OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
You are here: Domov
6. velikonočna nedelja, 21.5.2017

Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih.

Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti,

če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. 

(1. pismo apostola Petra)

6_velikonocna.jpeg

Zdi se, da najbolj jasno sporočilo o upanju danes najdemo v Pismu apostola Petra. In res. Trditev, ki je uvod v to premišljevanje, nam takoj vzbudi vprašanje: Kaj je upanje, ki je v meni? V kaj upam? Morda bi bilo potrebno, da bi naredili čisto posebno vajo. Opisali bi nekaj glavnih dejanj zadnjih dni, četudi še tako preprosta dejanja. Kako sem poskrbel za svoje domače, bližnje, kako sem ravnal v službi, delal z denarjem, načrtoval dopust, porabljal čas? Vse to bi lahko opisali v preprostih besedah. In ko bi bilo vse to jasno zapisano na papirju, bi izpisali nekaj pomembnega. Kaj je bil namen vsega tega, vsakega posameznega dejanja? Kaj me žene? Zaradi česa sem nekaj naredil ali nečesa nisem? Zaradi pohlepa, zaradi preračunljivosti, užitka, strahu pred časno ali večno kaznijo? Sem nekaj naredil zato, ker sem se bal okolice in javnega mnenja? Me je bilo strah Boga? Ali pa sem delal vse to iz ljubezni do Boga.

Prav je, da znamo narediti tudi nekaj zase. Se usedemo ob morje, reko, nekam v naravo in samo uživamo mir. Pojemo dobro jed in klepetamo z bližnjim. Vse to je lepo in prav. Toda celoto mora vedno prežarjati misel, da je vse to zaradi Boga. Slišal sem že pričevanja ljudi, ki tarnajo, saj mnoga, dolga leta živijo iz nekakšnega občutka dolžnosti. Stvari delajo, ker morajo, in ne zato, ker bi jih želeli. Vse je ena sama suha in žalostna dolžnost, za katero se zdi, da ji je nemogoče ubežati. Bog nas včasih opogumi in nam da moč, da preživimo taka obdobja. Gotovo pa ni Božja volja, da bi vse življenje živeli v praznini svojega srca in samo iz nekega občutka dolžnosti.

Naj bo razlog za naše življenje upanje, ki ga prejemamo od Boga. Upanje, ki človeka razveseli in mu obogati sedanje življenje. Če človek namreč pred seboj vidi, da se bo njegovo življenje poglobilo, da bo raslo v Božji bližini in lepoti in bo na koncu koncev doseglo izpolnitev nebeške, večne in človekove lastne lepote v Bogu, potem se ta misel na čudovito prihodnost prenese tudi na sedanji čas, ga obarva in nam da zagon.

Spomnimo se sporočila knjige Razodetja: človeška zgodovina se kljub vsem strahotam ne bo utopila v noči samouničenja; Bog je ne pusti iztrgati iz svojih rok. Božje kaznovalne sodbe, velike muke, v katere je potopljeno človeštvo, niso uničevanje, temveč služijo rešitvi človeštva. Tudi ‘po Auschwitzu’, po najbolj tragičnih katastrofah zgodovine, ostane Bog Bog; ostane dober z neuničljivo dobroto. Bog ostane Odrešenik, v čigar rokah se prek njegove ljubezni preoblikuje človekovo rušilno in grozotno početje. Človek ni edini ustvarjalec zgodovine, in zato smrt v njej nima zadnje besede. Dejstvo, da obstaja drugi Ustvarjalec, edino to je trdno in varno sidro upanja, ki je močnejše in stvarnejše kot vse strahote sveta. (Papež Benedikt XVI.) Vera v to, da živimo v varnih Božjih rokah, je največji in najboljši temelj našega upanja. In to upanje se uresničuje.

Zanimiv zgled je Marija. Njeno življenje je že na začetku obarvano tako, da je polno upanja. Toda Marija je že prestopila prag upanja. Zato živi tako veselo in pogumno vero. Dvakrat je blagoslovljena. S tem, da sprejema, da je njena življenjska pot takšna, po kakršni Bog hodi z njo, in s tem, kar bo prejela ob koncu, v nebesih. Marija nam tako daje jasno sporočilo, da tudi v našem življenju Bog vidno (so)deluje.

p. Bogdan Rus



 
< Nazaj   Naprej >