OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
5. postna nedelja, 18.3.2018

ČE PŠENIČNO ZRNO NE UMRE

5_postna.jpeg

Pomenljivo sporočilo, ki nam ga Jezus podarja na današnjo nedeljo, prihaja iz podeželskega življenja. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Pšenično zrno je predvsem Jezus sam. Kakor pšenično zrno je tudi on sam padel v trpljenje in smrt, spet vzklil in obrodil sad v svojem vstajenju. »Obilen sad«, ki ga je dal, je Cerkev, ki se je rodila iz njegove smrti; to je njegovo skrivnostno telo. Po krstu smo s Kristusom en sam klas; sv. Pavel pravi »en sam kruh« (prim. 1 Kor 10,17). Kruh, ki ga posvečujemo na naših oltarjih in ga prejemamo v evharistiji, v njegovi moči prihaja iz Jezusa, ki je pšenično zrno, padlo v zemljo.

Ta zgodba o drobnem pšeničnem zrnu nam po drugi strani pomaga razumeti sebe in smisel našega bivanja. Kako, nam pojasni Jezus sam, ko potem, ko je spregovoril o pšeničnem zrnu, doda: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor sovraži (drug evangelist pravi izgubi) svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,25; prim. Mt 16,25).

Pasti v zemljo in umreti ni le pot do prinašanja sadov, ampak tudi pot do »reševanja lastnega življenja«, kar pomeni živeti še naprej! Kaj se zgodi s pšeničnim zrnom, ki odkloni, da bi padlo v zemljo? Ali prileti kakšna ptica in ga pozoblje ali se posuši in splesni v kakšnem vlažnem kotu, lahko pa ga zmeljejo v moko in pojedo, in je tako z njim konec. V vsakem primeru zrno samo v sebi nima prihodnosti. Če pa je posejano, bo vzklilo, ozelenelo, užilo pomladno toploto in poletno sonce. Deležno bo novega življenja, kakor lahko vidimo spomladi, kaj se dogaja z jeseni posejanim semenom.

Posebej bi rad izpostavil dva primera, ki ju lahko prilika o pšeničnem zrnu osvetli in pomaga pozitivno razrešiti. Neka žena je o sebi povedala: »Sem samska učiteljica, nikoli nisem imela fanta, niti kakšne simpatije, čeprav sem si to že od dekliških let želela. Sprašujem se, kako to, da nisem na nikogar čustveno navezana, še toliko bolj, ker sem po značaju zelo odprta do drugih.«

Ta žena se je znašla pred izbiro: ali se bo še naprej vse življenje vrtela okrog tega problema, ga zagrenjeno objokovala, ali pa bo sprejela ta položaj, se spravila s seboj in se zavedela, da to nikakor ni vse njeno življenje. »V šoli se dobro počutim, spreminjam se in zdi se mi, da sem drug človek. Moja naklonjenost je namenjena skoraj izključno učencem, ki jih spremljam v dejavnostih, ki naj bi jim pomagale pri boljšem izražanju in motivaciji. Kot prostovoljka se posvečam tudi tujcem.« Ali ni vse to čudovit način samouresničevanja in »rodovitnosti« lastnega življenja?

Prilika o pšeničnem zrnu mi kliče v spomin tudi srečno poročene žene, ki pa ne morejo imeti otrok, čeprav si jih želijo bolj kot vse drugo na svetu. Postanejo zagrenjene in celo zasovražijo vse žene, ki jih vidijo z otrokom v naročju. Usihati začne tudi njihov zakon. Neka nerodovitna žena je pripovedovala. »Po letih upornosti in boja sem končno s pomočjo vernih prijateljev v molitvi zbrala pogum ter se izročila Bogu v veri: če mi je dal »materinsko srce«, tega ni storil zato, da bi ostalo prazno in nerodovitno.« Z možem sta začela postopek za posvojitev, ki se je, v nasprotju s pričakovanji, končal v nekaj tednih. Ko je prvič vzela v naročje posvojenega otroka, je takoj razumela, da ji je Bog dal materinsko srce. »Bog me je še bolj blagoslovil, kot če bi mi dal deklico, ki bi bila povsem moja. Čudež, ki nama ga je naklonil, ni le v tem, da nama je dal čudovito živahno deklico, ampak da me je osvobodil edine stvari, ki me je vezala in zadrževala daleč od Boga, da bom sama odločala o svojem življenju.«

 
< Nazaj   Naprej >