OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
2. adventna nedelja, 9.12.2018

Dolgo, dolgo časa

2_adventna.jpeg

Ljubezen se vedno hoče razdajati. In Bog, ki je ljubezen sama, je začel ravno tu. Ustvaril je planete, črne luknje in grozde galaksij in vsakemu mikroskopsko majhnemu delčku vsega, kar je ustvaril, je podelil delček sebe.

Kakšna čast, tako darilo! To je pa res zadosti, bi dejali. Toda planeti in asteroidi niso bili sposobni aktivno sprejeti Boga. Niso se mogli sami odločiti za to, da Boga sprejmejo in mu povrnejo s tem, da mu ljubezen hvaležno vračajo. Sprejeli so ga s tem, da so »imajo radi« svojo grobo, skalnato ustvarjenost, da so pač taki, kakršni so (bili) ustvarjeni.

Bog pa si je izmislil tudi čudovito zamotano pot, po kateri bo lahko nastalo nekaj, kar imenujemo življenje. Izbral je drobcen modrikast planet, ki  mirno kroži okrog majhne zvezde sredi tega, kar bomo (milijarde let kasneje) imenovali Rimska cesta, in ustvaril še en nov začetek.

Življenje je počasi zlezlo iz morja na obalo. V drevesa, na nebo, na skalne obale in še marsikam. Udomačilo se je na najvišjih vrhovih, v najmrzlejših kotičkih, v puščavah, ki žare od vročine, pa tudi v najglobljih globinah morij. Bog je vzljubil to prekipevajoče življenje, tako kot mati ljubi svoje otroke.

Če si malo ogledate dinozavre, opice, ribe in ptice, si boste gotovo rekli, da je s tako razkošnim stvarstvom mera gotovo že polna. Vse vrvi od življenja, kakšen pogled! In Bog jih je vse obdal z ljubeznijo, ta ljubezen jih je grela, vendar na to sploh niso pomislili.

Torej je še nekaj prostora. Božja prekipevajoča ljubezen je iskala še več prostora, prostora, ki bi jo sprejel. Zgodilo se je nekaj izredno zanimivega. V nekaterih živih bitjih si je Bog napravil prostorček, tako da so lahko aktivno sprejemali ljubezen, ki jim jo je podarjal, in so mu jo lahko tudi hvaležno vračali.

In tako je – počasi, okorno – nastal človeški rod. Ne sprašujte me, koliko kromanjonskih vrst je nastalo ali kako je lov prešel v poljedelstvo in kuhanje hrane, kako se je pojavil ogenj, tkanje, zidanje, plotovi itd. Vse to je nastalo. Bog pa si je vzel čas in je v teh pravkar nastalih človeških bitjih počasi in vztrajno poglabljal duhovno praznino, s pomočjo katere so, tudi v strahu in zmedenosti, dejansko lahko sprejemali Božjo slavo – vendar ne pasivno, kakor skala sprejema sončno toploto, ampak aktivno in zavestno; z veseljem so sprejemali vase veličastno zastonjskost Božjega življenja, ljubezni in navzočnosti.

Mi smo ta človeška bitja, vsak izmed nas se lahko odpre na svoj način, vsi pa stojimo na vrhuncu te dolge zgodbe o Božji ljubezni do nas. Advent je dragoceni čas, da se v miru in ponižnosti vprašamo, s kakšno ljubeznijo mu bomo vse to vračali.

Kako se bo to zgodilo? Ali si bomo vzeli čas, ali bomo znali ceniti to svojo zaznamovanost globoko v sebi? Ji bomo dovolili, da vzbrsti in se razraste? Iz tega bi zajemali potrpežljivost, da bomo laže prenašali življenje, polno skrbi in stresa, da bi lahko sprejemali Božjo navzočnost, saj bi nam vsaj za zdaj to zadoščalo. To bi lahko pomenilo, da bomo odslej tudi nedeljsko mašo pazljivo sprejemali, ne pa gledali na uro, kdaj bo konec pridige.

Ali je to dovolj, kaj se vam zdi? Kaj pa če si Božja nežna ljubezen želi stopiti ven iz cerkve v široki svet? Ali ne bi bilo to pravo rojstvo deteta Jezusa? Ljubezen bi tako v svojih srcih ponesli vsemu svetu.

Morda bo s tem mera polna!

 
< Nazaj   Naprej >