OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
4. postna nedelja, 11.3.2018

BOG JE TAKO LJUBIL SVET

4_postna.jpeg

V evangeliju današnje nedelje najdemo stavek, ki spada med najlepše in najbolj tolažilne v vsem Svetem pismu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Tema o Božji ljubezni je še enkrat poudarjena v drugem berilu: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.«

Izkoristimo torej to priložnost, da na kratko razmislimo o tej temi, ki je srce Svetega pisma. Filozof Kierkegaard je zapisal: »Ni pomembno vedeti, ali Bog obstaja; pomembno je vedeti, ali je ljubezen.« Sveto pismo nas potrjuje prav v tem: Bog je ljubezen! Če bi se vse Sveto pismo, ki je kot knjiga nemo, po čudežu spremenilo v govorečo knjigo, bi se iz njega izvil krik, ki bi bil glasnejši od bučanja morja: »Bog vas ljubi!« Tako Sveto pismo posredno postane šola ljubezni. Če človeška ljubezen služi kot simbol za Božjo ljubezen, pa Božja ljubezen služi kot vzor za človeško ljubezen. Ko opazujemo, kako Bog ljubi, se učimo, kako naj bi ljubila mati, kako naj bi ljubil oče; kako bi se morali ljubiti med seboj zakonci, prijatelji. 

Pojdimo torej v šolo svetopisemske ljubezni. Bog nam v Svetem pismu govori predvsem v podobah očetovske ljubezni. Pri preroku Ozeju, na primer, se Bog primerja z očetom, ki uči svojega otroka hoditi, ki ga dviga k svojemu licu in se sklanja k njemu, da ga nahrani (prim. Oz 11,1–4). Očetovska ljubezen spodbuja. Oče želi, da otrok raste, spodbuja ga, da bi dal od sebe najboljše. Zato oče le poredko brezpogojno pohvali otroka v njegovi navzočnosti. Boji se, da bi dobil vtis, češ da je že dosegel, in se ne bi več trudil. Ena izmed značilnosti očetovske ljubezni je tudi opominjanje. »Kajti kogar Gospod ljubi, ga opominja in mu hoče dobro kakor oče sinu« (Prg 3,12). Toda pravi oče ne opominja ves čas svojega otroka, ker bi mu s tem vzel pogum. Oče daje svojemu otroku svobodo, gotovost, občutek varnosti. Zato se Bog skozi dolgo razodevanje predstavi človeku kot njegova »skala in utrjen okop«, »utrdba, ki mu je v stiskah blizu«.

Spet drugič pa nam Bog govori s podobo materinske ljubezni. Pravi: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim« (Iz 49,15). Materinska ljubezen sprejema, razume in je nežna; to je »globoko zakoreninjena« ljubezen. Izvira iz najglobljega bistva njenega bitja, od tam, kjer se je bitje oblikovalo, in jo vso prevzame, da »trepeta v sočutju«. Karkoli bi storil njen otrok, pa naj bi bilo še tako strašno, če se bo vrnil, bo materin prvi odziv vedno ta, da ga bo sprejela odprtih rok. Matere so vedno nekoliko na strani otrok, pogosto jih morajo vzeti v zaščito in prositi zanje pri očetih.

Človek iz izkušnje pozna še druge vrste ljubezni: zakonska ljubezen, o kateri je rečeno, da je »močnejša kakor smrt«, in katere plameni so »plameni ognja« (prim. Vp 8,6), prijateljsko ljubezen; svojim učencem je rekel: »Ne imenujem vas več služabnike … vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15).

Božja ljubezen je ocean brez obal in brez dna. Vse to, kar smo doslej povedali, je zgolj kot ena sama kapljica. A to nam zadostuje. Kaj moramo storiti sedaj, ko smo se spomnili te ljubezni? Nekaj zelo preprostega: verovati v Božjo ljubezen, jo sprejeti; s sv. Janezom ganjeni ponavljati: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (1 Jn 4,16).

 
< Nazaj   Naprej >