OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
23. nedelja med letom, 9.9.2018

Dobrina, skrita očem 

23_med_letom.jpeg

V evangeliju današnje nedelje (Mr 7,31-37) Jezus ozdravi gluhonemega in množice ga zato občudujejo. Včasih se nam zdi, da je bilo zdravljenje bolnikov in prizadetih Jezusova glavna naloga v življenju. In v nekem smislu se mi zdi, je res bila. Današnja zgodba je opisana v sedmem poglavju, Markov evangelij pa jih ima skupaj šestnajst. Vendar v preostalih devetih poglavjih beremo le še o štirih ozdravljenjih, medtem ko jih je v prvih sedmih toliko, da so ljudje kar drli za njim.

Ravno v tem je bila težava. Obstajala je nevarnost, da bo Jezus postal slaven kot čudežni zdravilec. Ljudje so se drenjali okrog njega, kjerkoli se je ustavil, v prepričanju, da bodo odrešeni, če bodo le … če bodo le ozdraveli, če se jim bodo izboljšale življenjske razmere, 

če …  karkoli že.

Lahko bi rekli, da je doživel svojih pet minut slave. Toda ali je tako slavo možno primerjati z Božjo ljubeznijo do sveta in ljudi? Jezus je bil gotovo prepričan, da ne. Ko je Marko nehal poročati o čudežih, je Jezus nastopil novo obdobje svojega poslanstva.

Usmeril se proti Jeruzalemu in križu. O tej spremembi bomo slišali več prihodnji teden. Nenadoma, brez vsakega opozorila, bo Jezus dejal svojim učencem: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Ali bi jim nepremagljivi voditelj in zdravnik lahko rekel kaj strašnejšega?

Zakonski par mi je pripovedoval o smrti svojega sinka in o tem, koliko sta molila, da bi le ozdravel. Njune molitve niso bile uslišane. Nato ju je preplavilo spokojno spoznanje, da je bil Bog poleg, ko je njun sinko umiral, da sta bila njegovo življenje in smrt potopljena v Bogu, ki je bil, skrit človeškim očem, ves čas navzoč in to je bilo dovolj, več kot dovolj. Tako sta lahko pestovala svojo žalost, njun sinko pa je ob vsem trpljenju počival v Božjih rokah.

Človek je dejansko ustvarjen za Božjo ljubezen, ne le za to, da je zdrav, bogat in ugleden. Naše vsakodnevno življenje obstaja v tem, da izmenjujemo ljubezen z Bogom in z ljudmi okoli sebe, ne pa da smo navidezni voditelji in uspešneži. Na voljo nam je dosti večja dobrina. To je odnos z Bogom, iskanje tistega, ki nam je že ves čas čisto blizu. Ta intimen odnos nam nalaga, da pomagamo ozdravljati svet, da mu prinašamo Božjo ljubezen. Čudežna ozdravljenja zaležejo za nekaj časa, kmalu pa se moramo spet spoprijeti s kruto stvarnostjo.

Zato se je tudi Jezus usmeril proti dogodkom, ki bodo pokazali, kako je Bog z nami solidaren v trpljenju, ko smo zavrženi, in tudi v tistem znamenitem dogodku, kjer se bo vsak izmed nas prej ali slej znašel iz oči v oči s smrtjo. Bog nam daje dosti več kot čudežne ozdravitve, ki so sicer čudovite, a vendar le delne, Bog nas spremlja vsak trenutek našega življenja in smrti.

To nedeljo se pri maši vprašajmo, ali je v naš življenjski cilj, za katerega si prizadevamo, vključena tudi ta intimna navzočnost. Ali se zavedamo, da je Bogu res mnogo do nas? Ali dovolimo, da njegova ljubezen teče v nas in se skozi nas pretaka v druge, ali pa si mora izboriti svojo pot mimo nas?

Molimo, da se nam bodo odprla ušesa, kot so se gluhonememu.

 
< Nazaj   Naprej >