OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
5. nedelja med letom, 4.2.2018

Mrzlica

Velikokrat se nam utrne misel, ki naj bi bila izrečena v evangeliju, pa v resnici ni. Celo tako znamo biti predrzni, da to misel vsilimo v usta samemu Jezusu. Gre za misel, da “ni preroka v domačem kraju”, kar je zelo podobno besedam, ki jih je izrekel Jezus, a zelo drugače, kakor je mislil in delal. Ta misel je v naših ustih večkrat opravičilo. Je misel, ki nam govori, da se ne splača potruditi, da nas domači tako ali tako ne bodo sprejeli in našim besedam ne bodo dali prave teže. Zato obupamo že vnaprej in ne naredimo ničesar, kar bi lahko dobro delo našim bližnjim. Pravimo, bližnji nas ne bodo poslušali. (Do src drugih pa nimamo dostopa.)

Pogosto je položaj obrnjen. Delamo preveč. Mi namreč vemo, kaj je dobro za drugega, mi mu bomo določili, kaj naj dela in kako naj oblikuje svoje življenje, kaj naj si vzame za svoj življenjski cilj. Kako potrjeni se čutimo, kadar drugemu govorimo, kaj mora misliti, reči, delati, jesti ali celo verovati. In med nami nastaja zid.

5_med_letom.jpeg

Toda Jezus se ni bal bližine, ni se izogibal delati dobro domačim. On je svojim bližnjim služil – in to tako temeljito, da ga je to bolelo, zaradi tega je trpel. Danes v evangeljskem odlomku namreč beremo, da je Jezus prišel iz shodnice in ozdravil Petrovo taščo, ki jo je tresla mrzlica. Ni bila na pragu smrti, bila pa je za tiste čase resno bolna. Toda on je opazil njeno stisko, in čeprav je bila nekdo izmed bližnjih, se je ozrl nanjo in jo ozdravil.

Kaj je razlika med Jezusom in nami, da delujemo tako zelo drugače, da zapadamo v neuporabne skrajnosti, Jezus pa naredi tisto, kar je potrebno?

Jezus ni najprej ozdravljal, ampak je najprej ljudem služil v resnici. Če bi si namreč danes zadali nalogo in bi v evangeliju po Marku šteli čudeže, kaj bi bilo tisto, kar bi šteli. Ozdravljenja? Izganjanja hudega duha? Razvezovanje jezikov, ušes, oči? Verjetno res samo to. Toda pozabili bi, da je Jezus velike čudeže delal tudi tako, da je ljudem služil v resnici. V obraz jim je povedal tisto, kar jim gre. Njegov vsakdanji čudež je bila njegova pristnost, govorjenje resnice z ljubeznijo!

In kaj je to, govorjenje resnice z ljubeznijo? Če želim v tem posnemati Jezusa, se moram najprej učlovečiti. Postati moram človek. Ja, prav ste slišali, postati moram človek. Najprej moram biti zadovoljen s tem, kar sem, kakršnega me je Bog naredil in kakršnega me za roko vodi skozi življenje – z vsemi odvečnimi kilogrami, razvadami in zgodovino napak vred. Imam pravico drugemu govoriti, kaj naj dela in veruje, če sam nisem zadovoljen z vsem tem? Ne! Jezus nam je pokazal, da so trenutki, ko izrečemo resnico, kraljevski trenutki življenja. Zato se je na te trenutke temeljito pripravil. Njegova življenjska pot je polna pristnosti. Vsak trenutek je sprejemal s hvaležnostjo, tak, kakršen je bil.

Danes veliko ljudi želi govoriti resnico. Toda resnico, ki bi jo drugi morali spoštovati, sami pa se je še s prstom niso dotaknili. Zato ljudje te iznakažene resnice ne poslušajo. Jezus nam pokaže, kaj je prava resnica, ki jo ljudje pijejo kakor žejni, ki v vročem dnevu zahrepeni po vodi. Zakaj se to ne zgodi duhovnikom in drugim oznanjevalcem? Zakaj v našem osebnem podajanju vere nismo slišani?

Ko se bomo dotaknili resnice, bomo slišani. Velikokrat pa si ustvarjamo umetne svetove, ki nam resnico oddaljujejo. Poveličujemo ljudi, ki si tega ne zaslužijo, njihovo dobroto, čeprav vemo, da bi bili morda bolj vredni graje, raje hvalimo, samo da nas pustijo pri miru. In resnica pobegne od nas. Pravimo, da ni naša pristojnost, da nimamo pravice soditi, da nismo preroki v domačem kraju. Nekomu povedati resnico ni obsojanje, to je podaritev drugemu človeku celo do te mere, da nas bo on obsojal. 

Velikokrat pa tudi opravljamo. Ustvarjamo si lažne podobe o ljudeh, kaj vse je z njimi narobe. Pogovarjamo se o ljudeh, ki jih ni ob nas in s tem ustvarjamo svet, ki ga ni. In se kopamo v takšnih namišljenih podobah neumnosti in neresnice. Morda bi ena sama naša pogumna beseda drugemu človeku spremenila življenje. A nismo toliko usmiljeni, da bi mu podarili to pogumno besedo.

To je mrzlica, ki nas trese. In Jezus pristopi in nas ozdravi. In nas osvobodi, da lahko strežemo. Kakor Petrovo taščo. 

Znova in znova premislimo ta dogodek in Jezus naj nas ozdravlja in ozdravlja in ozdravlja.


p. Bogdan Rus


 
< Nazaj   Naprej >