OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Nedelja sv. Družine, 30.12.2018

Predati in prestopiti

nedelja_sv_druzine.jpeg

Evangelij nam danes pripoveduje o Jezusu, ko je imel dvanajst let. Vsa družina je odšla v Jeruzalem, da bi po tradiciji skupaj z vsemi Izraelci obhajali praznik pashe, izhod iz egiptovske sužnosti. To praznovanje je trajalo osem dni. V tej veliki procesiji proti Jeruzalemu je sodelovalo veliko vasi in vsi so drug drugemu pomagali paziti na otroke.

Jožef, Marija in Jezus so lepo preživeli te vélike praznične dni. Tudi branje iz Hagade in seder, obredno večerjo s posebnimi jedili na prva dva dneva, ko so peli posebne pesmi in obnavljali stare običaje, to je namreč osrednji del praznika. Ves ta čas je bil Jezus s svojimi starši, kot je zahteval običaj. Nosnice so mu polnili močni in dražeči vonjave, s katerimi se je mešal vonj po živini in po ljudeh in po že tedaj starodavnem jeruzalemskem prahu.

Končno je prišel dan, da se vrnejo domov. Predstavljajte si, kako se ponovno oblikujejo karavane in se počasi spravljajo v red. Vsi so se odpravljali proti domu, zato starši niso bili zaskrbljeni, če otroka ni bilo z njimi, saj je bil gotovo pri sorodnikih ali prijateljih.

Minil je prvi dan, ki so ga nekateri prepešačili, drugi pa prejahali na kameli ali na oslu. Povratek domov je prijeten, pogovarjajo se o vsem, kar so doživeli, in se spominjajo vsega, kar je davno prej napravil Bog njihovim prednikom. Ko je sonce zašlo, so se družine zbrale, da prenočijo. »Jožef, pogledala bom, kje je Jezus. Morda se je zaklepetal s prijatelji.« Kako malo je vedela!

Nihče od sorodnikov ga ni videl. Prijatelji so ga videli zadnjikrat včeraj, preden so odšli. Treba bo nazaj v Jeruzalem!

Marijino srce je razbijalo. Vsaka mati na svetu pozna ta občutek. Otroka ni, mojega otroka ni!

Potovanje v visoki nosečnosti v Betlehem ni bilo nič v primerjavi z bolečino, ki ju je gnala nazaj v Jeruzalem. Tri dni sta vročično hodila po mestu. Prvi dan nič. Drugi dan nič. Vedno težje si dopovedujeta, da se ni zgodila nesreča, da ga niso ugrabili, da ga niso prodali kot sužnja.

Tretji dan sta spet nazaj v templju, tokrat sta si drznila vstopiti tudi v zasebne prostore, kjer so učitelji postave razpravljali o raznih vprašanjih postave. 

Ravno tukaj je bil. In vse tri dni se je dobro počutil, ko je, dvanajstleten, spraševal učitelje postave in jim tudi odgovarjal. Skušajte si predstavljati občutke staršev.

»Sin, kako si vendar mogel?«

Njegov odgovor je čuden  in Marija ga je menda premišljala v svojem srcu več let. »Kako, da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Je tak odgovor na mestu ali je nesmiseln? Treba bi mu jih bilo naložiti nekaj po zadnji plati, če si predstavlja, da je vse v redu, ko je tako zapustil svoje starše.

Pa vendar, premislimo malo. Ni prišel na ta svet, da bi bil Marijin in Jožefov otrok. Ravno obratno. Onadva sta bila priklicana v življenje, da bi pripravila tega fanta za njegovo nalogo, ko bo odrasel. Dragocena medsebojna bližina v vsaki družini ima to nalogo, da pošlje mlade ven, da odrastejo. Ali, lepše povedano, da odidejo in kot zrele osebe pričajo, kdo je Bog in kako Bog deluje v svetu.

Jezus je tako delal. Ko bo prišel čas, tudi mi pokažimo, da je Bog glavna vrednota v našem življenju.

 
Naprej >