OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
2. nedelja med letom, 14.1.2018

Nekoč sem bral zelo izzivalen članek katoliškega duhovnika, ki je napisal, da mnogi ljudje, ki obiskujejo cerkev v resnici še niso prejeli zakramenta sv. krsta.

2_med_letom.jpeg

S tem je hotel reči, da mi, katoličani ali pa kristjani na splošno v resnici nismo krščeni. Seveda, pravi, doživeli smo obred krsta. Voda se je razlila na našo glavo. Toda on vztraja, da smo mnogi od nas potem živeli kot kdorkoli drug. V resnici ni mogoče opaziti razlike.

Avtor  v tem članku pravi, da je resnični krst trenutek, ko razumemo, kaj je namen našega življenja. Ko razumemo pomen življenja, se nekega jutra zbudimo in si rečemo: Razumem! Pridemo do globljega razumevanja življenja.

Še naprej piše, da je resnično življenje po krstu nekaj drugega kot potovanje skozi življenje na “avtopilotu”. To je nekaj drugega kot samo prepuščanje toku življenja: odraščanje, obiskovanje šole, poroka, vzgoja otrok, iskanje in opravljanje službe. To so zelo pomembni trenutki in pomembni dosežki našega življenja.

Toda pogosto so samo vstopna točka za naslednjo stopnjo življenja, v kateri ne dajemo nobene pobude za življenje po veri.

Pisec članka želi povedati, da se ljudje nikoli ne dovolijo prepustiti resničnemu življenju, ki nam daje nove oči, skozi katere vidimo globlji pomen tega, “kar se v resnici dogaja”.

Krst, o katerem govori, se ne pokaže v trenutkih, ko v življenju zmagujemo. Ponavadi se pokaže takrat, ko doživimo poraz, zapuščenost in globoko bolečino zaradi greha.

Dobra novica je, da lahko ta vrsta bolečine prinese nekaj dobrega - če si dovolimo, da nas ta bolečina pouči; če si dovolimo, da bi vstopili v globlje doživetje Boga.

Ko se to zgodi, se v resnici pridružimo Jezusu pri njegovem stopanju v reko Jordan ali smo kakor Pavel vrženi iz našega življenja moči in samozadostnosti na naši lastni poti v Damask.

Osrednja misel, ki jo želi poudariti ta duhovnik, je, da pravi krst zahteva veliko več kot obred polivanja vode, da zahteva trenutke, ko odkrivaš svojo dušo in začneš živeti iz tega izkustva. Odločilni trenutek, ko se prepustiš veličini Božje ljubezni in ji dovoliš, da postane najgloblji pomen tvojega življenja. In takrat smo krščeni.

Točno to se je zgodilo človeku, ki se je imenoval Jezus. Bil je star 30 let, gotovo mu je življenje uspevalo, a ne v vsem. In potem se je zgodilo. Vsak izmed piscev evangelija poskuša razložiti to veliko spremembo v Jezusovi notranjosti tako, da pripovedujejo o odpiranju nebes in razsvetljenju v podobi goloba. Besede: “To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel,” se zaslišijo iz nebes.

V današnjem evangeljskem odlomku pa Janez doda nekaj zelo drugačnega. Pripoveduje o Janezu Krstniku, ki Jezusu nadene ime, ki ga ne najdemo nikjer drugje v evangelijih: Jagnje Božje.

Izgovorjeno ime nam govori o Bogu, s katerim je Jezus popolnoma zedinjen. To je Bog, ki se ne izkazuje samo v izjemni moči in veličastnosti. On nosi podobo jagnjeta: nežno, ponižno, blago — jagnjeta, ki nasprotuje zlorabi moči, jagnjetu, ki je z nami v naših stiskah in trpljenju.

Jezus nas danes kliče, naj se ponovno potopimo v vodo, ki nam bo dovolila, da bomo v resnici krščeni in nas bo preobrazila v plemenite učence Božjega jagnjeta.

Vir: http://celebrationpublications.org

Avtor: Ted Wolgemot

Prevod in priredba: p. Bogdan Rus

 
< Nazaj