OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
23. nedelja med letom, 10.09.2017

Ljubezenska zgodba

Današnja nedelja prekipeva od ljubezni. Ne od srčkov in rožic, ampak od tistega, kar je za resnično ljubezen v življenju bistveno. Kaj se zgodi, če me kdo s svojim obnašanjem prizadene, užali? Kaj naj storim, naj ga mahnem?

23_med_letom.jpeg

Ne. V današnjem evangeliju razgrne Jezus pred nami podroben načrt, kako pomagati tistemu v krščanskem občestvu, ki te je prizadel. Ta načrt je uporaben ne glede na škodo, ki je bila povzročena: nepošteno obrekovanje za tvojim hrbtom ali v javnosti, kraja, nezvestoba ipd.

Najprej pojdi k tistemu človeku in mu povej, da te je to, kar je storil, prizadelo, da te boli. To ni priložnost, da bi dali duška svoji jezi, da bi se postavili za svoje pravice, ali še slabše, da bi mu vrnili na enak način, ga prizadeli. To je poskus, kako popraviti vajin odnos, ne glede na to, kdo je kriv. Prizadevam si, da bi pomagal, in ne, da bi ranil.

Seveda v današnji evangeljski zgodbi Jezus predpostavlja, da odnos med tema človekoma temelji na ljubezni, ali z drugimi besedami, da sta oba člana »Cerkve«.

Kaj, če v tem prvem poskusu ne uspeš? Jezus naroča, naj v drugo vzameš s seboj dve ali tri priče, da te bodo podprle, če je tvoja razlaga spora pravilna. Če se tisti človek še vedno ne bo primerno odzval, poskusi ponovno, pravi Jezus. Povej cerkveni skupnosti. Prizadevaj si v tej smeri, dokler se nesporazum ne izgladi. Naj vladata resnica in odpuščanje.

Temeljni razlog za tako strategijo je razložen v današnjem prvem berilu. V njem Gospod naroča preroku Ezekielu, da mora govoriti in svariti ljudi, če delajo zlo in jih je Gospod že opozoril.

Ne gre za to, da tisti človek mora biti kaznovan ali da bi Ezekiel postal policijski zasliševalec. Gre za to, da tistemu človeku skušam pomagati iz nevarnosti, ki grozi njemu samemu in celi skupnosti. »Priženite nazaj ubogo ovco,« pravi pesnik Hopkins. Zato moraš spregovoriti.

Tudi sam sem se pred nekaj leti hudo sprl z nekim svojim kolegom/prijateljem. Pripravljala sva glasbeno prireditev in obema se je zdelo, da je drugi pri tem napravil nekaj neodpustljivega, neprofesionalnega, kar naju je močno zabolelo. Verjemite mi, ne vem več, kdo je imel prav in kdo ne. Toda o stvari sva se pogovarjala iz oči v oči in počasi sva spet postala in ostala prijatelja, morda malo bolj previdna, vendar dobra prijatelja.

Nekaj poletij kasneje se je zgodba ponovila. Tokrat sem »eksplodiral« jaz zaradi krivic, ki so se mi zgodile na vajah za prireditev. Poslal sem tudi besen e-mail, prijatelj pa mi je povrnil z zbadljivko. Potem sva skupaj delala naprej in nastal je čudovit glasbeni večer!

Nagonsko sva vedela, kaj se je dogajalo. »Oba sva bila utrujena in pod pritiskom, ali ne?« mi je dejal prijatelj. »Nekako sva se morala razbremeniti. Vendar sva se oba trudila, da je bil večer kar najlepši.«

Še vedno sva dobra prijatelja. Tako teče življenje, kadar smo kristjani »preveč človeški« in drug drugemu zadajamo rane. Ne gre za to, kdo je prelomil zapoved. Vsa pravila so povzeta v enem samem izreku, ki ga beremo v današnjem drugem berilu: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Kako dobro je to.

 
< Nazaj   Naprej >