OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
13. navadna nedelja – B - Mr 5, 21-43
Dotik je pomemben : daje življenje. Michelangelo ga je upodobil kot trenutek Božjega stvarjenja človeka. Tudi v današnjem evangeliju dotik prinaša odzravljenje, odrešitev, življenje samo: krvotočni ženi in deklici.
13_navadna1.jpg
Življenje nam vsak dan uhaja, dokler se na dan smrti ne izteče. Prav krvaveča žena je podoba našega življenja in življenja vsega človeštva : kri, ki ji teče, pomeni – življenje, ki z vsakim dnem odhaja. Kako zadržati življenje ? Kako ga ohraniti ?
Človek ga sam od sebe ne more ohraniti, kakor si ga tudi sam ni dal. Življenje je dar in ga lahko ohrani tudi kot prejeti dar, če se dotakne tistega, ki življenje daje, dviga (z vstajenjem odrešuje). To je temeljno sporočilo Božje besede.

Potrebno se je dotakniti vsaj plašča (plašč pomeni človekovo moč, oblast, življenje samo in njegovo osebo) Jezusa Kristusa. Plašč je človeškost večne Očetove Besede, Njegovega Sina. Dotakniti se Jezusove človeškosti: pomeni torej verovati, zaupati Jezusu, njegovi besedi (evangeliju), Njegovemu predlogu življenja, v katerem življenje ohranjaš in dobivaš, ko ga podarjaš. Le iz ljubezni podarejno življenje, je ohranjeno, ostane za večno. Veruj, zaupaj Jezusovemu predlogu življenja, kid obi svoj vrhunec na križu in podarja novo življenje večnosti v vstajenju. Verovati pomeni DRZNITI se dotakniti Jezusa, njegove Besede, po kateri od dotika naprej verni človek oblikuje svoje življenje, mišljenje, odločanje, vsakodnevne navade. 
13_navadna2.jpg
Jair še nima tako močne vere (zaupanja, izročitve, predanosti) kot žena, zato mu je slednja zgled in opora v njegovih dvomih. Jezus Jaira povabi, naj vztraja v dvomu, naj kljub vsemu zaupa Jezusovi besedi, evangeliju, in po njej živi.
 
Jezus z dotikom deklici da življenje : smrt sedaj ni več dokončna. Dokončna je le za tiste, ki verujejo le vase, ali v ta svet ; za tiste, ki pa verujejo vanj in mu zaupajo svoje življenje, tako da se ga dotaknejo z vero, smrt postane začasni spanec : resničen prehod v novo življenje večnosti. Oče in mati ob deklici tako spoznata, da sta mogla dati otroku le minljivo biološko življenje (ki pa ju tudi presega in nimata moči nad življenjem deklice, pa tudi nad svojim življenjem ne), ne pa novega, ki ga lahko da le Jezus z vstajenjem (zato se deklice dotakne, da ji to življenje podari). Ob Jezusu so še apostoli, ki so prve PRIČE tega novega življenja. S pričevanjem bodo veselo novico (evangelij) o prihodu novega življenja v Jezusu ponesli v svet. 
13_navadna3.gif
Pri tem pa se bodo morali vedno hraniti v svoji veri z Besedo in evharistijo, sicer ne bodo mogli pričevati. Zato Jezus pravi: »Dajte deklici jesti.« Življenje v večnosti, ki ga daje Jezus verujočim, je potrebno vsakodnevno hraniti z Besedo, molitvijo, evharistijo in ljubeznijo, sicer bodo tudi učenci padli v smrt, v življenje, ki jim skozi prste vsakodnevno uhaja in ga ne bodo mogli zadržati. 
Življenja – biološkega – nima smisla zadrževati, ker bo ušlo, smiselno ga je prepustiti Jezusu, da se ga dotakne in ga dvigne v življenje večnosti; smiselno ga je podariti iz ljubezni, da ga ohranjaš za večnost. »Ljubezen nikoli ne mine!«

Zadnja sprememba ( sobota, 27. junij 2015 )
 
11. nedelja med letom – B – Mr 4,26 - 34
Današnja berila nas ponovno obdarijo s tistimi preprostimi in kljub temu tako impresivnimi prispodobami iz narave in vsakdanjega življenja, ki skušajo človeškim srcem približati skrivnostno resničnost Božjega obstoja in delovanja.

