OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
13. nedelja med letom (Mt 10, 37-42), 2.7.2017

Današnji evangelij predstavi brezkompromisno Jezusovo zahtevo – kdor ne zapusti in ne opusti vsega in vseh zaradi Njega, ni Njega vreden.

Z mešanimi občutki se soočamo s to zahtevo. Ali ni to popolnoma trdosrčno in hladno, da prekinemo odnose z vsemi, ki so nam dragi in pomembni – starši, otroci, brati in sestrami, prijatelji? Tega ne more zahtevati Bog, ki je vendarle Bog ljubezni!

13_med_letom.jpeg

Nekaj je gotovo – Bog ne zahteva od nas ničesar, kar je v nasprotju z ljubeznijo. Ampak – pri hoji za Jezusom nikoli ne govorimo o posamičnih sposobnostih, posamičnih delih osebe, ki jih lahko vključimo ali izključimo, temveč vedno o celoti osebe, o celoti življenja. 

Vse zemeljske dobrine in odnosi so podrejeni najvišjemu dobremu – če nas družinske vezi in življenjske navade omejujejo ali nam celo želijo preprečiti, da bi vztrajali na naši življenjski poti, ki je Bog/Kristus, ne moremo storiti ničesar drugega, kot da se od njih ločimo, pa naj bo to še tako boleče...

Kljub temu pa se splača, da premislimo o tem, za nas morda grozljivem izzivu in ga ne pometemo na hitro pod preprogo, češ, da je to izvedljivo le za redovnike.

Krščanstvo želi biti videno in živeto v našem čisto konkretnem svetu. Z njim lahko pričakujemo težave, hkrati pa neverjetno priložnost, da iz te povezave z Jezusom oblikujemo naše življenje v vsej polnosti človečnosti.

Šele iz te povezave postanemo svobodni, izkusimo novo kvaliteto vseh naših človeških odnosov in jim damo nov pomen.

Šele takrat lahko srečamo v svobodi starše, zakonce, otroke, brate, sestre in prijatelje... in jim tudi dovolimo, da v tej svobodi, ki vsebuje medsebojno ljubezen in spoštovanje, gredo in najdejo svojo lastno pot.

Da povezanost daje svobodo, je paradoks Jezusovega sporočila. Danes se v evangeliju odraža takole: dobiti življenje pomeni izgubiti, in izguba pomeni zmago.

 

Če sledimo rdeči niti v našem življenju, bomo ugotovili, koliko križišč je v njem, v katerih se je uresničila ta izkušnja. Pomislimo samo na mnogo slovesov, ki smo jih že doživeli tekom našega življenja – slovesa od ljudi, sanj, načrtov... 

Če se jim nismo izogibali, temveč smo jih prestali in se soočili z njimi z dostojanstvom, potem smo tudi izkusili, kako so iz tega nastale nove perspektive, nova modrost, nova globina, preprosto prostor za nepričakovano novo življenje in kako smo iz tega izšli spremenjeni ljudje.

Zadnje slovo ne bo pomenilo nič drugega kot prehod k dokončni in največji svobodi in večnemu življenju v Božji ljubezni.

 
< Nazaj   Naprej >