OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
2. postna nedelja, 17.3.2019
2_postna2.jpeg

Že takoj drugi postni teden nam Cerkev predstavi Jezusa, ki se pred učenci spremeni. Z njimi gre na Goro in jim da doživeti najlepše, kar je mogoče doživeti – resnico. Spremenjeni Jezus je v resnici naša smer, je polnost našega upanja. In ko zrejo učenci vanj se jim sicer zdi, da gledajo nekaj, kar je predaleč, skoraj neresnično. Toda Jezus to dela, da bi vsakemu izmed nas pokazal, koliko božanskega je v nas.

Ob idealih vere se zdi, da ne bomo zmogli, da smo preveč preprosti in naše moči niso dovolj, da bi Boga ne razočarali. In takrat se zgodi navidezno nasprotje. Začnemo se samozaničevati in se poniževati. Ob nesmiselnih zahtevah, ki si jih sami nalagamo na ramena, zgledamo še bolj nemočni in grešni, in zdi se, da smo zadovoljni s tem stanjem. Jezusova smer je druga. Dvigniti se na goro, občudovati, veseliti se; in ko verujemo, pripovedovati. Pomembno pa je, da sploh stopimo na to pot. Pogumno in z veseljem.

Kadar sreča človek Kristusa in sklene, da ga bo posnemal, se loti podjetja polnega tveganja, nepričakovanost in presenečenja. Jezus ne jamči, da bo podaljšal bivanje na Taboru. S seboj nas zmore peljati zelo visoko, da ne občutimo več težavne vsakdanjosti. Obdariti nas zmore s trenutki neizmerne sreče, bleščeče svetlobe in in nepopisne blaženosti, ki presega vse zemeljske užitke, časti in bogastva. Vendar nas lahko takoj nato povabi, da čujemo z njim v negotovih nočeh tesnobe, dvoma in mraka; ko se dozdeva, da se vse podira in propada. Tedaj zgubljamo pogum, čutimo se nekoristne v svojem življenju in podjetjih. Dozdeva se nam, ko da sami uničujemo sijajne dosežke, da zakopavamo čudovite upe, ki jih drobi led trde resničnosti.

Vendar je travno to kritična točka našega krščanskega življenja. Gre za to, da ne postanemo begunci, da ne izdamo; da ostanemo pribiti poleg Kristusa tudi, kadar je njegovo obličje manj vabljivo ali pa se nam celo dozdeva, da se je njegovo obličje razblinilo v megli dvomov. Znati moramo reči: Da, poznam tega človeka – najsi bo na Taboru, najsi bo v Getsemaniju ali na Golgoti. Priznati moramo njegovo navzočnost tudi tedaj, kadar je neprijetna, obvezujoča ali pa neposredno uničuje naša najbolj upravičena pričakovanja. Če v takih trenutkih poživimo svojo vero, utrdimo svoje upanje in kot kres prižgemo svojo ljubezen, potem se nam ni bati: kmalu bomo zaslišali skozi meglo njegov mili glas: “Jaz sem, ne bojte se!” In morebiti se bo megla kar razblinila in zopet bomo zagledali njegovo obličje. Če že ne bo poveličano, nam bo pa vendarle dalo slutiti, da se samo prek trpljenja Velikega petka lahko pride do vstajenja Velike noči! [Janez Jalen]

Če bomo po tej poti hodili z veseljem bomo vedno prepoznavali, da je vse naše življenje del Božjega načrta odrešenja.

 
< Nazaj   Naprej >