OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
17.nedelja med letom, 29.7.2018

POBERITE KOŠČKE, KI SO OSTALI

Pet nedelj, vključno z današnjo, bomo prebirali odlomke dolgega Jezusovega govora o kruhu življenja, ki ga je imel v shodnici v Kafarnaumu in nam ga posreduje evangelist Janez. To nam daje priložnost, da malce globlje razmislimo o evharistični skrivnosti in vsakokrat osvetlimo enega od njenih vidikov. Nemudoma v živo vstopimo v današnje sporočilo. 

17_med_letom.jpeg

Ni naključje, da se predstavitev evharistije v Janezovem evangeliju začenja s pripovedjo o pomnožitvi kruha. S tem je povedano, da pri človeku ne moremo ločevati njegove duhovne razsežnosti od materialne, za njegove duhovne in večne potrebe ne moremo poskrbeti, ne da bi se istočasno zavzeli tudi za njegove zemeljske in materialne potrebe.

Prav to je bila v določenem trenutku skušnjava apostolov. V nekem drugem evangeljskem odlomku beremo, kako so predlagali Jezusu, naj odslovi množico, da bi šla v bližnje vasi kupiti živež. Toda Jezus je odgovoril: »Dajte jim vi jesti!« (prim. Mt 14,16). Jezus s tem ne zahteva od učencev, naj delajo čudeže, ampak le tisto, kar zmorejo. Dajo naj skupaj, kar ima vsakdo od njih in naj razdelijo

Primerjava med evangeljskim odlomkom in prvim berilom omogoča doumeti, v čem je ta »več«. Tudi prvo berilo pripoveduje o čudežni pomnožitvi. Zgodi se v Stari zavezi, njen protagonist je prerok Elizej. Podobnost med obema dogodkoma je očitna, prav tako pa je očitna tudi bistvena razlika. Elizejeva zgodba se tu konča. Gre za ječmenove hlebe in to je vse. V evangeliju pa je pomnožitev petih hlebov »znamenje«: pripravlja je pomnožitev nekega drugega kruha, o katerem bomo slišali govoriti prihodnje nedelje. Nauk je jasen: Ne moremo preskočiti problema materialnega kruha in takoj ljudem spregovoriti o duhovnem kruhu, ki je Kristus; prav tako pa se pri materialnem kruhu ne smemo ustaviti. »Človek ne živi samo od kruha…« Človek nima le želodca, ki ga je treba potešiti; ima srce, ki ga žeja po ljubezni in ga je treba napolniti; v sebi nosi hrepenenje po večnem življenju, ki ga je treba zadovoljiti. In prav na to odgovarja evharistija, kruh, ki je prišel iz nebes.

Živimo v družbi, kjer je razmetavanje nekaj vsakdanjega. V petdesetih letih je prišlo od razmer, ko se je hodilo v šolo ali pa k nedeljski maši vse do praga s čevlji v rokah, da jih ne bi obrabili, do položaja, ko zametujemo skoraj nove čevlje, da bi sledili modi.  

Ena od raziskav, ki jo je opravilo ameriško ministrstvo za kmetijstvo, je dala presenetljive rezultate. Od 141 milijonov ton prehrambenih izdelkov jih 43 milijon ton – kar je približno ena četrtina – konča v smeteh. Če bi le hoteli, bi zlahka rešili 2 milijona ton te zavržene hrane; z njo pa bi lahko za celo leto nahranili 4 milijone ljudi. Pri nas ta fenomen ne doseže teh vrtoglavih številk, tudi zato, ker prihajamo iz okoliščin, kjer varčevanje ni le stvar potrebe, ampak tudi kulture. Toda razmetavanje vleče vase tudi nas.

Pod pritiskom vsiljive reklame v današnje ekonomijo vstopa parola: troši, ne varčuj! Jasno je, da ni dovolj, če varčujemo. Varčevanje mora omogočiti bogatim posameznikom in družbam, da so bolj velikodušni v pomoči revnim deželam.

Vas majhnih kmetov na severovzhodu Brazilije je razbila peklenski krog revščine. Kot majhna bazična skupnost so najprej brali in razpravljali o evangeliju, ki naj biga vzeli resno. Kmalu so opazili: Ne smemo samo lepo govoričiti, ampak moramo nekaj konkretno narediti drug z drugim in drug za drugega. Skupno so začeli obdelovati polja. Najprej nekaj ur, potem vedno več – nato neke vrste zadruga; kmalu so opazili, da je to zelo uspešno. Otrokom ni bilo treba več delati, plačati so učiteljico in odprli so šolo. Peklenski krog revščine, nevednosti in odvisnosti so razbili.  

 
< Nazaj   Naprej >