11_navadna.jpg
V obeh prispodobah (= prilikah) evangelija se govori o rasti. Dinamika rasti je še posebej vidna v naravnih procesih našega sveta – vsaka rast se odvija po specifičnih, za vsako seme nevidnih notranjih zakonih, na katere ne moremo vplivati ali jih usmerjati od zunaj. Vplivamo in usmerjamo lahko (in še to zgolj deloma) na pogoje, pod katerimi rastejo rastline. 
Posevek raste neopazno in brez premora, v rasti ga ne more nič zaustaviti in hkrati ne more nič pospešiti rasti, ki ni v skladu  naravnim tempom rasti, ki je vgrajena v rastlino. 
Rastlino lahko samo opazujemo, kako raste, lahko jo samo negujemo in čakamo na rezultat. Tudi brez našega prispevka zemlja sama od sebe obrodi sadove. To, kar vidimo v naravi, nam, če to prenesemo na naše življenje, daje upanje in pogum.

Ljudje z lahkoto zapademo napačnemu prepričanju, da je vse odvisno le od našega znanja, naših dejanj, naših prepričanj ali pa uspeha, da bi v našem življenju nekaj zraslo in da bi se Božje kraljestvo lahko širilo in uresničilo... V času, ki je obseden z miselnostjo o storilnosti, v času, ko obstaja prepričanje, da lahko vse procese rasti na tem svetu preučimo in po svojih predstavah usmerjamo s pomočjo visoko razvite tehnologije.

Zaupajmo v tiho in neopazno rast, ki pa je konstantna in gotova. To pomeni, da se sami vzgajamo v veri in v zaupanju, še posebej tam, kjer se nam zdi, da so življenjske situacije in izkušnje popolnoma brezizhodne in brezupne. Bog bo udejanjil Svoje kraljestvo (t.j. Svoje življenje v polnosti), ki je že v nas samih, navkljub vsem nasprotovanjem, neuspehom in porazom, kajti v Njem ni nič nemogoče. Naša naloga je predvsem pripraviti zemljo za posevek in mu dati prostor za rast.

Ali je poziv k potrpežljivosti in zaupanju hkrati tudi poziv k pasivnosti in neodgovorni brezskrbnosti? Vsekakor ne, četudi se temu zdi tako. Ravno v nasprotju s tem je to poziv k aktivnemu, zaupanja polnem prepuščanju stvari Nekomu, ki je nad nami.

Takšna drža lahko pripelje do tiste svobode, ki zmore vse, kar se zgodi, sprejeti s sproščenostjo, le-to v miru oceniti in se nato odločiti, če in na kakšen način je potrebno odreagirati, seveda z nekaj samokritične, duhovite distance, da ne zmoremo vsega in da nam ni treba storiti vsega.

Prilika o gorčičnem zrnu nam želi sporočiti še nekaj več – spodbuja nas, da verjamemo, da bo iz najmanjšega izmed vseh semen zrasla rastlina, ki je "večja od vseh", t.j. – s spoštovanjem in spoštljivostjo videti v majhnem, šibkem in neobetavnem nekaj velikega. 

Vsak izmed nas nosi v sebi zasnove, ki so še skrite in jih še ne moremo videti od zunaj, ampak imajo potencial, da se tekom življenja razvijejo na nam nepredstavljiv način. Sebi in drugim smemo in moramo dati čas, da rastemo in zorimo. Z vedrostjo lahko zaupamo v to, da se bo odrešenje, ki si ga je zamislil Bog za vsakega izmed ljudi in za vse svoje stvarstvo, uresničilo ne da bi se nam bilo treba truditi za popolnost in perfekcionizem.

Naj nas spremlja v prihodnjem tednu znani rek: "Gospod, daj mi pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim. Gospod, daj mi vedrost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti. In daj mi modrost, da bom prepoznal razliko."

Zadnja sprememba ( sobota, 13. junij 2015 )
 
Koncert trobilnega kvinteta TrobiNOVA
koncert_trobilni_kvintet.jpg
Zadnja sprememba ( četrtek, 04. junij 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 644