OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
24. nedelja med letom, 16.9.2018

Zgodba pripoveduje, kako sta šla Sherlock Holmes in dr. Watson na večdnevni izlet s šotorom. Sredi noči Holmes prebudi dr. Watsona in mu reče: »Watson, poglej gor v nebo in povej, kaj vidiš.« Watson odvrne: »Vidim milijone zvezd.« Holmes nadaljuje: »In kaj ti to pove?« Watson odgovori: »Po astronomsko mi govori, da obstajajo milijoni galaksij in morda milijarde planetov. Po teološko mi govori, kako mogočen je Bog in kako majhni in nemočni smo ljudje. Po meteorološko mi govori, da bo jutri lep dan. Kaj pa govori tebi?« Holmes odvrne: »Da nama je nekdo ukradel šotor.« - Nekateri ljudje znajo zelo dobro razglabljati načelno, nikakor pa ne znajo teh ugotovitev prenesti v vsakdanje življenje. Tako se obnaša tudi apostol Peter v današnjem evangeliju.

Svetopisemski učenjaki nas opozarjajo, da je odlomek, ki ga beremo na današnjo nedeljo, osrednje besedilo Markovega evangelija. V prvi polovici svojega evangelija nas Marko pripravlja na ta pomembni dogodek, iz katerega potem izvira in se razvije druga polovica njegovega evangelija. Vsa prva polovica je priprava na razkritje skrivnosti, da je Jezus v resnici Mesija, Maziljenec. Današnji odlomek nam razkrije to skrivnost, od tod pa do konca evangelija pa nam Marko govori, kako Jezus izpolnjuje svoje poslanstvo Maziljenca. V današnjem odlomku Jezus preverja, ali učenci razumejo, za kaj v resnici gre. To preverjanje poteka v dveh delih: najprej doktrinarno teološko in nato praktično življenjsko.

V prvem delu je najvažnejše vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Prav po teološko morajo učenci najprej povzeti, kaj drugi pravijo o tem, šele nato lahko povedo svoje mnenje. Peter, ki je »tiskovni predstavnik« apostolov, odgovori kratko in natančno: »Ti si Mesija.« Kako pomemben je ta trenutek, ko se jim je Jezus razodel, je posebej poudaril Matej v svojem evangeliju, kjer Jezus Petru čestita in mu zagotavlja, da mu je to razodel Bog sam. Nato ga tudi nagradi z novim imenom: odslej se ne bo več imenoval Simon ampak Peter, skala, na kateri bo Kristus zgradil svojo Cerkev. S tem se konča prvi del izpita, ki je teoretičen, teološki, doktrinarni. Peter ga je opravil z najboljšo oceno.

24_med_letom.jpeg

Drugi del izpita pa sprašuje, kaj ta načelna ugotovitev pomeni v praktičnem, vsakodnevnem življenju: »In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal.« Glede tega pa se Peter nikakor ne strinja z Jezusom. Čeprav je prvi, doktrinarno teološki del izpita opravil 100% odlično, je s svojim obnašanjem pokazal, da pravzaprav sploh ne ve, kaj to pomeni za praktično življenje. Zato ga je Jezus odločno pograjal:  »Poberi se! satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Peter, Skala, ki je bleščeče opravil teološki del izpita, je končal kot satan v praktičnem delu izpita, ki pa je v Božjih očeh odločilen.

Za Petra je bil to gotovo hud udarec – ob tem se moramo zamisliti tudi mi. Tudi mi smo podobni Petru: preveč pazimo na doktrinarno korektnost, na pravilnost teološkega nauka, premalo pa na korektnost, na pravilnost svojega ravnanja, v vsakdanjem življenju. Kako skrbno pripravljamo in preverjamo kandidate, preden jih sprejmemo v cerkveno občestvo. Učimo jih pravega nauka in nato preverjamo, ali so se naučili pravih odgovorov, ali so se naučili ustreznih molitvenih obrazcev ipd. Sprašujemo jih, ali verujejo v ta ali oni nauk, in oni odgovarjajo: »Verujem.« Potem jim podelimo zakrament. Ne znamo pa preverjati, kako ta naučeni verski nauk vpliva na njihovo vsakodnevno življenje, kako se kaže v njihovem vsakodnevnem ravnanju. Videti je, kot da nas to nič kaj ne briga – kljub temu, da to Jezusa zelo močno briga!

V priliki o poslednji sodbi nam Jezus razodene, da bomo sojeni predvsem po tem, kako smo uresničevali vero v svojem življenju, ne pa toliko po tem, kakšen verski nauk smo sprejeli. Oboje je seveda pomembno, toda na prvem mestu je, kako živimo. Zato danes prosimo Boga, da bi bili kot skala trdni v izpovedovanju prave vere, posebej še v uresničevanju njenih zahtev v svojem vsakodnevnem življenju.

 
< Nazaj   Naprej >