OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
3. adventna nedelja, 16.12.2018

Adventno hrepenenje

Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo,

z zahvaljevanjem.  In Božji mir, ki presega vsak um,  bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

(iz današnjega drugega berila, Flp 4,4-7)

3_adventna.jpeg

Pierre Teilhard de Chardin je nekoč izjavil, da bosta po njegovem mir in pravičnost prišla k nam, ko bomo dosegli dovolj visoko psihično temperaturo, da bomo lahko sežgali vse, kar nas razdvaja. Za prispodobo je uporabil načelo iz kemije: Včasih ležita dva elementa skupaj v laboratorijski posodi in sploh ne reagirata med seboj, dokler jih ne segrejemo do temperature, pri kateri se zlijeta.

Res čudovita prispodoba adventa. Kaj je advent?

V adventu se moramo posvetiti svojim hrepenenjem. V adventu naj nam koprneče želje toliko dvignejo psihično temperaturo, da se bomo končno premaknili, da bomo podrli okope opreznosti, začeli upati v nove poti in tvegali intimnost.

Janez od Križa ima podobno prispodobo:  Intimnost z Bogom in s soljudmi bomo dosegli šele, ko bomo ogreti do temperature vnetišča. Vse preveč svojega življenja namreč, po njegovem, preživimo kot sveže in mokre klade, ki leže sredi ognja ljubezni in čakajo, da bodo zagorele, vendar se nikakor ne vnamejo, ker so premokre. Da bomo lahko zagoreli, se moramo najprej posušiti in doseči temperaturo vnetišča. Do tega lahko pridemo tako kot mokra klada sredi ognja, da najprej dolgo časa cvrčimo v plamenih, dokler se ne izsušimo.

Kako cvrčimo psihološko in duhovno? Po Janezu od Križa s tem, da prenašamo bolečine osamljenosti, nespokojnosti, nemira, bojazni, razočaranj in nepotešenih želja. V teh mukah nepopolnosti naša psihična temperatura narašča, dokler nazadnje ne doseže vnetišča, kjer se končno odpremo za združitev na nov način.

Tudi to je podoba adventa.

Ves advent se ukvarja z osamljenostjo, toda osamljenost je zapletena reč. Nobelova nagrajenka Toni Morrison jo takole opisuje:

»Obstaja osamljenost, ki jo lahko zibljemo. Prekrižamo roke, pritegnemo kolena in zibljemo, zibljemo … To je nekakšna notranja vrsta, ovije nas tesno kot koža. Obstaja pa tudi osamljenost, ki se brez cilja potika okrog. Nobeno zibanje je ne zadrži. Živa je, neodvisna. Suhost, ki se širi na vse strani in v kateri naši lastni koraki odmevajo, kot da prihajajo od nekod daleč.«

Vsi dobro vemo, kaj želi pisateljica povedati, posebej nam je znana druga osamljenost, ki se klati okrog in muči dušo. Ponoči nam krade spanec, podnevi pa nas vznemirja, da tudi v lastni koži komaj zdržimo.

Kaj nas to uči? Osamljenost nas uči, da smo več kot kateri koli trenutek našega življenja, več kot kateri koli položaj, v katerem smo, več kot katero koli ponižanje, ki smo ga doživeli, več kot vsaka zavrnitev, ki smo jo prestali, in več kot vse omejitve okrog nas. Osamljenost in hrepenenje nas poneseta onstran nas samih. Kako?

Tomaž Akvinski je učil, da nekaj lahko dosežemo na dva načina: da tisto posedujemo ali s pomočjo hrepenenja, želje. Kar ljubimo, bi radi tudi posedovali, toda pogosto to ni mogoče.

Posedovanje je omejeno, hrepenenje pa je neskončno. Posedovanje postavlja pregrade, hrepenenje pa jih podira. Naj navedem Karla Rahnerja: samo v muki zaradi nezadostnosti vsega, kar nam je dosegljivo, spoznavamo, da smo več od omejenosti svojega telesa, več od svojih sedanjih odnosov in vezi, več od svojih službenih karier, od svojih dosežkov in od konkretnega položaja, v katerem živimo, delamo in umiramo.

Osamljenost in hrepenenje nam omogočata, da se preko želje/hrepenenja dotaknemo tistega največjega, kar je Bog pripravil za nas. Mistiki nam govore, da v svojem hrepenenju intuitivno spoznavamo Božje kraljestvo. To pomeni, da v svojih hrepenenjih zaznavamo globlji načrt stvari. In kaj je to?

Sveto pismo nam govori, da Božje kraljestvo ni v prehranjevanju, pitju ali telesnih užitkih, ampak da je to srečanje pravičnosti, miru in veselja v Svetem Duhu. Na koncu koncev je ravno to tisto, kar si v svoji osamljenosti in hrepenenju tako močno želimo: izpolnitev, enost, zaupnost, popolnost, ubranost, mir in pravico. Včasih seveda iz naših fantazij in sanjarjenja to ni tako razvidno. Božje kraljestvo je videti nekaj dosti bolj vzvišenega in svetejšega od tistega, kar si pogosto želimo: seks, maščevanje, slava, moč in oblast, uživanje. Tudi v teh fantazijah, če so še tako trapaste, vedno tiči globlje hrepenenje po pravici, po miru, po veselju, po enosti s Kristusom.

Osamljenost in hrepenenje sta lakota in energija, ki nas neprestano, brez predaha žene onstran sedanjega trenutka. S pomočjo obeh intuitivno spoznavamo Božje kraljestvo.

Advent je hrepenenje, je ustvarjanje stika, je spodbujanje hrepenenja, da bi nam narasla psihična temperatura, je cvrčanje mokre in sveže klade v plamenih zaupnosti, je intuitivno spoznavanje Božjega kraljestva, ko preko hrepenenja zagledamo, kakšen bi bil lahko svet, če bi prišel Mesija in skupaj z nami vzpostavil na zemlji pravičnost, mir in edinost.

 
< Nazaj   Naprej >