OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
3. postna nedelja, 4.3.2018

DESET ZAPOVEDI

3_postna.jpeg

Današnji evangelij, evangelij tretje postne nedelje, nas vodi v tempelj. Jezus očisti stari tempelj, ko z bičem iz njega izžene prodajalce z njihovo robo vred; nato predstavi sebe kot novi Božji tempelj, ki ga bodo ljudje podrli, Bog pa ga bo v treh dneh obnovil.

Tokrat začnimo razmišljanje ob prvem berilu, ker v njem beremo zelo pomembno besedilo: dekalog –deset Božjih zapovedi. Prisluhnimo jim, da osvežimo spomin: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog: ne imej drugih bogov poleg mene! Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga. Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj. Spoštuj očeta in mater. Ne ubijaj. Ne prešuštvuj.  Ne kradi. Ne pričaj po krivem. Ne žêli hiše svojega bližnjega. Ne žêli žene svojega bližnjega.« 

Sodoben človek pogosto ne dojame zapovedi. V njih vidi samovoljne Božje prepovedi, nesprejemljive omejitve, ki se postavljajo na pot njegovi svobodi. V resnici pa so Božje zapovedi izraz njegove ljubezni in njegove očetovske skrbi za človeka. »Naročam ti, da vestno izpolnjuješ zapovedi, da ti bo dobro in da se zelo pomnožite v deželi« (prim. 5 Mz 6,3; 30,15 sl.): to, in ne kaj drugega, je namen zapovedi.

Nekoč sem poromal na goro Sinaj, kjer je Bog dal Mojzesu deset zapovedi, in sem opazil tole: na nekaterih nevarnejših delih steze so bila opozorila na nevarnost, ograje in zapore, ki so raztresenemu ali neizkušenemu popotniku preprečile, da bi zašel s poti in zgrmel v prepad. Prav to je namen zapovedi. Zapovedi bi lahko primerjali tudi z nasipom ali pa jezom. Mnogi se spominjajo ali pa so vsaj slišali, kaj se je zgodilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je reka Pad predrla nasipe v deželi Polesine, ali pa, kar se je zgodilo, ko je leta 1963 popustil jez v dolini Vajont in je cele vasi zalila voda in blato. Primerjava se ne zdi pretirana. Sami vidimo, kaj se dogaja v družbi, ko se načrtno teptajo zapovedi, kot recimo: ne ubijaj, ne kradi …

Na temelju desetih zapovedi je Bog zasnoval svojo zavezo z Izraelci in iz njih naredil »kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2 Mz 19,6). Ko jim je Mojzes prinesel z gore deset zapovedi, je vse ljudstvo v en glas odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili!« (2 Mz 19,8). Odločitev, da hočemo pripadati Božjemu ljudstvu in vstopiti v zavezo z njim, je sama po sebi lastna krstu, danes pa nam je ponujena priložnost, da se kot odrasli osebno odločimo, na kateri strani hočemo biti.

Jezus je povzel vse zapovedi, pravzaprav vse Sveto pismo, v eno samo zapoved, ki je ljubezen do Boga in do bližnjega. »Na teh dveh zapovedih,« je rekel, »stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,40). Če ljubim Boga, ne bom hotel imeti drugega boga poleg njega, ne bom izgovarjal po nemarnem njegovega imena, tj. ne bom preklinjal, in bom posvečeval njegove praznike. Če ljubim bližnjega, bom spoštoval očeta in mater, ki so med bližnjimi najbližji, ne bom kradel, ne bom pričal po krivem. Sv. Avguštin je upravičeno rekel: »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Kajti če nekdo zares ljubi, bo vse tisto, kar bo storil, v dobro.

Deset zapovedi je treba spolnjevati povezano; ni mogoče izpolnjevati petih, drugih pet (ali samo eno od njih) pa kršiti. Deset zapovedi sem primerjal z zaščitnimi ograjami ob poti na goro Sinaj, z nasipi ob reki in z jezom. Dovolj je umakniti palico ograje, da pademo v prepad, dovolj je, če reka prebije nasip na eni sami točki, in že poplavi vse pod sabo.

Ob sklepu se spomnimo Janezovih besed, ko pove, da je izpolnjevanje zapovedi vprašanje ljubezni: »To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3).

 
< Nazaj   Naprej >