OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
32. NEDELJA med letom, 11.11.2018
32_med_letom.jpeg

Najbrž se večina ljudi ob današnjem evangeliju, ki govori o ubogi vdovi, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico samo »dva novčiča« spomni znane pesmi, ki govori o tem dogodku. Študenta v Rimu, ki je moral prav v času, ko beremo evangelij o ubogi vdovi spominja na dan, ko je moral oddati svojo prvo analizo filma. Opazoval je svoje sošolce in sošolke, ki so oddajali obsežne referate, čeprav je profesor poudarjal, naj bo naloga kratka. Takrat je z vsem trudom zmogel toliko. Moja »skromna novčiča« mu nista dala  miru. Svojo nemoč je izlil pred Gospoda: »Gospod, darujem ti skromnost, ki jo premorem. Pred tabo  moja naloga ni več nebogljena… Gospod, ki poznaš moj trud, je velika  in ti jo sprejemaš, kakor tolikokrat sprejemaš mojo nemoč«

Kolikokrat v življenju nas navdaja podoben občutek, ko se nam zdi naše delo vredno samo »dva uboga novčiča«. Kolikokrat ne žanjemo sadov svojega dela ali svojega truda! Zgovorna je šaljiva anekdota, ki govori o ženi, ki je na veliko začudenje družine, ki je v nedeljo čakala na kosilo, položila na mizo kup sena. Vsi so osupnili in se uprli: »Le kdo bo to jedel!« Ona pa je odgovorila: »Dvajset let vam kuham, a me ni še nihče pohvalil. Nihče se mi ni zahvalil ali mi vsaj rekel, da je kosilo dobro, pa sem mislila, da je vseeno, kaj vam prinesem na mizo!«

Pogosto tudi pri vzgoji otrok ne žanjemo sadov svojega dela. Velikokrat se starši trudijo pri vzgoji, pa gredo otroci po svoje. Podoben občutek jalovosti imamo pri vsakdanjem delu, enoličnih obveznosti ali ponavljajočih se dolžnostih. Kako težko se je lotiti takih del! Kako težko je sesti k učbeniku neljubega predmeta, ko pa že »vemo«, da bomo za »veliko truda« dobili slabo oceno. In še veliko drugih dogodkov je v življenju, ko se nam zdi, da je naše delo malo vredno, mi pa nepomembni.

Pa je vendar naš napor pomemben kakor sta bila dragocena novčiča uboge vdove. Ta dva sta pred ljudmi malo veljala, saj ni šlo za veliko vsoto, pred Bogom pa veliko, ker je uboga žena ogromno žrtvovala - vse, kar je imela. Bog namreč gleda drugače kot človek: »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7). Bog vidi našo notranjost in gleda na to, koliko smo se trudili. Bog gleda na naše prizadevanje, pa čeprav se zdi skromno in nepomembno, kot na dar uboge vdove: na zunaj je skromen, Bogu pa je dragocen, ker je vanj položena ogromna žrtev. Ljudem, ki nemalokrat potožijo, da njihov trud ne rojeva želenih uspehov, lahko rečemo: Bog ne bo sodil po uspehih našega dela, ampak po trudu, ki smo ga vložili vanj. Tudi naše delol ali naš napor ni vreden toliko, kolikor priznanja mu dajo ljudje, ampak toliko, kolikor smo se potrudili ali koliko napora smo vložili vanj.

Bog zna blagosloviti tudi človeško nemoč, če je le naš namen pravi. To zgovorno poudarja prvo berilo. Vdova iz Sarepte je imela malo moke in olja, a je bila pripravljena to darovali preroku, Božjemu poslancu. In Bog je njeno žrtev obilno blagoslovil, saj »moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo« (1 Kr 17,16).

Prosimo, naj Gospod tako obilno blagoslavlja tudi naše skromne sposobnosti in naj nam pomaga, da mu jih bomo dali velikodušno na voljo.

 
< Nazaj   Naprej >