sin počenja “lumparije,” on dela na polju.

Kateri izmed sinov si je zaslužil Očetovo naklonjenost? Po lastnih delih prav nobeden, po Očetovi dobroti pa oba. Toda njuni grehi niso tako veliki, da jih oče ne bi mogel odpustiti. Očetova ljubezen je velikodušna in on nam v svojem usmiljenju odpušča. Toda oba sta se pregrešila proti ljubezni sami. Ko je prvi sin prosil za imetje so bile njegove oči polne imetja. Ne oče ne brat zanj nista obstajala. Toda skrivnost človeške neumnosti je, da tudi drugi sin ni videl Očeta, njegove bližine. Kljub temu, da je imel očeta neprestano v bližini, se ni naučil ljubezni, ki jo je oče živel in izžareval. Lahko bi živel še 1000 let ob očetu, pa bi bilo enako. To je tragika ljubezni. Tudi za starejšega brata ni obstajal ne oče, ne njegov brat, ampak samo njegov pohlep in “pusti me pri miru”. Nam je pa podoben v tem, da se nikamor ne premakne in se boji sprememb. To je bolezen slovenskih kristjanov. Biti tiho in gledati v tla, v družinah pa, najbolje da je otrok na varnem, tudi če do abrahamove starosti. Ostati v isti službi, četudi moja spretnost in zagnanost izginjata, oklepati se veroučne vere in vere starih staršev, tudi če ta vera izgleda že kot ponošena srajca, to ni živa vera in odnos do življenja. Tudi družina potrebuje izzive in tudi vera mora poznati notranji boj, da lahko raste z nami. Ne bojmo se tega boja. V tem je celo grešni, izgubljeni sin na boljšem.

Vendar pa nas opogumlja in nam daje pravo smer odpev iz današnjega psalma: Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober.

 
< Nazaj   Naprej >