OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
20. NEDELJA med letom, 20.8.2017

Današnji evangelij govori o veri kanaanske žene, ki ji Jezus ozdravi hčer. Žena je bila poganka, pripadnica naroda, ki so ga Izraelci sovražili zaradi njegovega nizkotnega poganstva. Izraelci so Kanaance imenovali pse. Nič kaj prijazno. Poleg tega je žena prihajala iz tirskih in sidonskih krajev. Tir in Sidon sta bila simbola ošabnosti, brezbožne samozadostnosti.

20_med_letom.jpeg

Žena prihaja torej iz mračnega sveta: od ljudi, ki so pogreznjeni v nesmisel, praznino, suženjstvo malikom. Na nek način prihaja iz našega naroda,iz današnjega sveta, ki išče smisel, ki potrebuje prave in trajne vrednote.

Njeno hčer zelo muči hudi duh. Ne vemo točno, kakšna je bolezen, gotovo pa gre za močno psihično depresijo. Hudi duh je zla resničnost, ki teži k strahovanju, obupavanju. Deklica se meče po tleh, neprestano joče, noče govoriti, nič ji ne uspeva, ne spi, zavrača hrano. To je oseba, ki sčasoma postane neznosna, nihče ji ne more več pomagati. Materin položaj je vsekakor težak, saj pravi, da hčer zelo muči hudi duh. 

V hčeri lahko prepoznamo sebe: svoja tavanja, nejevoljo, nezadovoljstva, zamere, prepire, obtoževanja, jeze. Tudi današnja družba je podobna tej hčeri: družba, ki ni zadovoljna s seboj, ki zdihuje od jeze, obupa, skepticizma. Kdo bo vse to prinašal Gospodu in prosil usmiljenja?

Tisti, ki je kakor ta žena. Poglejmo jo. Tako se je poenotila s trpljenjem svoje hčere, da prosi: "Gospod, usmili se me!" Ne prosi "usmili se moje hčere," ampak "usmili se me!" Tudi Jezus ji bo na koncu odgovoril: "Zgodi naj se ti, kakor želiš!" Žena je popolnoma umeščena v trpljenje hčerke in ga prinaša Gospodu.

Njena vera je nezaustavljiva. Gre do konca, nič ji ne vzame poguma. Ko se Jezus najprej ne zmeni za njeno vpitje, bi si lahko mislila: zdaj je vsega konec, niti on me ne posluša. Toda žena se ne ustavi. Tudi ko Jezus preizkusi njeno vero s trdim odgovorom: "Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom," ona nadaljuje pogumno, ponižno in vztrajno. Nič je ne more odvrniti od stvari, v katero se je podala z vsem srcem. 

Tu vidimo njeno gotovost, njeno vero v Jezusa. Nobenega dvoma ni v njej. To je vera, ki ne gradi na trenutnih, hitro spreminjajočih se občutjih in doživljanjih, niti ne na minljivih tolažbah ali potrtostih. 

Že drobtinice Božjega usmiljenja so ji dovolj. Kakor krvotočni ženi, ki se je dotaknila le Jezusove obleke in ozdravela. Celo Jezus se čudi takšni veri in vzklika: "O žena, kako velika je tvoja vera!"

Lahko se vprašamo, odkod tej kanaanski ženi takšna vera. Ženi, ki prihaja iz temne družbe, iz mest, ki so že od nekdaj zaprta vsemu, kar je božjega. 

Po svojem bolečem poenotenju s trpljenjem hčere je Kanaanka postala ponižna, uboga. V svojem srcu je že zapustila temne kraje nezaupanja in ošabnosti.

To je žena, ki jo je vsakdanje življenje in trpljenje očistilo, ji razširilo srce. Tako je prišla do popolnega zaupanja tistih malih, ki jim je evangelij zares veselo oznanilo.

 
< Nazaj   Naprej >