OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
4. adventna nedelja, 23.12.2018

Marija, vzor vere

4_adventna.jpeg

»Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« (Lk 11,27)  Predstavljajte si prizor:  Jezus je ravnokar očaral množico poslušalcev in neka ženska, verjetno mati, zavpije: »Res si moral imeti čudovito mater!«

Jezus je verjetno odgovoril nekako tako: »Da, imel sem čudovito mater, vendar čudovito v tistem smislu, na katerega vi še pomislite ne. Ni bila čudovita zato, ker me je biološko rodila, to delajo vse matere. Veličastna je zato, ker me je rodila v veri.«

Na tem mestu, pa tudi na drugih mestih, kjer Jezus govori o svoji materi, moramo biti zelo pazljivi, da bomo pravilno razumeli, kaj Jezus dejansko pove o njej. V evangelijih so mesta, kjer na prvi pogled o njej ne govori zelo spoštljivo, v resnici pa je ravno obratno. Na primer tisti dogodek v Mt 12, ko mu je nekdo prišel povedat: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj,« Jezus pa je odvrnil: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na ljudi, ki so sedeli okrog njega, ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.«

Ali se je Jezus hotel s tem distancirati od svoje matere? Nikakor. Hotel je le pokazati, kaj ju v resnici najmočneje povezuje: izmed vseh ljudi v evangelijih je namreč Marija najodličnejši primer človeka, ki posluša Božjo besedo in jo ohrani. Predvsem zato jo ima Jezus za svojo mater, čeprav je seveda tudi njegova biološka mati. Roditi Kristusa/Maziljenca je več kot le biologija.

Še več. Nekaj takega se zahteva tudi od nas. Kako?

Če pogledamo, kako je Marija rodila Jezusa, vidimo, da se to ni zgodilo kar v trenutku. Tako kot biologija se tudi vera zanaša na določen postopek, ki poteka v več ločenih organsko povezanih stopnjah. Katerih? Kakšen je postopek, po katerem mi rodimo vero na ta svet?

Najprej mora Sveti Duh tudi nas oploditi, kakor je oplodil Marijo. Božji besedi moramo omogočiti, da se toliko ukorenini v nas, da dejansko postane del našega telesa.

Nato moramo tako kot vsaka nosečnica z ljubeznijo negovati svojo nosečnost in ščititi to, kar raste v nas, dokler ni dovolj močno, da lahko zaživi samostojno, zunaj nas. Ta postopek, ki ga poznamo kot nosečnost, pa pogosto spremljajo jutranje slabosti, bruhanje in raztegovanje trebušnega tkiva, ki lahko na telesu pusti neizbrisne strije, kot brazgotine.

Na koncu seveda moramo roditi. Kar smo z vso ljubeznijo negovali v sebi, se mora ob svojem času, ko doraste, rodi ven iz nas. To je vedno  povezano z močnimi bolečinami. Poroda brez bolečin pač ni.

Rojstvo pa je šele začetek materinstva. Marija je rodila dojenčka, nato pa ga je morala leta in leta negovati, hraniti, vzgajati, skrbeti zanj, dokler ni odrasel. Dojenček v betlehemskih jaslih še ni Kristus/Maziljenec, ki oznanja, ozdravlja in umre za nas. Vsaka mati svojega otroka rodi dvakrat, najprej kot dojenčka in nato kot odraslega.

To je druga stopnja materinstva. Ko otrok odrase, dozori, postane samostojna osebnost s svojo usodo. Tedaj mora mati sama v sebi sprejeti težko odločitev. Sprejeti mora, da marsičesa ne bo razumela, ne bo vedela, da bo lahko živela v tej napetosti, da se otroka ne bo oklepala, da mu bo dovolila, da gre. Mora ga izpustiti, da bo lahko tisto, kar je bilo nekdaj  brezpogojno njeno, zaživelo v svoji samostojnosti. Bolečine ob dojenčkovem rojstvu so pogosto malenkost v primerjavi s tem drugim trganjem vezi.

Vse to je morala preživeti tudi Marija, da je lahko dala svetu Kristusa: nosečnost od Svetega Duha, rast otroka v sebi, rojstvo, negovanje in vzgoja do odraslosti in nato odločitev, da ga izpusti iz svojega objema, da bo lahko živel svoje življenje, ne njenega. Ko je žena iz množice zaklicala Jezusu: »Res si moral imeti čudovito mater!«, je Jezus s svojim odgovorom imel vse to v mislih. Marija je bila čudovita mati, vendar na način, ki daleč presega preprosto dejstvo, da je biološko rodila Jezusa. Poslušala je Božjo besedo in jo je ohranila. Ta njena poslušnost je v prvi vrsti dala svetu dete Jezusa in odraslega Kristusa, bolj kot njeno biološko materinstvo.

In Marija si želi, da jo v tem posnemamo, ne pa občudujemo. Tudi naša naloga je, da rodimo Kristusa. Marija nam je pokazala, kako: naj se Božja beseda zakorenini v vas in vas oplodi. Nosite, negujte in hranite jo v sebi s svojim lastnim življenjem, sprejmite bolečino, ki jo prinese rojstvo, nato jo leta dolgo ljubeče negujte skozi otroštvo do odraslosti; končno pa, med tem in posebej na koncu, pojdite vase, sprejmite bolečino tega, da ne razumete, in pustite, da gre.

Božič ni nekaj samodejnega, ne zgodi se kar sam od sebe. Začel se je z Marijo, toda vsak izmed nas mora prispevati svoje, da bo vera v svetu postala meso.

 
< Nazaj   Naprej >