OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
7. nedelja med letom, 24.2.2019

ODPUŠČAM, KER MI JE ODPUŠČENO

7_med_letom.jpeg

»Jaz moji tašči vedno odpuščam, ona pa meni ne. Zakaj moram jaz vedno prva odpuščati? Zakaj bi morala jaz vedno narediti prvi korak?« Zelo pogosto slišimo od ljudi taka in podobna vprašanja. Vprašanje je izredno »življenjsko«, kajti kdo se še ni vprašal: Zakaj bi moral kristjan prvi ljubiti in celo sovražnike ter odpuščati?

Kdor bo tako razmišljal bo stalno nezadovoljen in se bo smilil samemu sebi. Take vrste kristjan bo imel vedno občutek, da je za marsikaj prikrajšan in bo zelo težko poslušal Jezusove besede iz današnjega evangelija: »Vi pa ljubite svoje sovražnike. Delajte dobro … ne da bi za to kaj pričakovali« (Lk 5,35).Kristjanovo izhodišče pri razmišljanju je drugačno.

To je človek, ki neprestano okuša božjo ljubezen. Vsak dan se zaveda – vsaj moral bi se - ,  kako ga Bo ljubi. Bog nam svojo neizmerno in neizrekljivo ljubezen kaže tudi tako, da nam vedno znova odpušča prestopke, ko ga za to prosimo. Poskusimo s primerjavo. Če bi nam nekdo naredil krivico, pa bi nas prosil odpuščanja, bi mu odpustili. Teže bi to naredili, ko bi se zgodilo drugič. Če pa bi nam kdo desetkrat, stokrat, celo dan za dnem delal krivico, ter nas vedno znova prosil odpuščanja, bi skoraj gotovo nekega dne rekli; »Dovolj! Kaj mi delaš krivico? Nehaj že enkrat!« Tako mi. Božje odpuščanje pa ne pozna meja.

»Veste, tako težko grem k spovedi, ko pa se moram vedno obtoževati istih grehov. Ali nam Bog res zmeraj odpušča grehe, tudi če jih stalno ponavljamo?« Na taka vprašanja odgovarjam: »Da, vedno znova okušamo Božjo ljubezen, ki nam odpušča žalitve, ki jih ponavljamo dan za dnem.« Človek, ki bo spoved za spovedjo doživljal velikodušnost božjega odpuščanja, bo »primoran« odpuščati drugim. Če pri spovedi okusimo neizmerno božjo dobroto in ljubezen, ko nam Bog odpusti grehe, bo ta naša izkušnja, če je res iskrena, tako močna, da bomo mi zaradi nje drugim odpuščali. Spoved bi za nas morala pomeniti začetek spreobrnjenja, saj okusimo, kaj nam je bil odpuščeno in zato morem o tudi mi odpuščati drugim: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (36) Zato bi lahko evangeljske besede: »«Odpuščajte in vam bo odpuščeno« (37) tudi obrnili: odpuščamo, ker nam je toliko odpuščeno. Odpuščamo, ker smo okusili božje odpuščanje, ki temelji na božji ljubezni do nas. Pravijo, da so nekateri svetniki jokali, ko so se zavedeli, kako jih Bog ljubi in jim v tej ljubezni neprestano odpušča ter jim je bilo iskreno žal vsakega še tako majhnega greha. Tudi Kristus govori o ljubezni do sovražnikov v zvezi z božjim odpuščanjem in Božjo ljubeznijo, saj poudarja, kako je Bog »dober tudi do nehvaležnih in hudobnih« (35), med katere velikokrat spadamo tudi mi.

»S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (38). Nam je merjeno –dan za dnem in vedno znova – z mero neizmerne in odpuščajoče božje ljubezni. Prosimo Gospoda, naj nam da moči, da bi s podobno mero mogli »odmeriti« tudi mi drugim. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36).  

 
< Nazaj   Naprej >