OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
3. nedelja med letom, 27.1.2019

Nova doba

Dva moža vzameta v roke zvitek z božjo besedo, odvijeta ga in bereta iz njega ljudstvu. Med njima leži razdalja petih stoletij. Vendar pa oba, prvi in drugi, s svojimi besedami zaznamujeta začetek obsežnega novega obdobja. Prvi je duhovnik in pismouk Ezra, drugi pa Jezus iz Nazareta.

V današnjem prvem berilu nam Ezra pripoveduje o Jeruzalemu, potem ko so se Judje vrnili iz babilonskega pregnanstva. Skoraj šest sto let pred Kristusom so namreč Babilonci zavzeli Izrael, porušili prestolnico Jeruzalem in veličastni tempelj, ki ga je nekaj stoletij prej postavil Salomon, in večino dela zmožnih Izraelcev odgnali v babilonsko sužnost. Manj kot sto let po tem dogodku je perzijski kralj Kir zavzel Babilon in vsem zasužnjenim tujcem dovolil, da se vrnejo vsak na svoj dom. Marsikdo med Izraelci je med tem že odpadel od vere očetov, saj so ga premamili tuji običaji in tuja božanstva. Še vedno pa jih je ostalo kakih pet tisoč in ti so se začeli pripravljati, da se vrnejo domov. Mnogi med njimi sploh še niso videli Jeruzalema, saj so se rodili že v sužnosti.

Tako je Ezra, duhovnik in učitelj božje postave, vodil eno največjih karavan, ki se je vračala domov. Kake štiri mesece so hodili čez pretežno puščavsko pokrajino, ko pa so prispeli v staro domovino, so našli Jeruzalem v ruševinah in le redko kdo je še spoštoval Mojzesovo postavo.

Ponovno pozidati porušeno prestolnico je resnično težka naloga, tudi v današnjem času. Če se ozremo okrog sebe, nam bo to popolnoma jasno, pomislimo samo na Irak, Afganistan, New Orleans ipd. Več let je Ezra trdo garal, da je ponovno vzpostavil versko in družbeno življenje svojega naroda. Končno je bil leta 516 pred Kristusom jeruzalemski tempelj ponovno postavljen in pozidano je bilo tudi mestno obzidje.

3_med_letom.jpeg

Ezra je stal visoko na lesenem odru, da so ga lahko vsi videli in slišali, in bral je iz zvitka, v katerem je bila knjiga božje postave. Začel je ob sončnem vzhodu on bral je do popoldneva. Izraelci niso dobili spet le svoje prestolnice, spet so lahko prisluhnili tudi božji besedi in spet so imeli tempelj, kjer so lahko častili Boga. Začela se je nova doba.

In preteklo je pet stoletij.

V današnjem evangeliju beremo, kako se je Jezus vrnil, lahko bi rekli skoraj veličastno vrnil v Galilejo, kjer je zrasel v moža. Nedavno je bil krščen in po tem je nekaj časa preživel v puščavi. Zdaj pa »v moči Duha«, kot pravi evangelist Luka, potuje nazaj v Nazaret, svoj rojstni kraj. Tako kot Ezra vzame v roke zvitek, tokrat tistega z besedilom preroka Izaija, ki je bilo v večini zapisano ravno v času izgnanstva – kakšno naključje! Ta nastop v shodnici je bilo njegovo prvo dejanje v javnem življenju.

Vsem oznani, da ga je Gospod poslal, »da prinese blagovest ubogim … da oznani jetnikom prostost,« da oznani čas Gospodove naklonjenosti, »leto, ki je ljubo Gospodu.« To sta storila tudi Ezra in Nehemija, a Jezus je poslan za mnogo, mnogo več. Začenja se neprimerljivo veličastnejša doba.

Jezus se usede, ne na oder ampak dol med ljudi, izbere si mesto v njihovi sredi. In brez posebnega poudarka jim pove: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.«

Poslan je zato, da bi prenovil njihova srca, ne le njihove prestolnice, da bi jih spet pripeljal k Bogu, v njihov pravi dom. Ali bodo sprejeli to vznemirljivo dobo, čisto drugačno od prejšnjih?

Ali jo bomo sprejeli mi?

 
< Nazaj   Naprej >