OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
1. adventna nedelja, 2.12.2018

Malo postoj!

1_adventna.jpeg

Poznam mesto, ki ima slaščičarno, pravzaprav slaščičarsko stojnico, za katero mnogo ljudi trdi, da je pravo srce tega kraja. Dejansko sploh ni v mestnem središču ampak na obrobju, na južni strani. Kljub temu je edino to tisti pravi kraj, kjer se ljudje radi zbirajo. Vsak poletni večer jih pride nekaj sto in mirno, sproščeno čakajo v vrstah pred dolgim starinskim pultom, da pridejo do svoje priljubljene slaščice.

Neki večer sem opazil celo ženina in nevesto, kako sta se še v poročnih oblekah pripeljala s kočijo, se toliko ustavila, da sta dobila vsak svoj košček najljubše torte (in seveda obvezno fotografiranje), nato pa sta se odpeljala na medene tedne. Ta stojnica je resnično pomemben kraj.

Najbolj zanimivo pri tem pa je, da se nikomur, ki čaka v vrsti, ne mudi. Pogovarjajo se, uživajo v toplem večeru in uživajo, da so na »tapravem« kraju. Če ima kdo kak nujen opravek, ga spustijo naprej in nihče se ne razburja. Videti je, kot da jim je čakanje družabni dogodek, čas, ki ga sproščeno uživajo skupaj.

Kaj ima to opraviti z adventom? Tudi mi čakamo. Jezus se bo rodil, kolikokrat smo to že doživeli pri maši. Mi se ne zbiramo okrog sladkarij ampak okrog miru in dobrote, ki jo bo Jezusovo rojstvo prineslo v naša srca in v naše odnose. Tudi pri tej nedeljski maši bomo skupaj pričakovali in Bog bo spremenil naše čakanje v družabni dogodek, v molitev.

Običajno nam ni všeč, če nas kaj zadržuje, da moramo čakati.  Pomislimo samo na gnečo v prometu, na vrste pred blagajnami v trgovinah itd. Takrat začnemo razmišljati, kaj vse bi lahko opravili ta čas, namesto da ga zapravljamo tukaj v vrsti. Kaj res ne moremo početi nič prijetnejšega, zanimivejšega, kadar obtičimo v vrsti? Pred tisto slaščičarno je seveda prijetno, blag večerni zrak, ljudje radi poklepetajo in ob misli na slaščico, ki nas čaka, se nam začno nabirati sline v ustih. Vsi naši čuti se prebudijo.

Ali obstaja kaj, kar bi prebudilo naše čute, kadar sedimo v avtu in se zaradi prometne gneče korakoma pomikamo naprej? Obstaja. Če uredimo misli in se zberemo, ne bomo potrebovali vanilijevega sladoleda, prelitega s sladkim grehom, da bi nam čakanje postalo vreden del našega časa. Ta trenutek, ko berete te besede, se nahaja okrog vas sto in sto stvari, predmetov, ki so polni Boga. Ali ste kdaj resnično začutili tkivo, strukturo avtomobilskega volana, ki ga krčevito stiskate vsak dan? Ali dovolite, da se vas dotaknejo barve dreves? Ljudje v sosednjih avtomobilih – dobro jih vidite, saj se skupaj korakoma premikate v vrsti. Če se zadržite v sedanjosti in ne pobegnete kot običajno v prihodnost ali v preteklost, boste naenkrat vse naokrog odkrili nežno, nevsiljivo, vendar jasno opazno lepoto. Do cilja, kamor ste namenjeni, boste prišli ob svojem času. Do tedaj pa (naj) se dogaja sedanjost.

Tako je tudi z adventom. To je čas, da se umirimo, da samemu sebi malo zategnemo vajeti in se zavemo, da je praznota v nas samih zdrav del našega življenja. Vedno znova se napolnimo, če si le dovolimo, da polno živimo. Morda zveni čudno, če rečem, da je čakanje na izpolnitev tudi sámo že izpolnitev. Omogoči nam, da postanemo to, kar v resnici smo – ne Bog ampak človeška bitja.

Naj se zdaj, ko čakate, v vas rodi pravi, pristni, neponarejeni svet.

 
< Nazaj   Naprej >