OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
2.adventna nedelja, 10.12.2017
2_adventna.jpg

Na kaj čakamo v adventu? Na izpolnitev Božjih obljub in našega hrepenenja po življenju, polnem luči, ljubezni, tolažbe in varnosti? Ali na dokončni Kristusov prihod ob koncu sveta, ko bo svet, kakršnega poznamo, minil in se bodo v luči Božje pravičnosti upoštevale naše življenjske odločitve? Oba vidika sta del našega življenja in nas nagovarjata tudi v tem času priprave na Božič.

Redkokdaj se v drugem času leta obe perspektivi tako globoko prepletata kakor v adventnem času. Tudi današnja svetopisemska odlomka govorita o tem – na eni strani nas opozarjata, naj se vprašamo glede pravilnosti svoje izbrane življenjske usmeritve; pošteno opazovanje bi utegnilo privesti do spoznanja, da bi bila tu in tam potrebna kakšna sprememba. Po drugi strani pa poznamo tudi veselo pričakovanje življenja pri Bogu, ki je za nas nepredstavljiva izpolnitev obljube, ki jo lahko zaslutimo v številnih majhnih znamenjih v obdobju božičnih praznikov, pod pogojem seveda, da se ne pustimo povleči v vrtinec komercialnosti.

Naše upanje ima svojo osnovo v spominjanju na odrešenjska dejstva, ki izhajajo iz Božjega delovanja v zgodovini, o katerih lahko slišimo v današnjih svetopisemskih odlomkih. Že tedaj so ljudje doživljali to ambivalentnost občutij med radostjo in strahom, prestrašenostjo in upanjem, negotovostjo in hrepenenjem. Ljudje, o katerih govori prvo berilo, so bili Izraelovi sinovi v babilonskem pregnanstvu – narod v globoki krizi identitete, prestrašen in negotov. Prav v tej težki preizkušnji se Izraelov Bog izkaže za tistega Boga, ki "stoji ob strani", ki naredi neverjetne stvari možne: upanje na novo, srečno življenje v popolnoma brezizhodni situaciji.

Bog ne zanika Izraelove krivde, ki je pripeljala do te nezavidljive situacije, vendar ko je pripravljen v njegovo korist tolažilno poseči v zgodovino, s tem tudi pove, da je Izraelova krivda izbrisana.

Tako minejo stoletja negotovosti, upanja, želja in sanj, ki jih oblikuje ponavljajoča človeška krivda in neumorne obljube Boga. In potem končno "začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega sina". Kot že v dneh babilonskega pregnanstva, Bog tolaži in opogumlja svoje ljudstvo z upanjem na vrnitev in odpuščanje. A tokrat je odpuščanje dokončno, saj sedaj On pošlje posrednika med Njim in človekom.

Bog nas za vedno potolaži z oznanilom odrešenja, vsakega od nas v naši osebni usodi, v vseh lepih in težkih trenutkih. Kar je bila nekoč Janezova naloga, je danes naša: da temu "veselemu oznanilu" v svojem življenju in na tem svetu damo na voljo svoje roke, noge in obraz. Tudi danes potrebuje Kristus prerokinje in preroke, ki bi izravnali steze, povišali doline in ponižali hribe, da bi lahko Božjo naklonjenost, tolažbo in zvestobo začutili tudi tisti, ki so negotovi in obupani. Kadar koli in kjer koli se to zgodi, tam postane advent nekaj živega in Božji prihod resničnost.

 
< Nazaj   Naprej >