OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
20. nedelja med letom, 19.8.2018

Jezusov evharistični govor v Kafarnaumu doseže višek v tistem delu, ko se dotakne ustanovitve evharistične skrivnosti. Jezusove besede se očitno nanašajo na ustanovitev evharistije pri zadnji večerji.

Iz prvih treh evangelijev nam je znano, kaj je Jezus izgovoril pri mizi in naročil svojim učencem. Vendar zelo na kratko. Janezov, četrti evangelij pa postavlja v kafarnaumski evharistični govor razlago in pomen evharističnega obreda, kakor ga je Jezus slavil pri zadnji večerji. Pri tem obedu je bil Jezus podoben človeku, ki se zaveda bližajoče se smrti in zato “piše” oporoko. Svojim zapiše doto. Jezus ni imel zemeljskega bogastva, pač pa sam sebe; svojo trajno navzočnost za vse, ki ga bodo v veri sprejeli. Gotovo nekaj enkratnega. 

20_med_letom.jpeg

Ljudje navadno pustijo za seboj pisma, besede, dejanja, slike, načrte, predmete . . . Toda samih sebe ne morejo zapustiti. Njih spomin iz roda v rod bledi. Drugače je s Kristusom. Njegova dota je živa beseda; njegov Duh, ki deluje po zakramentih v verujočih občestvih, v Cerkvi. Njegova dota je on sam: meso in kri za življenje sveta. Ko je Jezus, predno je šel v smrt, dal sam sebe za življenje sveta, je to storil v obliki slavja. Lažje ga razumemo na ozadju vsega tistega,
kar je sam živel v svojem kulturnem prostoru, kar je sam slavil kot pasho, ta obred odrešenja v svojem, izvoljenem narodu.

Pri judovskem pashalnem obedu je bila navada, da je hišni gospodar odgovarjal na vprašanja mlajših ter pri omizju razlagal pomen obeda in simboliko posameznih jedi. Tako je nastal neke vrste nagovor ob prazničnem slavju. Bistveni del obreda pa je bila zahvala za vsa božja odrešenjska dela: za stvarjenje, za zavezo, za osvoboditev iz sužnosti . . . 

S pasho so Judje slavili svoje odrešenje. V takšno judovsko izkušnjo odrešenja je Jezus vnesel nov pomen: saj je on sam bil in Jagnje in Žrtev in Hrana in Zaveza človeka z odrešujočim Bogom.

Dobro vemo, kako so od najstarejših časov kristjani živeli iz Kristusove podaritve pod podobo kruha in vina. Posebej na Gospodov dan, na dan vstajenja Gospodovega, so obhajali Njegov spomin, ko so lomili kruh kar po privatnih hišah. Ko danes obhajamo isto dejanje, gotovo ne bi škodilo nenehno truditi se, da odkrijemo globoko smiselnost mašnega obreda, v katerem praktično živimo Jezusovo podaritev.

Pred desetletji, se pravi še v času pred 2. vatikanskim cerkvenim zborom in pred liturgično obnovo, je bila navada govoriti, da je maša "nekrvava obnova kalvarijske daritve". Danes bi nam bilo morda bliže živeti to večno "skrivnost vere" v obliki spominjanja. Preprosto: kolikorkrat obhajamo Gospodov spomin, tolikokrat stoji sam Gospod v naši sredi.  

Kar je storil za nas in nam obljubil, se uresničuje po našem dejanju. Kakor molimo pri tretji evharistični molitvi: "Napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo."


 
< Nazaj   Naprej >