OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
25.nedelja med letom - Slomškova, 24.9.2017

Slomškova nedelja

 Pred leti je bilo. V trdni, zdravi krščanski družini se je najstarejši sin odpravljal v svet. Na večer pred njegovim odhodom je oče zbral družino, prižgal svečo, jo dal sinu z naročilom naj v temi s to lučjo še enkrat gre okrog domače hiše in si jo vtisne v spomin. Že po nekaj korakih pa mu je veter luč ugasnil. Oče mu jo znova prižge z naročilom, naj se potrudi, da mu veter plamena ne ugasne. In res, z obema rokama je zaščitil plamen in z gorečo svečo se je vrnil v hišo. Oče ga je vesel objel in vpričo vseh dejal: Glej, dragi sin. Z materjo sva ti v tem domu prižigala luč vere v Boga. Ko si naju dan za dnem videl, da smo kot družina skupaj molili, da smo ob nedeljah skupaj šli k sveti maši, ko si naju videl stopiti v spovednico in k obhajilni mizi, ko si občutil, da se imamo doma radi, da se nismo kregali, kleli, prepirali s sosedi, - to, glej je tista luč, tisti svetel plamen vere, ki sva ti ga dan za dnem prižigala. Jutri greš v svet. Tisočkrat boš slišal, da ni Boga, da je brez veze moliti, še manj hoditi v cerkev. To, glej pa je tisti veter, ki ti bo hotel to luč ugasniti. Za nobeno ceno tega ne dopusti. Spomni se Slomškovega naročila: Sveta vera bodi vam luč; kdor vero izgubi vse izgubi, temu ugasne luč sredi temne noči ... 

slomsek.jpeg

Polni hvaležnosti lahko bogato duhovno dediščino bl. škofa Antona Martina Slomška, ki nam jo je zapustil, zaobjamemo s svetopisemskimi besedami, da je Slomšek med tistimi, »ki so mnoge poučili v pravičnosti in svetosti in so zato kakor zvezde za vso večnost«. Beseda svetost, ki jo je Slomšek tako cenil in poudarjal, pa je žal postala ljudem tuja. Vsakdanja govorica pojma svetost večne luči ne pozna. In vendar je po besedah svetega papeža Janeza Pavla II., ki jih je Slovencem izrekel leta 1999 v Mariboru ob Slomškovi beatifikaciji še kako resnično: »svetost je edina sila, ki spreminja svet« Sredi sveta živeti po Kristusovem zgledu, v sebi upodabljati Kristusa, biti z njim v živem stiku in odnosu, to pomeni živeti sveto, pomeni napravljati zemljo za odskočno desko za nebesa. Žal pa tudi beseda nebesa današnjemu človeku postajajo vedno bolj samo pravljični pojem brez vsebine. Pa so vendar bistvo krščanstva in vsega našega verovanja. Neštetokrat je Slomšek govoril o treh domovih. Prvi je rojstna hiša kjer so zagledali luč sveta. Drugi je domača cerkev, kjer smo postali Božji otroci, tretji pa so nebesa. V nebesih sem doma - to je bil stalni Slomškov refren. Če tega doma več ni, je življenje prazno ... Pot in trud za nebesa, pa se imenuje svetost ... Slomšek našteva pet stopnic, ki z gotovostjo vodijo v nebesa. Prva stopnica je ponižnost. Je kakor tehtnica v srcu. Bolj ko v molitvi spoznavaš in priznavaš svojo majhnost in grešnost pred Bogom, bolj se na drugi strani v Božjih očeh dviguješ. Druga stopnica je iskrenost. Vsa naša namišljena visokost in napihnjena veličina se bo sesula v prah, ko bomo stali pred vsevednim Bogom. Iskrenost zato zahteva, da snamemo maske, za katerimi se tako radi skrivamo. Tretja stopnica je zvestoba dani besedi. Biti človek, na katerega se lahko brezpogojno zaneseš. Moč zato iščeš in dobivaš v Bogu, s katerim si nenehno povezan in ki je edini temelj večne zvestobe. Četrta stopnica sta poštenost in pravičnost. Nikomur ni dovoljeno delati krivice. Za vsakega velja »delaj dobro, varuj in izogibaj pa se slabega«. Peta stopnica sta ljubezen in spoštovanje. Kjer je ljubezen in dobrota, tam je Bog. Nikogar ni dovoljeno sovražiti, razen hudiča in greha ... Tako nam svetuje Slomšek... 

Ob današnji Slomškovi nedelji želim zato sebi in vam, da nam pri vzpenjanju po teh stopnicah, ki vodijo v nebesa ne bi nikoli zmanjkalo poguma in da nam na tej poti ne bi nikoli ugasnila luč vere.

 
< Nazaj   Naprej >