OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
34. nedelja med letom, 26.11.2017

 JEZUS KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

jezuskralj.png

»Ko pride Sin človekov! (Mt25,31). Svet se ne bo končal s tako ali drugačno katastrofo, ampak s prihodom Sina človekovega. Kar je napovedal, se je tudi zgodilo: napovedal je trpljenje in je trpel, nasilno smrt in je umrl, a tudi vstajenje in je vstal! Brez strahu zaupajmo v njegovo besedo, ker bo prišel po nas. 

Leta 1989 je močan potres porušil številne stavbe v Armeniji, umrlo je trideset tisoč ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki oče pustil ženo v zavetju varnega doma in odhitel v šolo, kjer naj bi bil njegov sin. Toda poslopje šole je bilo sploščeno kot palačinka. Po začetnem šoku se je spomnil obljube, ki jo je dal sinu: »Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel  iskat!« Ko je pogledal na kup ruševin, ki so bile nekoč šola, seje zdel vsak trud brezupen, a obljuba, ki jo je dal sinu, mu ni dala miru. Spomnil se je, da naj bi bila sinova učilnica v desnem kotu stavbe. Stekel je tja in začel kopati po ruševinah. Vsi so mu govorili, da je njegov trud brez pomena in da se izpostavlja nevarnosti, a on je kopal in kopal in v osemintrideseti uri kopanja je odstranil kamniti blok ter zaslišal sinov glas: »Oče! Tu sem! Sošolcem sem rekel, naj ne skrbijo. Dejal sem jim: če si živ, me boš prišel rešit. In ko boš rešil mene, bodo rešeni tudi oni. Saj si mi obljubil: 'Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat.' In res si prišel, oči!« (Zgodbe za srečo v družini, 40)

V prvem berilu beremo, da bo Gospod »skrbel za svoje ovce in jih poiskal« (Ezk 34,11). Glagol poiskati se kar trikrat ponovi. Kristus nas bo poiskal tudi tam, kamor smo se razkropili »oblačnega in temnega dne« (12).  Gotovo pride po nas. V tem je naše upanje in razlog za naše prizadevanje v dobrem ter vzrok našega darovanja za druge. Kristjan si mora ponavljati, da bo najlepše šele prišlo. Pričakujem življenja v prihodnjem veku. Prepričan sem, da je moje življenje v božjih rokah in bom nekega dne zagledal božje obličje. Profesor Ivan Dolenc je potem, ko je bil po krivici zaprt, ko so mu vzeli vse premoženje in je ostal brez pravic, ob koncu svojih spominov zapisal: »Kljub temu je življenje že tukaj lepo in sladi nam ga upanje, da bo po smrti še lepše« (Moje življenje, 175). Iz tega upanja so živeli mučenci, ki so šli prepevaje v mučeniško smrt. Ignacij Antiohijski je pisal kristjanom, ki niso hoteli, da bi umrl mučeniške smrti: »Njega iščem, ki je za nas umrl; njega hočem, ki je zaradi nas vstal. Rojstvo se mi bliža! Prizanesite mi bratje! Ne branite mi priti v življenje.«

Pričakovanje Kristusovega prihoda pa v nas odpira vprašanje, kaj nas bo vprašal, ko ga bomo uzrli. Na to nam Kristus odgovarja v današnjem evangeliju, ko pred nami razgrne snov »zaključnega izpita«: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti« (35). Kristus pove, da bo zadnji izpit iz ljubezni. Ni dovolj pozitivno misliti, da bomo smeli pred Boga. Zanimalo ga bo, kaj smo dobrega storili svojim bližnjim. Še enkrat bo potrdil svoje besede: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod', ampak kdor uresničuje volje mojega Očeta (Mt 7,21). Ne bo nas vprašal o naših dobrih sklepih ali obljubah, ampak po naših dobrih dejanjih. Ne bo nas vprašal po veri, saj je »vera brez del mrtva« (Jak 2,17). Vprašal nas bo po dejavni »veri, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6). Kajti »če ne bi imel ljubezni, nisem nič« 1 Kor 13,2). 

 
< Nazaj   Naprej >