OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
7. velikonočna nedelja, 13.5.2018

Zanje se posvečujem

Neki ugledni kristjan je izjavil: »Nikakor se nočem bahati in brez vsakega napuha vam zagotavljam, da sem se daroval Bogu predvsem zato, da bi rešil druge, in ne, da bi rešil sebe.« Marsikomu med nami se bo zdela ta izjava čudna, saj se nam zdi naravno in samo po sebi razumljivo, da je prva, če ne celo edina naloga našega krščanstva to, da rešimo svojo dušo. Če tako mislimo, potem se nam bo zdel čuden tudi današnji evangelij, v katerem Jezus zatrjuje:  »Zanje se posvečujem …« (Jn 17,19) Poglejmo si to trditev po bližje.

7_velikonocna.jpeg

»Zanje« ali »v njihovo korist« ali »njim v pomoč«. Jezus človek je bil pripravljen vse storiti za dobro drugih. Cilj in smisel svojega življenja je opredelil z: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10). Jezus je lahko delal čudeže, toda to svojo moč je uporabljal, da je pomagal drugim, ne sebi. Ko je bila množica na samotnem kraju lačna, je pomnožil kruh, da jih je nahranil, ko pa se je sam postil v pustinji, ni hotel kamenja spremeniti v kruh, da bi si potešil lakoto. Drugič spet je bil utrujen in si je želel poiskati malo počitka. S čolnom se je napotil na samoten kraj ob jezeru, ko pa je dospel, je bila tam že množica ljudi, ki so ga iskali. Ko je videl, da so kot ovce brez pastirja, je pozabil na svoj počitek in jim začel služiti. Skrb za druge ga je vodila vse življenje. 

Spoznanje, da evangelij od kristjanov zahteva, da aktivno skrbijo za materialno in duhovno blaginjo svojih bližnjih, je spodbudilo dejavnosti, ki jih lahko poimenujemo »socialni, družbeni evangelij«. Tisti, ki si prizadevajo odpraviti revščino in bolezni v svojem okolju in v drugih delih sveta, kažejo duha sočutja in nesebične skrbi za druge, kakor je delal tudi Jezus. Prvi del trditve »Zanje se posvečujem« poudarja dejstvo, da je skrb za druge središčna točka krščanskega evangelija.

»… se posvečujem,« drugi del trditve, pa poudarja dejstvo, da je osebna posvetitev bistveni sestavni del tega, čemur rečemo biti kristjan. Ustvarja ravnotežje s prvim delom. Jezus je bil vedno ljudem na razpolago, pri tem pa ni pozabil posvečevati sebe. Tisti, ki se popolnoma predajo samo skrbi za druge, da pozabijo na svoje notranje življenje z Bogom, vidijo le eno stran kovanca. Kako naj človek opravlja Gospodovo delo, pri tem pa pozabi na Gospoda tega dela? Ljudje, ki se trudijo in prizadevajo, da bi pomagali drugim, morajo tudi skrbeti za svojo notranjo povezanost z Gospodom in se tako posvečevati, da se ne izgubijo v golem aktivizmu. Če »socialni evangelij« pravilno razumemo, vidimo, da predpostavlja osebni evangelij tesne povezanosti z Gospodom.

Kaj pa vidimo, če se ozremo okrog sebe? Vidimo lahko mnogo kristjanov, ki se tako intenzivno ukvarjajo s svojim lastnim odrešenjem in svetostjo, da popolnoma pozabijo na dejansko pomoč tistim, ki jim gre slabše kot njim samim. Taki kristjani poznajo samo osebni evangelij, popolnoma pa zanemarjajo socialnega, vidijo pač le eno stran kovanca. Poznamo pa tudi ljudi, ki se z vsemi močmi prizadevajo za družbeno pravičnost in mir, a se jim zdi moliti ali hoditi v cerkev zapravljanje časa. Poznajo pač samo socialni, družbeni evangelij in se ne brigajo za osebnega.

Kateri od obeh je boljši? Noben, če je izoliran, sam zase. Tukaj ne gre za odločanje ali-ali, kajti prizadevati si moramo za oba hkrati. Za tiste, ki hodimo v cerkev, je glavna nevarnost v tem, da preveč skrbimo le za svoje odrešenje in svetost, ob tem pa pozabimo na konkretno pomoč svojim bližnjim. To past je lepo opisal pesnik ko pravi:

»Kdor le svojo dušo pripravlja za nebesa

in se drži samo te poti, ne bo dosegel cilja;

kdor pa hodi v ljubezni, bo hodil morda sam ne ve, kje,

toda Gospod ga bo pripeljal tja, kjer bivajo blaženi.«

 
< Nazaj   Naprej >