OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
33. NEDELJA med letom, 18.11.2018
33_med_letom.jpeg

Sodobni človek nerad govori o koncu sveta in seveda o lastnem koncu, smrti. Danes otrok natančno ve, kako je prišla na svet njegova sestrica, ne sme pa ničesar vedeti, kako je umrla in bila pokopana njegova stara mama. Najbrž je ta beg pred smrtjo posledica negotovosti sodobnega človeka, ki ne vidi nobene trdne opore v življenju.

Kristus je v svoje oznanjevanju govoril tudi o končni prihodnosti sveta in človeka. Tako v današnjem evangeliju beremo temno napoved: »V tistih dneh, po tisti veliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale«  13,25). Morda smo se ljudje osredotočili na grozote in stiske ob koncu sveta, opisane v evangeliju. Toda Jezusove besede nas nočejo prestrašiti. Ravno nasprotno! Kljub temu, da bo med narodi velika stiska in bodo nastopili hudi časi, se tistim, ki zaupajo v Boga, ni treba bati: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba« (26-27). Podobno pravi tudi prerok Daniel v prvem berilu: »V tistem času (velike stiske) bo rešeno tvoje ljudstvo« (Dan 12,1). Bog tistih, ki zaupajo vanj, tudi v največji nesreči ne bo zapustil, ampak bo prišel k njim.

To Kristusovo oznanilo je polno upanja, ki nas navdaja ob tesnobi, da bo gotovo nastopil osebni konec, pa tudi konec sveta in vesolja. A tudi ko bo vse propadlo, ko ne bo več nobene trdne točke, ostaja velika in edina trdnost Bog. Kristus v današnjem evangeliju ne govori samo, kaj bo prešlo, ampak predvsem govori o tem, kaj bo ostalo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (31). Vse, kar je na svetu, bo minilo, ostalo bo samo tisto, kar je Božje in povezano z Bogom. Zato se v življenju velja truditi za to, kar je Božje, ker bo samo to ostalo. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8), zato bo ostalo to, kar smo v življenju povezali z Božjo ljubeznijo.

Besed, da bo vse, kar je, in tudi kar smo mi ustvarili, propadlo (nebo in zemlja bosta prešla), ne smemo razumeti, da se v življenju ni vredno truditi, marveč da moramo vse v svoje življenju delati s pravim namenom in v veri, da bo ostalo le to, kar je povezano z Bogom (moje besede pa ne bodo prešle). Ravnotežje med vero, da bo ostalo to, kar smo združili z Božjo ljubeznijo, in med človeškim delom ter naporom so naši predniki mojstrsko izrazili v pregovoru: Delajmo, kakor da bomo večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli! Če se bomo trudili za to, kar večno ostane, bo v naših srcih mir, zaupanje in volja do dela. Če je danes med ljudmi toliko  nepripravljenosti za delo, zlasti za zastonjsko delo za drugega, in če mladi nimajo več volj za življenje in prave volje do dela, ali ni to zato, ker nimajo vere, da tisto, kar delamo v veri in združujemo z Božjo ljubeznijo, ne bo nikoli uničeno. Danes velja nekaj samo prizadevanje za kariero in lastni uspeh, a velikokrat vidimo, da to ljudem ne prinaša pravega življenjskega smisla. V luči večnosti vidimo drugače tudi delo za župnijo, za karitas, za bližnjega, skratka zastonjsko delo za druge.

Prosimo Gospoda, naj nam da moči, da bomo odgovorno živeli, si prizadevali za dobro bližnjega in gojili stik z Bogom, predvsem pa premišljevali božjo besedo, ki ne bo nikoli prešla.

 
< Nazaj   Naprej >