OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
3. VELIKONOČNA NEDELJA, 15.4.2018

V različnih obdobjih so bogoslovni učenjaki premišljevali in pisali o marsičem. Zanimalo jih je tudi, kakšna bodo naša telesa, ko bomo ob koncu sveta vstali, kakor izpovedujemo v Veri. Mnogi so menili, da bomo imeli vsi telesa ljudi, ki štejejo kakšnih trideset let, ko so na višku svoje moči. Skrbelo jih je tudi, ali bomo tudi po vstajenju moški in ženske, pa še marsikaj. Vse to so ugibanja, ki jih lahko imamo za bolj ali manj utemeljena ali pa tudi za prazno besedičenje. Drži pa, kar je zapisal apostol Pavel: da bo vstali in poveličani Kristus "z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobnega telesu svojega veličastva".

3_velikonocna.jpeg

Iz tega, kar so o Jezusovem poveličanem telesu po njegovem vstajenju zapisali evangelisti, lahko sklepamo, da bodo naša telesa po vstajenju na "poslednji dan" zgodovine človeštva nekaj izredno lepega. Zanje ne bodo več veljali zakoni prostora in časa, ki nas zdaj omejujejo. Kako bo to, ne vemo in naj nas niti ne skrbi. Skrbi pa naj nas nekaj drugega: naj bodo naša telesa, naše telesne moči, čuti in sposobnosti zvesto orodje duše, tega božjega ognja ljubezni, ki ga nosimo v sebi. Apostol Pavel nam kliče, naj imamo vedno pred očmi dejstvo, da so naša telesa Božje svetišče, tempelj, v katerem prebiva troedini Bog. Potem pristavlja: "Poveličujte torej Boga v svojem telesu!"

Zelo pogosto slišimo, da je telo "orodje duše". S tem orodjem delamo dobro ali slabo, oboje prihaja iz srca, iz središča naših namenov in volje. Kar smo se namenili ali hočemo storiti, pa storimo s pomočjo telesa. S tem Bogu dajemo čast ali mu jo jemljemo, prinašamo svetlobo in toploto ali pa temo in mraz sočloveku. Telo kot orodje je torej sodelavec ali sokrivec naših dejanj, zato bo deležno tudi plačila ali kazni. Lahko rečemo: naša poveličana in preobražena ali na veke zavržena in spačena telesa bodo naše oblačilo za večno bogoslužje hvale ali za sovraštvo. Z vsakim svojim dejanjem se pripravljamo na večno Božjo mašo, zato je prav vsako pomembno in usodno.

Kristusovo poveličano telo, s katerim se je po vstajenju večkrat prikazal svojim prijateljem, apostolom in učencem, je imelo vidne sledove ran na rokah, nogah in na srčni strani. Neverni Tomaž je položil svojo roko v poveličano rano Jezusove strani in izpovedal svojo vero: "Moj Gospod in moj Bog!" Jezusove poveličane rane so vidna sled njegove odrešilne ljubezni. Iz Jezusove prebodene strani je bila rojena Cerkev in vsi zakramenti, ki nas posvečujejo. To je simbolično nakazano z obredom maziljenja pri nekaterih zakramentih, posebej pri krstu in birmi. Če smo v življenju zvesti obljubam, danim pri prejemu teh zakramentov, če zvesto hodimo za Kristusom, ki je trpel, umrl in vstal za nas, da bi mi živeli novo življenje, potem se bodo ta neizbrisna znamenja, s katerimi smo bili zaznamovani, na veke svetila pred Bogom in bomo nanje ponosni. Če pa se bomo svojim obljubam izneverili, nas bodo znamenja zakramentov, ki smo jih prejeli, vso večnost žgala kot sramotna znamenja nezvestobe. Večkrat moramo razmišljati o tem!  

 
< Nazaj   Naprej >