OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Odprtje razstave jaslic
vabilo.png
Zadnja sprememba ( sobota, 09. december 2017 )
 
2.adventna nedelja, 10.12.2017
2_adventna.jpg

Na kaj čakamo v adventu? Na izpolnitev Božjih obljub in našega hrepenenja po življenju, polnem luči, ljubezni, tolažbe in varnosti? Ali na dokončni Kristusov prihod ob koncu sveta, ko bo svet, kakršnega poznamo, minil in se bodo v luči Božje pravičnosti upoštevale naše življenjske odločitve? Oba vidika sta del našega življenja in nas nagovarjata tudi v tem času priprave na Božič.

Redkokdaj se v drugem času leta obe perspektivi tako globoko prepletata kakor v adventnem času. Tudi današnja svetopisemska odlomka govorita o tem – na eni strani nas opozarjata, naj se vprašamo glede pravilnosti svoje izbrane življenjske usmeritve; pošteno opazovanje bi utegnilo privesti do spoznanja, da bi bila tu in tam potrebna kakšna sprememba. Po drugi strani pa poznamo tudi veselo pričakovanje življenja pri Bogu, ki je za nas nepredstavljiva izpolnitev obljube, ki jo lahko zaslutimo v številnih majhnih znamenjih v obdobju božičnih praznikov, pod pogojem seveda, da se ne pustimo povleči v vrtinec komercialnosti.

Naše upanje ima svojo osnovo v spominjanju na odrešenjska dejstva, ki izhajajo iz Božjega delovanja v zgodovini, o katerih lahko slišimo v današnjih svetopisemskih odlomkih. Že tedaj so ljudje doživljali to ambivalentnost občutij med radostjo in strahom, prestrašenostjo in upanjem, negotovostjo in hrepenenjem. Ljudje, o katerih govori prvo berilo, so bili Izraelovi sinovi v babilonskem pregnanstvu – narod v globoki krizi identitete, prestrašen in negotov. Prav v tej težki preizkušnji se Izraelov Bog izkaže za tistega Boga, ki "stoji ob strani", ki naredi neverjetne stvari možne: upanje na novo, srečno življenje v popolnoma brezizhodni situaciji.

Bog ne zanika Izraelove krivde, ki je pripeljala do te nezavidljive situacije, vendar ko je pripravljen v njegovo korist tolažilno poseči v zgodovino, s tem tudi pove, da je Izraelova krivda izbrisana.

Tako minejo stoletja negotovosti, upanja, želja in sanj, ki jih oblikuje ponavljajoča človeška krivda in neumorne obljube Boga. In potem končno "začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega sina". Kot že v dneh babilonskega pregnanstva, Bog tolaži in opogumlja svoje ljudstvo z upanjem na vrnitev in odpuščanje. A tokrat je odpuščanje dokončno, saj sedaj On pošlje posrednika med Njim in človekom.

Bog nas za vedno potolaži z oznanilom odrešenja, vsakega od nas v naši osebni usodi, v vseh lepih in težkih trenutkih. Kar je bila nekoč Janezova naloga, je danes naša: da temu "veselemu oznanilu" v svojem življenju in na tem svetu damo na voljo svoje roke, noge in obraz. Tudi danes potrebuje Kristus prerokinje in preroke, ki bi izravnali steze, povišali doline in ponižali hribe, da bi lahko Božjo naklonjenost, tolažbo in zvestobo začutili tudi tisti, ki so negotovi in obupani. Kadar koli in kjer koli se to zgodi, tam postane advent nekaj živega in Božji prihod resničnost.

Zadnja sprememba ( sobota, 09. december 2017 )
 
1. ADVENTNA NEDELJA, 3.12.2017

"Odpri vendar nebo in pridi dol!" v hrepenečem in upanja polnem klicu iz prvega berila odzvanja Izraelovo priznanje lastne krivde in nezvestobe. Šele po uvidenju lastnega poraza, z izkušnjo navidezne oddaljenosti Boga, s poslovitvijo od tradicionalnih predstav o Bogu, ko je bil razdejan Jeruzalem in z notranjim odpuščanjem, lahko Izraelsko ljudstvo znova najde svojo identiteto in se osvobodi za izkušnjo novega.

"Odpri vendar nebo in pridi dol!" Izraelove izkušnje nam tudi danes niso tuje. Če se ob začetku adventa uglasimo s tem Izraelovim klicem, potem smo v vednosti in izkušnji, da nam je Božje kraljestvo in njegovo odrešenje po eni strani sicer že darovano, sami pa smo še vedno notranje razpeti med večnim že in še ne. Kristjani smo ljudje vmesnega časa, vendar imamo gotovost in Božje zagotovilo brezpogojne zvestobe in odrešitve. To, kar nam je Bog po Jezusu in v njem podaril, tega ni mogoče več zbrisati s sveta. In vendar še nismo na cilju. V našem življenju je še toliko neuspeha, toliko krivde, toliko negotovosti...

Advent nam govori o vsem tem hkrati: o tistem Bogu, ki se nam je na nepredstavljiv način že približal v Jezusu Kristusu, o tistem Bogu, ki nas spremlja na življenjski poti in o tistem Bogu, ki bo znova prišel ob koncu sveta. Spomin na preteklost nam lahko pri tem daje moč in nas podpira, da smo lahko danes polni zaupanja in odgovornosti na poti proti tisti prihodnosti, v kateri bo Bog izpolnil vse naše sanje.

1_adventna.jpeg

Naša življenjska pot je sicer usmerjena v prihodnost, a to je prihodnost zunaj našega občutka za prostor in čas. V katero "prihodnost" se bomo usmerili, določamo tu in zdaj. Dokončni Kristusov prihod, njegov "advent" ni tako zelo vprašanje določenega trenutka Kristusovega prihoda, ("zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori"), temveč bolj vprašanje o tem, katero življenjsko držo zavzamemo z vidika tega pričakovanega prihoda.

"Bodite budni" – s to besedo nas Jezus opozarja, da naj se zavedamo svoje odgovornosti za sedanjost in da naj prepoznamo dokončni pomen, ki ga ima vsak trenutek naše celotne življenjske zgodbe. "Bodite budni – bodite pazljivi, da svojega življenja ne prespite", bi tudi lahko rekli. Vsaka ura našega življenja prinaša s seboj izziv, da sprejmemo odločitve.

Sprejmímo jih skrbno, saj si s tem oblikujemo prihodnost, ki nam bo v obsodbo ali v blagoslov, pri tem pa ne pozabímo, da je prihodnost navsezadnje neznana in onkraj vseh človeških načrtov. Biti buden pomeni, zaznati to notranjo razpetost in vzdržati – odgovorno načrtovati in oblikovati svoje življenje, in hkrati ostati notranje svoboden.

Advent je vsakoletni spomin, po katerem dovolimo Bogu, da "pride" v naše življenje.

Zadnja sprememba ( nedelja, 03. december 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 795