OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
Zahvalna nedelja, 5.11.2017

VSE JE BOŽJI DAR

zahvalna.jpeg

Ni lahko tistemu, ki se iz srca zahvaljuje. Čuti se dolžnega, da se zahvali, kajti človek ni rad dolžan. Pameten človek se rad drži pregovora: Dobrota se z dobroto vrača! V neki družini so dobili obiske. Gostu so postregli s piškoti in se začeli pogovarjati. Čez nekaj časa pa je ta gost ponudil piškote domačemu sinčku, ki je stal zraven. Otrok je piškot vzel in ga vtaknil v usta. Takrat pa se je začela vzgoja. Mama je namreč takoj pričela oštevati sina, zakaj se ni zahvalil. Saj so ga vendar tako lepo učili in mu zabičevali, da mora za vsako stvar reči: Hvala! Mali pa se je odrezal po svoje. Ni se opravičeval, ampak je preprosto razložil, zakaj se za piškote ni zahvalil: »Saj so naši!« Jasneje ni mogel povedati. Ni mu šlo v glavo, da bi moral biti hvaležen za nekaj, kar je tako ali tako last družine in torej tudi njegovo. Če so piškoti naši, se menda ne bo treba za vsakega posebej zahvaljevati, in to celo nekemu tujcu, ki ni nič dal zanje.

Fanta so starši vzgajali, mu zapovedovali, kako mora biti hvaležen. On pa je povedal po pravici, kot je mislil. Zakaj bi se zahvaljeval za to, kar je naše? Tudi mi mislimo podobno. Sami smo delali na polju ali zaslužili na delovnem mestu. Naše je. S svojo pridnostjo si preskrbimo vsakdanji kruh, obleko in streho nad glavo.. Če kmet ne bi gnojil, oral, sadil, obrezoval, škropil in pospravljal pridelkov, ne bi ničesar imel. Tudi v tovarnah, delavnicah, pisarnah, uradih in povsod drugod kar dobro občutimo, da nekdo mora opraviti delo – samo od sebe se ne naredi nič. In potem pride vsako leto zahvalna nedelja. V cerkvi se ob oltarju znajdejo pridelki z naših njiv in vrtov, pa sadeži iz naših sadovnjakov in še marsikaj drugega. Vse to naj bi pomenilo našo hvaležnost Bogu, od katerega prihajajo vse te dobrine. Vendar se mnogim v srce priplazi tiho vprašanje: zakaj vendar?

Vemo, Bogu se zahvaljujemo zato, ker je od njega vse, kar smo in kar imamo. Prav zaradi Jezusove velike ljubezni do nas, ki jo je pokazal na križu, smo Bogu dolžni zahvalo. Mašni hvalospev pravi: »Tebi(Bog) naša hvala ni potrebna, vendar se ti po tvoji dobroti smemo zahvaljevati. Naše hvalnice ti ničesar ne dodajo, pomagajo pa nam na poti k tebi po našem Gospodu Jezusu Kristusu.«

Jezusovo zapoved ljubezni bolje razumemo prav v luči hvaležnosti. Bolje ljubimo, če v sebi nosimo zahvalo, da je vse dar. Še posebej se tega danes spomnimo pri sveti maši. Pravimo, da mašnik pri povzdigovanju poleg kruha dvigne tudi kelih zahvale. Nek žena je nekoč rekla: »Gospod, nekoliko prehitro v kelih vlijete vodo in vino. Ne zmorem tako hitro tudi sama vliti notri vseh svojih skrbi.« Lepa navada je to. Vsak izmed navzočih zlije v ta kelih zahvale vse svoje skrbi, načrte, misli … da, celo grehe. In kelih se ne prenapolni. Kelih ni prenapolnjen, je pa duhovno težak. In kruh, ki ga jemo pri obhajilu – ne najemo se ga, ker ga je malo, je pa duhovno to izredno močne hrana. Premočna, da bi jo nevredno jemali, jemali, ne da bi se Jezusu zahvalili za milost odrešenja!

Ljubezni ni nikoli dovolj. S takšnim srcem, ki bo polno ljubezni, bomo znali, pa čeprav utrujeni od naporov in skrbi, bolj v polnosti reči: »Hvala Bogu!« 

 
< Nazaj   Naprej >