OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
2. nedelja med letom, 20.1.2019

Navadne stvari

Navadne nedelje! Pri obhajanju liturgije smo se vrnili v tako imenovani »čas med letom«, spet obhajamo »navadne nedelje«. Od sedaj so nedelje »navadne« in so pač tam nekje »med letom«. Kako lahko vse, kar slavimo pri liturgiji, označimo kot »navadno«? Ta čas nas vsako leto vodi na evangeljsko potovanje z Jezusom – potovanje skozi njegovo javno delovanje do njegove smrti in vstajenja. To liturgično potovanje je tudi simbol našega krščanskega življenja.

2_navadna.jpeg

Evangelij, ki ga beremo danes, je zapisal evangelist Janez, uvaja nas pa v liturgično leto C, v katerem bomo brali Lukov evangelij. Evangelist Janez nam poroča o prvem znamenju, o čudežu na svatbi v galilejski Kani, s katerim je Jezus pokazal, da nam je Bog na razpolago, da nam je vedno pripravljen pomagati.

Čeprav bo morda vsakdo po svoje razumel skrivnostne podrobnosti tega dogodka, npr. Marijino prošnjo in Jezusovo navidezno zavrnitev, ali to, da je Marija prevzela pobudo, Jezus pa se je spraševal, zakaj ravno zdaj … - eno je gotovo: To znamenje nam govori, da velika ljubezen in velika zvestoba zmoreta spremeniti vodo v vino. Ali ni v življenju res tako? To lahko potrdite predvsem vi, ki ste poročeni. Ali ni res, da lahko v ljubezni in zvestobi najbolj navadne stvari in dogodke spremenite v čudovita, dragocena doživetja, ki prinašajo življenje? To zmorete v krogu svoje družine, svojih prijateljev in kadar se žrtvujete za druge. Iz najpreprostejših trenutkov lahko naredite zlate in dragocene, da vsi ostrmijo.

Resnično. Vsak trenutek ljubezni, vsak trenutek, ko smo zvesti resnici, vsak trenutek odpuščanja, sočustvovanja, pravičnosti. Vsak tak dogodek, naj bo še tako preprost in majhen, lahko postane opojno vino božje navzočnosti. Ko sem odraščal, so me stalno opozarjali: »Vse, kar je vredno, da naredimo, je tudi vredno, da dobro naredimo,« kar je čisto v redu, do neke mere. Če seveda ne merite, kako dobro je kaj narejeno, s tem, kako ste bili pri tem uspešni in popolni. Če uporabljam to zunanje, neosebno merilo uspešnosti in popolnosti, bom gotovo zanemaril ali prezrl majhne in preproste stvari in jih ne bom naredil, saj so pač čisto »nepomembne«. V luči današnjega evangelija bi bilo morda smiselno gornje načelo takole spremeniti: »Vse, kar je vredno, da naredimo, je tudi vredno, da naredimo majhno.« Tako bomo razmišljali o tem, ali ni ta trenutek, ki je sicer čisto navaden, prilika zame, da naredim nekaj iz ljubezni in zvestobe. Če bomo to razumeli, bodo tudi najmanjša, najbolj običajna dejanja postala vino najboljše trgatve.

Tudi pri tej sveti maši se bo kmalu zgodil naš najosebnejši trenutek zbližanja z Bogom. To se bo zgodilo s pomočjo dveh čisto navadnih stvari, kruha in vina, ki se bosta spremenili v najdragocenejšo popolnost, Gospodovo telo. Maša se nikoli ne konča z branjem božje besede in s pridigo, pa če je še tako poglobljena in dolga. Kajti Bog ima za nas vedno pripravljeno boljše vino svoje prisotnosti v svetem obhajilu. 

 
< Nazaj   Naprej >