OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
24. nedelja med letom, 17.09.2017

Odpuščanje

»Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu?« To Petrovo vprašanje nam je zelo razumljivo, je pogosto tudi naše osebno vprašanje. Ne moremo reči, da bi se ravno odlikovali glede odpuščanja. Dogaja se tole: Navadno vidimo krivca v drugih. Ta naj se najprej opraviči, ta naj napravi prvi korak. Potem bomo tudi mi pripravljeni, da odpustimo. Prepričani smo, da nikakor ne smemo dovoliti, da bi nas nekdo vlekel za nos, da bi izkoriščal našo dobrohotnost. Neka meja mora biti: samo do sem in niti koraka dalje. To je za marsikoga zelo pomemben princip.

V primerjavi s takšno malenkostno računico se je hotel pokazati Peter za zelo velikodušnega. Pripravljen je celo sedemkrat odpustiti. To se mu zdi zelo veliko. Toda Jezus ni zadovoljen s takšno ponudbo. Njegova zahteva je: ne sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat, kar pomeni, vedno znova, stalno. Jezus ne postavlja odpuščanju nobene meje. 

Če se želimo približati Bogu, potem se moramo najprej med seboj pomiriti in si odpustiti. V govoru na gori Jezus pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5, 23-24). 

24_med_letom.jpeg

Lahko rečemo, da je odpuščanje in medsebojna pomiritev eden od vidnih znakov krščanskega življenja. Iz evangelija lahko sklepamo, da je lepo sožitje in pomiritev med ljudmi cilj krščanske vere in upanja. Kjer je prisotno odpuščanje, tam je tudi prisotno božje kraljestvo, tam lahko doživljamo božjo bližino.

Pogosto se dogaja, da mi predpostavljamo in računamo, da nam bo Bog odpustil vse naše napake, pa tudi našo hudobijo. Prav tako upamo, da nam bodo odpustili ljudje, ki smo jih prizadeli ali jim storili kakšno krivico. – Toda s svoje strani zelo težko napravimo prvi korak glede odpuščanja. Navadno se sklicujemo na svojo dejansko ali domnevno pravico. S tem pa oviramo samega sebe na poti k dobremu medsebojnemu sožitju med ljudmi. Istočasno se oddaljujemo od božjega kraljestva, ki ne pozna nobene maščevalnosti ali zaverovanosti v svoj prav.

S svojo priliko Jezus ponazarja nekaj pomembnega: Od nas ljudi je odvisno, ali bo božje kraljestvo med nami prisotno, ali ga bomo lahko doživeli. K temu lahko sami pripomoremo ali pa preprečimo. Kjer je prisotno odpuščanje, tam je božje kraljestvo.

Toda, ali Jezusova zahteva glede stalnega odpuščanja ne presega naših moči?  Je sploh realistično, kar Jezus od nas želi?

Zgleda, da je stalno odpuščanje nasprotno naši človeški naravi, naši vsakdanji praksi. Pogosto smo zamerljivi. Ne spregovorimo več prijazne besede s tistim, ki nas je užalil in se nam ni opravičil. Navadno se držimo pravila: Kakor ti meni, tako jaz tebi. Oko za oko, zob za zob. Po našem osebnem pravilu je skoraj vedno drugi kriv. - Ob vsem tem pa se ne zavedamo, da na ta način otežujemo svoje življenje, da ga spreminjamo v pekel.

Včasih uporabljamo tale ugovor: Jaz bi že odpustil, a kaj, ko so drugi takšni, da tega nočejo ali ne storijo. – Res je, da to občasno drži. Toda tudi takrat nas Jezus ne dispenzira od svoje zahteve. Sam je molil celo na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Prvi krščanski mučenec, sveti Štefan, je Jezusa posnemal pod točo kamenja, ko je molil: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha.«

V Očenašu prosimo: »Odpusti nam naše dolge«. Takoj zatem nadaljujemo: »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. – Ali lahko te besede izgovarjamo z mirno vestjo? 

Če nočemo odpustiti ali sami nočemo prositi za odpuščanje, takrat zidamo temelj ali podlago za medsebojno jezo in sovraštvo. S tem si sami nepotrebno otežujemo življenje. Samo brezpogojno in stalno odpuščanje nas lahko izpelje iz tega. Če si želimo, da bi živeli z drugimi v dobrih odnosih, če si želimo pravega sožitja, potem ne smemo odpuščanja omejevati z raznimi pogoji, ne smemo mu postavljati nekih omejitev.

 
< Nazaj   Naprej >