OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Gospodovo razglašenje, 6.1.2019
gospodovo_razglasenje.jpeg

Današnji evangeljski odlomek je pravzaprav evangelij v malem. Govori namreč o prihodu obljubljenega Odrešenika na svet; o tem, kako ga izraelski voditelji niso hoteli sprejeti in so potegnili za sabo še večino ljudstva, in končno o tem, da so ga našli in se ga oklenili poganski narodi, katerih prvi predstavniki so trije modri.

Človek se nehote vpraša, zakaj se ljudje ob srečanju z učlovečenim Bogom tako različno odzivamo. Zakaj ga eni zavržejo in drugi sprejmejo. Te skrivnosti ne bomo nikoli do kraja doumeli, ker gre tu za skrivnost Božjega klica in človekovega svobodnega ali pa samovoljnega odgovora nanj. Eno pa je vendar pri tem gotovo – to, kar je zapisal veliki Pascal: Dovolj je luči za tiste, ki žele videti, in dovolj teme za tiste, v katerih te želje ni. – Bog se prej ali slej razodene tistim, ki ga iščejo z vsem srcem; skrit pa ostaja za tiste, ki bežijo pred njim, pa se ne zavedajo, da s tem bežijo pred lastno srečo in notranjim mirom.

Jezus ni noben tiran, ki bi nas hotel podjarmiti in usužnjiti; nasprotno, Jezus je človekov resnični osvoboditelj in rešitelj iz brezna greha in strahote smrti. Okleniti se njega zato pomeni okleniti se svobode, življenja in ljubezni.

To je po hudih bojih in iskanjih dognal tudi naš pesnik Dragotin Kette, ko je zapisal:

O Bog svetlobe, stvarnik harmonije,

tvoj izgubljeni sin je zopet tu …

O naj mu žarek milosti zasije

v tem osamelem, osamelem dnu …

Glej, menil sem, da mogel bi živeti

brez tebe kdaj, brez svojega Boga;

a naj li rastejo vonljivi cveti

brez sonca sredi jasnega neba?

Zato prešini me, o Bog, zaneti

mi večni, žarki ogenj v dnu srca!

Ta večni, žarki ogenj je neskončna Božja ljubezen, ki se sklanja k človeku, da bi ga povzdignila k sebi, v neminljivo svetlobo.

Nekateri ljudje so slepi za to božansko luč. Mislijo, da je ne potrebujejo, zato je tudi ne iščejo; celo zaprejo se pred njo, kadar jim jasno pokaže pot, na katero jih ne vleče. Bojijo se te luči, kakor se je je zbal kralj Herod – ker ne marajo, da bi se razkrila njihova dela. Kakšna kratkovidna in zaslepljena sebičnost!

Drugo vrsto ljudi pa predstavljajo trije modri, ki so se z veseljem odpravili za lučjo, za zvezdo vodnico. Niso se ustrašili utrudljive poti, niso se izgovarjali na nevarnosti potovanja, niso ga odlagali na kasneje, ampak so pogumno sledili zvezdi in končno našli njega, ki so ga iskali. Tako so postali vzor vsem bogoiskalcem, vsem, ki prizadevno iščejo smisel svojega življenja.

Jezusova bližina jih je napolnila z veseljem. Vdano so pokleknili, molili in obdarovali svojega Odrešenika. Tudi mi bi se morali vsak dan zahvaljevati Bogu za milost vere in odrešenja, ki smo ga po njem deležni. Tudi mi bi morali pokloniti Bogu dar svetega življenja.

Evangelist Matej poroča, da so se modri vrnili domov po drugi poti. V človeku, ki se sreča z Bogom, se nujno nekaj predrugači. Tak človek pretrga s starim načinom življenja in krene na drugo, novo pot. Če smo v teh božičnih dneh začutili večjo bližino Boga, potem odločno stopimo na novo pot še trdnejše naveze z Bogom!

 
< Nazaj