OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
29. NEDELJA med letom, 21.10.2018

Začetek prvega berila je morda težko razumeti. Bog namreč pravi, da mu je bilo "po volji, da svojega služabnika stre z bridkostjo". Jezus pa po drugi strani zahteva od svojih učencev, da postanejo služabniki vsem.

Ali je Bog resnično Bog, ki se veseli našega trpljenja? Ali se moramo kot verniki ponižati in dovoliti, da hodijo po nas?

Ne, vsekakor ne. To bi bil sadističen, vase zagledan Bog, ki mu je pomembna samo oblast in ki bi mu bilo v veselje naše trpljenje. A vendar je on Bog, ki kliče in po-kliče. In da bi lahko sledili tej poklicanosti, to pomeni težave, trpljenje in smrt. To pa ne zaradi Boga, temveč zaradi mnogih nasprotujočih si sil tega sveta. 

29_med_letom.jpeg

Pri novem Božjem svetu, ki temelji na pravičnosti in miru, imajo prednost tisti ljudje, ki se po Jezusovem zgledu ne bojijo trpljenja in smrti ("keliha, ki ga bom izpil").

Pot k novemu svetu pomeni plavanje proti toku. To pa pomeni – dajati, ko ves svet hlepi po imeti; biti neoborožen nasproti oboroženemu; občutiti sočutje v svetu, ki je neusmiljen in ki ga zanima samo lastna korist; biti luč tam, kjer je vse v temi in kjer se zdi, da bo vse zapadlo v brezup; dajati upanje kljub dejstvu, da bi bilo veliko bolj smiselno obupati…

Naša poklicanost je lahko poleg tega, da je boleča in naporna, tudi tvegana. Da plavamo proti toku, kar je zelo neprijetno, nam zagotovo ne bo prineslo odobravanja. To smo videli že, ko je Jezus hodil svojo lastno pot. Odpor sveta do vseh, ki mu sledijo, je lahko zelo nazoren ali pa zelo subtilen, čemur so pravi Kristjani vedno znova izpostavljeni. Zaradi tega potrebujemo tudi drug drugega, da se vzajemno bodrimo v veri v nov Božji svet.

Sedeti na njegovi desni ali njegovi levi vsekakor ni preprosto, saj obe strani predstavljata križ tudi nam. Iluziji, da je možno zasesti te strani brez "keliha", so podlegli že Zebedejeva sinova (in tudi drugi učenci).

Jezusove besede in njegovo življenje odražajo njegovo najglobljo željo – biti tu za nas. Kdor mu želi slediti, je lahko njegov učenec samo, če ga prevzame Jezusovo poslanstvo "biti tu za druge". To pomeni, da pozabimo na lastne želje in predstave, celo na upravičene zahteve in sprejmemo tudi kakšne udarce, da bi drugim olajšali trpljenje.

Edino, o čemer smo lahko gotovi na naši poti, je Kristusova solidarnost, ki pa vsekakor sega vse do smrti in še naprej.

In s tem se ponovno sklene krog do prvega berila. Ne, Bogu ni všeč, da vidi svojega hlapca trpeti. Ampak ga spremlja sočutno in neutrudno na njegovi poti, vse do dokončnega, večnega življenja v polnosti, ki je opisan v prispodobah Stare zaveze s pojmi potomstvo, dolgo življenje, sitost in gledanje svetlobe. 

Iz izkušnje, da Bog tako ravna z nami – z ljubeznijo, nas podpira in nam je v rešitev – lahko naša predanost do drugih, tista predanost, ki je najgloblje bistvo ljubezni, raste.

 
< Nazaj   Naprej >