OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
15. NEDELJA med letom, 16.7.2017
sejalec.jpeg

Jezus je delo oznanjevalca opisal s čudovito prispodobo sejalca, ki trosi med ljudi zrnje božje besede. Napovedal je, da bo to zrnje padalo na trdo pot in med trnje, le malo ga bo padlo na dobro zemljo.

Danes bi Jezus morda rekel: Sejali boste na beton ali na asfalt, po katerem drvijo avtomobili. Cesta, še posebej avtocesta, postaja nekakšen simbol današnje naglice in nemira.

Ljudem se vedno mudi in tako hitijo tudi mimo sejalca — duhovnika, za kruhom, za srečo. Mnogi ga sploh ne opazijo. Nimajo časa zanj in za njegovo oznanilo. 

Morda se obrnejo nanj šele, ko so v slepi ulici, ko kaj hudo zaškriplje, ko je tu nesreča. Takrat pride duhovnik prav kot nekakšna prva pomoč na cesti ali kot gorski reševalec tistih, ki se kam zaplezajo. Dokler pa je človek zdrav in gre vse po sreči, sta Bog in s tem tudi duhovnik bolj ali manj odveč.

To je setev na asfalt, bi danes rekel Jezus. Toda, kjer je sama naglica in kjer se najde čas za vse drugo razen za Boga, tam ljudje ne zgrešijo samo Boga, ampak tudi drug drugega in sami sebe ter smisel življenja. Sejalec pa mora sejati tudi na beton, v naglico in nemir tega časa.

Dandanes ni lahko oznanjati božjo besedo v svetu, ki hlepi po senzacijah. Težko jo oznanjamo že otrokom, mladini in odraslim, saj jih vsak dan zasipa internet, pametni telefoni ali pa na desetine vabljivih televizijskih programov. 

Služba besede je postala zares težka ob tekmi s sliko in ob dejstvu, da danes ljudje komaj še kaj lepšega ali zahtevnejšega preberejo.

Mnogi životarijo samo še ob migetajočih in bliskajočih slikah na zaslonu: ob videospotih, videoklipih, računalniških igricah, internetu, telefonu in neskončnih nadaljevankah. 

Neki odjemalec takšne ponudbe je pomenljivo vzkliknil: »Toliko limonade na televiziji, jaz pa tako žejen!« S tem je hotel povedati, kako »izdatna«je tovrstna duhovna hrana in kakšna praznina ostaja v ljudeh po njej.

Duhovnik mora podajati božjo besedo pa naj bo dober ali slab govornik. Kajti človek jo potrebuje kakor vsakdanji kruh. 

Končno pa, treba je tudi Bogu prepustiti, da deluje na posameznika – mi naredimo, kar je v naši moči.

 
< Nazaj   Naprej >