OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
14. nedelja med letom, 8.7.2018

Vzajemnost

14_med_letom.jpeg

To nedeljo je videti, kot da so Jezusu pošle moči, da bi delal čudeže. Prišel je v Nazaret, svoj domači kraj, in evangelij (Marko 6,1-6) pravi, da »ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.«

Zakaj ni mogel?

Zagonetno vprašanje, saj je večina ljudi prepričana, da je temelj za čudeže moč, da so to dejanja neke (vse)mogočne osebe. Jezus, Bogočlovek, je gotovo bil vsemogočen, enako kot je vsemogočen Bog. V čem je bila torej ovira?

Poglejmo na čudeže še z druge strani. Skušajmo si predstavljati Jezusa kot Boga v človeški podobi, ne pa kot nekakšnega neodvisnega posameznika, ki je bil sposoben delati čudovite stvari vseh vrst. Če gledamo tako, pa se ost vprašanja nameri drugam in vprašati se bomo morali, kaj Bog pravzaprav je.

Mnogo je odgovorov na to vprašanje. Odgovor, s katerim se strinja večina, je preprost. Bog je ljubezen. Bog je vzljubil človeka tisti trenutek, ko ga je ustvaril. Dobro, boste rekli, če ljubi slepe in hrome in brezdomce, zakaj ni mogel uporabiti svoje Božje ljubezni tudi v Nazaretu? Kako to, da so mu pošle moči?

Pa smo prišli do bistva vprašanja. Premislite, kakšen je pristen ljubezenski odnos. Ali ni vedno dvosmeren? Vem, da nam ljudje, za katere skrbimo, naše ljubezni pogosto ne vračajo, toda to ni idealni vzorec. Če hočem, da je ljubezenski odnos pravi, resničen, moram biti ljubljen in moram ljubezen tudi vračati. Vzajemnost, medsebojnost je v ljubezni znak pristnosti.

Božja stvarnost, resničnost obstaja torej v vzajemni, medsebojni ljubezni. Kasneje se bomo lahko pogovarjali o ljubezenski dinamiki, ki obstaja znotraj Svete Trojice. Ta trenutek pa zadošča, da spoznamo, kako skozi vso staro in novo zavezo Boga žeja po vzajemnem odnosu s človeškimi bitji. »Jaz bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo.« Kaj še hočemo več?!

Zdaj nam bo jasno, zakaj Jezus ni mogel delati čudežev. Ljudje v njegovem domačem kraju ga niso hoteli sprejeti. O njem so si že ustvarili podobo, uvrstili so ga med – tesarje. To je vendar sin tistega Jožefa in Marije, fant, ki je nekdaj živel v tisti hiši tam doli v vasi. Kaj pa misli, da je, če danes oznanja te novotarije? Namesto da bi prisluhnili temu, kar je govoril, mu niso pustili do besede, češ: »Zdaj bo pa kar nekaj nakladal, kdo ga bo pa poslušal. Saj vendar vemo, čigav je!«

Vnaprej so si zamašili ušesa pred njegovim oznanilom.

Jezus pa ni bil cirkusant ali coprnik. Nikdar ni delal čudežev za lastno reklamo, ali da bi se postavljal pred ljudmi. Ravno nasprotno, ves čas se je trudil, da ne bi zbujal pozornosti.

Zato je tudi tolikokrat dejal ljudem, ki jih je ozdravil: »Tvoja vera te je ozdravila.« Jezusovi čudeži so poganjali iz žive, ljubeče povezanosti z njim in v to povezanost nas neprestano vabi. Vera je v tem, da sprejmemo to povezanost, saj nas brez tega odnosa Božja ljubeča moč ne more doseči.

Premislimo. Ali jaz in vi kdaj prisluhnemo Jezusovi ljubezenski ponudbi, potem pa zakrknemo in zapremo svoja srca pred njo? Morda smo res pregrobi in nedostopni, a bi se lahko malo omehčali, mar ne?

 
< Nazaj   Naprej >