OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
7. velikonočna nedelja, 28.5.2017

Tvoji

Jaz prosim zanje. 
Ne prosim za svet, temveč za tiste,
ki si mi jih dal, ker so tvoji. (Jn 17,9)

7_velikonocna.jpeg

Vedno znova me preseneti besedilo iz Janezovega evangelija, v katerem Jezus moli k svojemu  Očetu in pravi, da prosi za nas, ker smo Njegovi. Njegovi? Kakšna ocena je vendar to? Da smo Njegovi? Zdelo se je, da je značilnost Boga odreševati vse stvarstvo, srečevati vsakega človeka in delovati na široko. V današnjem času globalizacije, ko lahko človeka pokličeš in ga vidiš na drugem koncu planeta, če le ne spi, in ko razmišljamo o tem, da bi zasedli druge planete, saj smo svojega že prevečkrat osvojili, pa me Jezusove besede pomirjajo in vznemirjajo obenem.

Pomirjajo me zato, ker si sam želim, da bi bil Jezusov, ker vsaj hrepenim po tem, čeprav moje odločitve in dejanja ne ustrezajo vedno tej moji naravnanosti in želji. In če Jezus moli za tiste, ki smo “Očetovi”, potem se smem prištevati med te. Pa ne le sebe. Tudi prijatelje, bližnje in tudi sicer vse ljudi, ki jih vidim prihajati pred Boga z isto željo: da bi bili Božji. Vse, ki jih imam rad.

Po drugi strani pa me vznemirja, ker Jezus pravi, da ne moli za svet. To je izjemno zanimiva izjava. Morda sem enkrat ali dvakrat v življenju slišal, da mi je kdo rekel, naj ne molim zanj, skoraj nikoli nisem slišal, da bi kdo rekel, da ne more (ali noče) moliti za nekoga, to se nam zdi nespodobno. In sedaj to izjavo slišim iz Jezusovih ust. Toda Jezus se s tem ne odvrača od nikogar, ampak želi reči, da v globini svoje molitve vidi obraze resničnih ljudi, njihova imena, vsakega posamič, in ne neko splošno brezoblično množico, o kateri pogosto sanjamo in nam služi le za samopoveličevanje naših načrtov, ki so lahko na videz zelo pomembni, pa se vedno in dosledno sesujejo v prah.

Kolikokrat se srečamo z bližnjimi ali v kakšni delovni, celo duhovni skupini in ne govorimo o ničemer, saj govorimo o vsem. Celo molimo za darove od Boga, a se ne vprašamo, kakšni naj bodo ti darovi, in kakšna je zemlja, v katero jih bo Bog posadil. Morda danes ni osrednje vprašanje, ali nam Bog še pomaga. Morda je celo bolj v ospredju vprašanje: Kako naj nam Bog pomaga? Če Bogu ne damo priložnosti, da bi lahko nekaj naredil za nas, če ne oblikujemo svoje prošnje o tem, kako naj nam Bog pomaga, potem te pomoči najverjetneje ne bo. Božja pomoč sicer vedno prihaja, a pogosto potrka na zaprta in trdno zaklenjena vrata našega bivanja, ki zaprta tudi ostanejo. Kakor da bi zdravnik zdravil človeka, ki noče ozdraveti ali pa avtomehanik popravljal avto, ki ga nihče ne želi več voziti. V Cerkvi se moramo vprašati, ali želimo biti tisti, ki jih Jezus imenuje  “Očetovi” in zato moli za nas? Tako bomo lahko postali naslovniki Jezusove pomoči. 

Kako veličasten, a preprost zgled te bližine je evangelij. Velikokrat je zapisano, da so prinašali pred Jezusa bolnike ali pa so bolniki sami prihajali k njemu. To je veliko dejanje! Priti pred Jezusa. Ravno pred njega. In tu se z njim srečamo. On je tisti, ki nas v resnici lahko odreši. Ob tem naj dodam, da Jezus ni rešil vseh ran. Ko je prišel nekdo k njemu po nasvet za delitev dediščine, ga je Jezus zavrnil, domnevamo pa lahko, da so bolni, hromi, kruljavi, nemi in drugače zaznamovani imeli še veliko drugih težav in bolezen ni bila edina. Toda izmed vseh težav so prepoznali ravno to in jo prinesli pred Jezusa. Tudi to je umetnost vere, ki se ovenča s pogumom resnice.

In še več. V Marijinem mesecu smo in njej se izročamo. Kako zelo se vedno znova izkaže, da so celo nepomembni delčki Marijinega pričevanja pomembni in se lahko iz njih učimo. Marija pravi: “Glej” (bodi pozoren, poslušaj), “dekla” (seveda, pred Bogom smo vsi služabniki; “sem” (za Boga pričujemo s tem, kar smo in ne z vsemi mogočimi okraski, s katerimi lepotičimo naše življenje); “Gospodova” (Marija se izroča Bogu). Pogosto mislimo, da moramo za Boga, narediti nekaj, kar je veliko, pomembno, slovesno. Vedno znova pa nas Marija s svojo prečiščeno držo, usmerjeno na Boga spominja, da naj naredimo tisto, kar je bistveno, tisto, kar je treba. Marija namreč v svoji hvalnici pravi, da je “Gospodova”. Mar ni to čudovito? To je veliko dejanje. Postaviti se pred Gospoda in z njim živeti v bogastvu vere. Marijino pričevanje se tako popolnoma ujame z Jezusovim oznanilom. Premišljujmo Jezusove besede, saj smo Njegovi.

p. Bogdan Rus


 
< Nazaj   Naprej >