OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
4. nedelja med letom, 3.2.2019

ČE BI NE IMELI LJUBEZNI …

Evangelij današnje nedelje pripoveduje, kako so Jezusa v njegovem rojstnem kraju zavrnili, ko je prvič, odkar je začel javno delovati, prišel mednje. To ga je nagnilo, da je izrekel zelo znani stavek: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.« V današnjem drugem berilu gre za hvalnico ljubezni apostola Pavla. Ta hvalnica ljubezni je morda najbolj slavna in vzvišena med vsemi, kar jih je bilo kdaj napisanih. Najbolje je, da kar prisluhnemo nekaterim njenim stavkom in jih v nadaljevanju kratko komentiramo:

4_med_letom.jpeg

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročilo svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.«

Te besede niso imele vpliva le na strogo verskem področju, ampak so vplivale tudi na širše področje človeške omike. Trditev, da znanost brez ljubezni nič ne koristi, ampak je lahko celo pogubna, je navdihnila Goetheja, da je napisal Fausta. Avtor dela Rože zla Charles Baudelaire, sklene svoje pohajkovanje po poteh zla tako, da za svojega vzame Pavlov stavek: »Brez ljubezni nisem nič drugega kot le zveneče cimbale.

Definicija Boga samega je »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,10). Če je torej Bog ljubezen, je jasno, da bistvo ljubezni ne more biti v prejemanju, ampak je njeno bistvo v razdajanju, v tem, da postanem dar za drugega. Jezus je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Bog ne pričakuje od nas tako čiste in nesebične ljubezni, kakor je njegova. Mi smo ustvarjenine, ki potrebujemo obogatitev in  dopolnitev. Naša ljubezen bo v večji ali manjši meri vedno vsebovala vidik želje, iskanja, prošnje. Med dvema ljubeznima – tisto, ki išče, in tisto, ki se razdaja – torej ni stroge ločitve in nasprotja, ampak kvečjemu razvoj, rast. Prva, eros, je za nas izhodiščna točka, druga, caritas, pa je cilj. Med obema je prostorje za vzgojo k ljubezni in rast v njej.

Zmotno je tudi ločevati dve ljubezni v sveto in posvetno ljubezen, kajti tudi znotraj svetnega ali laičnega področja se mora dogajati ta rast. Poglejmo si najbolj očiten primer zakonske skupnosti. V ljubezni med možem in ženo za začetku prevladuje eros, privlačnost, medsebojno hrepenenje, osvajanje drugega. Toda če se ta ljubezen sčasoma ne potrudi za obogatitev z novo razsežnostjo, ki je zastonjskost, sposobnost pozabiti nase zaradi drugega, žrtvovanje, nam je jasno, kako sem bo končala.

Toda kot vedno tudi tokrat Božjo besedo vzemimo osebno, kaj govori vsakemu izmed nas. V nadaljevanju sv. Pavel našteje značilnosti prave ljubezni: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«

 
< Nazaj   Naprej >