Jezus ponovno zatrjuje, da je njegovo telo resnična jed in kri resnična pijača. Mnogi poslušalci tega sporočila ne sprejmejo in Jezusa trumoma zapuščajo. Ostane le skupina privržencev, zbrana okrog apostola Petra. 

Današnje stanje ni dosti drugačno. Poznamo velike skupnosti kristjanov, ki trdijo, da ne verujejo v Jezusovo navzočnost pod podobama kruha in vina na naših oltarjih. Priznajo sicer, da Je Jezus spremenil kruh v svoje telo, a da je to storil le pri zadnji večerji. Mi danes da obhajamo le spomin na oni enkratni dogodek. - Sklicujoč se na Jezusove besede: »Če ne boste jedli telesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi« , utegne kdo sklepati, da bi duhovnost teh ljudi morala biti mrtva, saj nima od česa živeli. Izkustvo pa dokazuje, da je marsikje živa in da prinaša sadove dobrih del. Kako si to razlagati? 

»Duh je, ki oživlja, telo ne koristi nič«, nam zagotavlja Jezus v današnjem odlomku. To pomeni, da tudi mi, ki verujemo v Jezusovo resnično navzočnost v posvečenem kruhu, tega le takrat prav prejemamo, kadar to delamo v duhu, v veri in ljubezni. Sam zunanji obred brez duha bi nič ne koristil. 

Iz dobrih del in lepega krščanskega življenja tistih, ki se z Jezusovim telesom ne hranijo, pa smemo sklepati, da jih oživlja in da jim navdihuje dobroto tisto razumevanje obhajanja Jezusove zadnje večerje, do katerega so se sposobni povzpeli. Spomniti se moramo pogostnih Jezusovih besed: »Kdor more razumeti, naj razume.« Oživlja pa jih še nekaj: božja beseda. Z njo se hranijo in z njo nadomeščajo, kar bi jim sicer dajalo prejemanje obhajila. Opirajo se na Jezusovo izjavo, da je njegov pravi učenec tisti, ki njegovo besedo posluša in izpolnjuje.

Naša misel gre še dalje. Odkriva duhovnost in dobra dela ljudi pri nekaterih, ki se ne hranijo ne z Jezusovim telesom in ne z njegovo besedo. Upravičeno smemo sklepati, da jih oživlja Jezusov duh od znotraj. Ta namreč ni vezan ne na kruh ne na besedo in na nič zunanjega, temveč veje, kjer hoče in oživlja, kogar hoče.