OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Razstava jaslic
plakatjaslicepomanjsan.jpg
Zadnja sprememba ( torek, 11. december 2018 )
 
2. adventna nedelja, 9.12.2018

Dolgo, dolgo časa

2_adventna.jpeg

Ljubezen se vedno hoče razdajati. In Bog, ki je ljubezen sama, je začel ravno tu. Ustvaril je planete, črne luknje in grozde galaksij in vsakemu mikroskopsko majhnemu delčku vsega, kar je ustvaril, je podelil delček sebe.

Kakšna čast, tako darilo! To je pa res zadosti, bi dejali. Toda planeti in asteroidi niso bili sposobni aktivno sprejeti Boga. Niso se mogli sami odločiti za to, da Boga sprejmejo in mu povrnejo s tem, da mu ljubezen hvaležno vračajo. Sprejeli so ga s tem, da so »imajo radi« svojo grobo, skalnato ustvarjenost, da so pač taki, kakršni so (bili) ustvarjeni.

Bog pa si je izmislil tudi čudovito zamotano pot, po kateri bo lahko nastalo nekaj, kar imenujemo življenje. Izbral je drobcen modrikast planet, ki  mirno kroži okrog majhne zvezde sredi tega, kar bomo (milijarde let kasneje) imenovali Rimska cesta, in ustvaril še en nov začetek.

Življenje je počasi zlezlo iz morja na obalo. V drevesa, na nebo, na skalne obale in še marsikam. Udomačilo se je na najvišjih vrhovih, v najmrzlejših kotičkih, v puščavah, ki žare od vročine, pa tudi v najglobljih globinah morij. Bog je vzljubil to prekipevajoče življenje, tako kot mati ljubi svoje otroke.

Če si malo ogledate dinozavre, opice, ribe in ptice, si boste gotovo rekli, da je s tako razkošnim stvarstvom mera gotovo že polna. Vse vrvi od življenja, kakšen pogled! In Bog jih je vse obdal z ljubeznijo, ta ljubezen jih je grela, vendar na to sploh niso pomislili.

Torej je še nekaj prostora. Božja prekipevajoča ljubezen je iskala še več prostora, prostora, ki bi jo sprejel. Zgodilo se je nekaj izredno zanimivega. V nekaterih živih bitjih si je Bog napravil prostorček, tako da so lahko aktivno sprejemali ljubezen, ki jim jo je podarjal, in so mu jo lahko tudi hvaležno vračali.

In tako je – počasi, okorno – nastal človeški rod. Ne sprašujte me, koliko kromanjonskih vrst je nastalo ali kako je lov prešel v poljedelstvo in kuhanje hrane, kako se je pojavil ogenj, tkanje, zidanje, plotovi itd. Vse to je nastalo. Bog pa si je vzel čas in je v teh pravkar nastalih človeških bitjih počasi in vztrajno poglabljal duhovno praznino, s pomočjo katere so, tudi v strahu in zmedenosti, dejansko lahko sprejemali Božjo slavo – vendar ne pasivno, kakor skala sprejema sončno toploto, ampak aktivno in zavestno; z veseljem so sprejemali vase veličastno zastonjskost Božjega življenja, ljubezni in navzočnosti.

Mi smo ta človeška bitja, vsak izmed nas se lahko odpre na svoj način, vsi pa stojimo na vrhuncu te dolge zgodbe o Božji ljubezni do nas. Advent je dragoceni čas, da se v miru in ponižnosti vprašamo, s kakšno ljubeznijo mu bomo vse to vračali.

Kako se bo to zgodilo? Ali si bomo vzeli čas, ali bomo znali ceniti to svojo zaznamovanost globoko v sebi? Ji bomo dovolili, da vzbrsti in se razraste? Iz tega bi zajemali potrpežljivost, da bomo laže prenašali življenje, polno skrbi in stresa, da bi lahko sprejemali Božjo navzočnost, saj bi nam vsaj za zdaj to zadoščalo. To bi lahko pomenilo, da bomo odslej tudi nedeljsko mašo pazljivo sprejemali, ne pa gledali na uro, kdaj bo konec pridige.

Ali je to dovolj, kaj se vam zdi? Kaj pa če si Božja nežna ljubezen želi stopiti ven iz cerkve v široki svet? Ali ne bi bilo to pravo rojstvo deteta Jezusa? Ljubezen bi tako v svojih srcih ponesli vsemu svetu.

