OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
6. nedelja med letom, 11.2.2018

Dotik

Ganjen od usmiljenja. Zasmilil se mu je. V srcu se je smilil. – To je samo nekaj različnih prevodov Svetega pisma, ki opisujejo Jezusov “zasmilil se mu je”, ko je srečal gobavca.

Pa vendar se termin σπλαγχνίζομαι (splaghinizomai), grška beseda za sočutje, ki opisuje Jezusov odziv, najbolje prevaja kot ‘izločil je vse iz globin svojega črevesja’. Jezus se je na gobavca odzval iz svoje globine.

V Jezusovem času je bila gobavost  skupni izraz za različne bolezni kože, tudi luskavost ali rast znamenj. Tisti, pri katerih se je razvila gobavost, so veljali za gnusne in nečiste, za ljudi, ki se jih je treba izogibati, vse to pa so pripisovali njihovim grehom, zaradi katerih jih je Bog kaznoval. Prekršili so zakon, ki je govoril, da mora biti na zunaj brez napak, kar je Božje. V Levitiku beremo, da so bili gobavci izobčeni in odstranjeni iz skupnosti, da ne bi okužili drugih.

6_med_letom.jpeg

Gobavca se nihče ni smel dotikati, saj so se bali, da bi tak človek tudi sam lahko postal nečist. Da ne bi tega kdo storil pomotoma, so morali gobavci svoje ljudi opozarjati na svojo prisotnost s svojo zunanjostjo in kričanjem, ki je opozarjalo: “Nečist, nečist.” Sredozemska kultura, ki ji je Jezus pripadal, je bila urejena tako, da so bili ljudje med seboj povezani in so živeli v skupnostih. Gobavci pa so postali osamljeni izobčenci, ki so bili odrezani od svoje skupnosti.

Jezus se je gobavca dotaknil. Naredil je nekaj neverjetnega, saj se je izpostavil nečistosti, kot jo je pojmovala njegova kultura. Marko nam pove, da se je Jezus izhajal iz sebe iz sočutja. Streh pred obredno nečistostjo ga ni ustavil. Prepreke in delitve Jezusa ne ustavijo. Njegov dotik ozdravlja. Dotika se tistih, ki so izgubili upanje: izobčencev, bolnih, žensk, revnih, grešnikov. Čeprav je njegova kultura izgnala oz. ločila ljudi, da bi varovala družbo, pa Jezusa to ni zaustavilo. Skozi ves Markov evangelij Jezusa ne ustavijo ovire, razlikovanja in prepreke, ki jih je postavila skupnost; Božje kraljevanje presega človeške omejenosti.

Jezus tiste, ki se jih dotakne, vrne v skupnost, na mesto v Božjem ljudstvu, ki jim pripada. Vsi so zbrani in povezani z močjo Milosti, ozdravljenja in odpuščanja. Jezus jih pripelje domov.

P. John F. Craghan, ki je redovnik redemptorist pravi: “Navajeni smo misliti, da je odrešenje kot hoja v koloni po eni poti.” Mislimo, da je naša naloga, da pridemo do Boga v nebesih. Toda Jezus ni imel v mislih odrešenja kot nekakšne kolone ljudi. Božje kraljestvo je zaradi njega postalo mogoče in prisotno, ker je zbiral tiste, ki so bili izgnani in oddaljeni, in ker se je dotikal in ozdravljal tiste, ki se jih nihče ni želel dotikati. Jezus je učil učence, naj hodijo skupaj, drug ob drugem proti Božjem kraljestvu in odrešenju. Ko hodijo, v skupnost zbirajo tiste, ki so oddaljeni od skupnosti, tiste, ki so se na poti izgubili, izločeni zaradi meja in ograj, tiste, ki so bili zapuščeni ali pa so obsojeni na smrt. Učenci hodijo ob boku s tistimi, ki so bolni in umirajo zaradi bolezni, revščine ali osamljenosti. Spremljajo brezdomce, osirotele in tiste, za katere nihče ne skrbi, medtem ko objemajo izobčence.

Markov Jezus je mesijanska podoba na poti. V njem nas nekaj spodbuja k Božjemu kraljestvu. Jezus je šel v bližnja naselja, da bi oznanjal in ni izgubljal časa za teološke utemeljitve in dolge govore. Namesto tega je učence poklical, naj “hodijo za njim”, in jim pokazal, kako naj to pogumno naredijo. Začeti moramo oznanjati Božje kraljestvo, ki prihaja. Gobavec je razumel; ni mogel mirovati. Po ozdravljenju je šel naprej in povedal še drugim.

Opraviti moramo delo: oznanjati evangelij in spremljati uboge. Božji objem je večji, kot si mislimo. Pridi in poglej, pojdi za menoj!

 

 
< Nazaj   Naprej >