OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Nedelja Svete Trojice, 27.5.2018

Razodeta Trojica

 

sveta_trojica.jpeg

Mašna besedila od velikega tedna do danes so polna najpomembnejših podob iz naše vere. Podobe, ki nas ganejo, nam sežejo globoko v srce, nas presunejo in nas bogatijo. 

Morda niste opazili, da nam tudi razodevajo Sveto Trojico. Vse te zgodbe že dobro poznamo, vendar ali ste kdaj pomislili, da dejansko predstavljajo pot, po kateri so ljudje odkrili, da je v enem Bogu Trojica? Sprehodimo se v mislih skozi nedelje zadnjih tednov in imejmo pred očmi mašo današnje nedelje Svete Trojice.

Prva oseba Svete Trojice, čaščena od vekomaj:

Cvetna nedelja: Mojzes je vzkliknil (današnje prvo berilo): »… ali se je kdaj zgodilo kaj tako velikega, ali se je kdaj slišalo kaj takega! Je mar katero ljudstvo slišalo glas Boga, govorečega iz srede ognja, kakor si slišal ti, in ostalo živo?« Hebrejci so torej prva in najstarejša priča, da »je Gospod Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni!« V svojem trpljenju je Jezus zaslišal glas svojega Očeta iz srede nečesa, kar je bilo neizmerno strašnejše kot ogenj. Ali smo mi ljudstvo, ki je slišalo tak glas in ostalo živo?

Ne pozabimo, da je Jezus prosil Očeta, naj ga reši križa. Vse njegovo življenje je bilo pričevanje za tistega, ki ga je ljubeče klical Abba (Očka). Zdaj pa je »daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga« (Heb 5,7).

Druga oseba, Kristus, Maziljenec:

Veliki petek: pokornost do smrti. Jezusova prošnja na križu je bila uslišana, resnično je bil rešen žela smrti, s tem da se je pognal naravnost vanjo. Živel je od ljubezni, ki je ni mogoče ubiti, čeprav mu je bilo vzeto življenje.

Velika noč: prazen grob. Grob ni mogel biti past, v katero bi se ujela taka ljubezen. Jezus je vstal in pustil prazen grob za seboj. Ko se je prikazal učencem, kakor poroča današnji evangelij, so bili zmedena skupina. Mučili so jih dvomi, tudi ko so padli na tla pred njim. Tako kot mi, mar ne? Toda ljubezen je bila živa.

Tretja oseba, Bog Sveti Duh:

Vnebohod: odhaja s tega sveta. Gre nazaj k Očetu, iz katerega je izšel. Da bi pomagal svojim učencem, jim je prijazno razložil ves potek svojega življenja. Naročil jim je nekaj posebej važnega: kako mora na zemlji naprej živeti ljubezen, kako morajo oni iti ven, med ljudi in biti bivališče Boga na zemlji.

Binkošti. In kakor jim je rekel, je Jezusov Duh prišel živ vanje, se naselil v njihovih srcih in dušah, se z njimi in z nami združil tesneje kot smo mi združeni sami s seboj. Njegov lastni Duh diha v nas. Dih našega življenja mora biti na veke dih Kristusovega življenja. Sveti Duh, istoveten z Bogom in Kristusom, prihaja, da nas napravi za Božje otroke, ki so njegova prisotnost na tem svetu (današnje drugo berilo).

Veliki teden in velikonočni čas sta torej pokazala Cerkvi Božje obličje in razkrila ljubeče medsebojno vplivanje, interakcijo, ki predstavlja Trojico. Potihoma smo postali »dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom«. Kajti »če trpimo z njim, bomo z njim tudi poveličani« (drugo berilo).

Rastoča Cerkev ni odkrivala Svete Trojice s študijem teoloških knjig, ampak s tem, da jo je doživljala. Tudi mi delajmo tako.

 
< Nazaj   Naprej >