Morda bo s tem mera polna!

Zadnja sprememba ( sobota, 08. december 2018 )
 
1. adventna nedelja, 2.12.2018

Malo postoj!

1_adventna.jpeg

Poznam mesto, ki ima slaščičarno, pravzaprav slaščičarsko stojnico, za katero mnogo ljudi trdi, da je pravo srce tega kraja. Dejansko sploh ni v mestnem središču ampak na obrobju, na južni strani. Kljub temu je edino to tisti pravi kraj, kjer se ljudje radi zbirajo. Vsak poletni večer jih pride nekaj sto in mirno, sproščeno čakajo v vrstah pred dolgim starinskim pultom, da pridejo do svoje priljubljene slaščice.

Neki večer sem opazil celo ženina in nevesto, kako sta se še v poročnih oblekah pripeljala s kočijo, se toliko ustavila, da sta dobila vsak svoj košček najljubše torte (in seveda obvezno fotografiranje), nato pa sta se odpeljala na medene tedne. Ta stojnica je resnično pomemben kraj.

Najbolj zanimivo pri tem pa je, da se nikomur, ki čaka v vrsti, ne mudi. Pogovarjajo se, uživajo v toplem večeru in uživajo, da so na »tapravem« kraju. Če ima kdo kak nujen opravek, ga spustijo naprej in nihče se ne razburja. Videti je, kot da jim je čakanje družabni dogodek, čas, ki ga sproščeno uživajo skupaj.

Kaj ima to opraviti z adventom? Tudi mi čakamo. Jezus se bo rodil, kolikokrat smo to že doživeli pri maši. Mi se ne zbiramo okrog sladkarij ampak okrog miru in dobrote, ki jo bo Jezusovo rojstvo prineslo v naša srca in v naše odnose. Tudi pri tej nedeljski maši bomo skupaj pričakovali in Bog bo spremenil naše čakanje v družabni dogodek, v molitev.

Običajno nam ni všeč, če nas kaj zadržuje, da moramo čakati.  Pomislimo samo na gnečo v prometu, na vrste pred blagajnami v trgovinah itd. Takrat začnemo razmišljati, kaj vse bi lahko opravili ta čas, namesto da ga zapravljamo tukaj v vrsti. Kaj res ne moremo početi nič prijetnejšega, zanimivejšega, kadar obtičimo v vrsti? Pred tisto slaščičarno je seveda prijetno, blag večerni zrak, ljudje radi poklepetajo in ob misli na slaščico, ki nas čaka, se nam začno nabirati sline v ustih. Vsi naši čuti se prebudijo.

Ali obstaja kaj, kar bi prebudilo naše čute, kadar sedimo v avtu in se zaradi prometne gneče korakoma pomikamo naprej? Obstaja. Če uredimo misli in se zberemo, ne bomo potrebovali vanilijevega sladoleda, prelitega s sladkim grehom, da bi nam čakanje postalo vreden del našega časa. Ta trenutek, ko berete te besede, se nahaja okrog vas sto in sto stvari, predmetov, ki so polni Boga. Ali ste kdaj resnično začutili tkivo, strukturo avtomobilskega volana, ki ga krčevito stiskate vsak dan? Ali dovolite, da se vas dotaknejo barve dreves? Ljudje v sosednjih avtomobilih – dobro jih vidite, saj se skupaj korakoma premikate v vrsti. Če se zadržite v sedanjosti in ne pobegnete kot običajno v prihodnost ali v preteklost, boste naenkrat vse naokrog odkrili nežno, nevsiljivo, vendar jasno opazno lepoto. Do cilja, kamor ste namenjeni, boste prišli ob svojem času. Do tedaj pa (naj) se dogaja sedanjost.

Tako je tudi z adventom. To je čas, da se umirimo, da samemu sebi malo zategnemo vajeti in se zavemo, da je praznota v nas samih zdrav del našega življenja. Vedno znova se napolnimo, če si le dovolimo, da polno živimo. Morda zveni čudno, če rečem, da je čakanje na izpolnitev tudi sámo že izpolnitev. Omogoči nam, da postanemo to, kar v resnici smo – ne Bog ampak človeška bitja.

Naj se zdaj, ko čakate, v vas rodi pravi, pristni, neponarejeni svet.

Zadnja sprememba ( nedelja, 02. december 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 853