OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
POSTNO PREDAVANJE 12/II/2016 – (N. G. – Kapela)

Uvodna molitev

Kruh 

Vsak dan odluščiš mrtvo plevo z mojega življenja. 

Postajam droben kot pšenično zrno. 

Zmelji me, Gospod! 

A ko boš mlel, povej mi vedno znova, da boš spekel kruh. 

Zamési me, Gospod! 

A ko boš gnetel, mi šepeči, da se gnete kruh. 

Naloži peč, Gospod! 

A ko bo žgalo, mi govori, da postajam kruh. 

/P. Stane Zore/

Skušnjave življenja

Kaj je skušnjava in zakaj je skušnjava?

SSKJ: skušnjava skušnjáva  -e ž (ȃ) nav. ekspr. 1. velika želja storiti navadno kaj neprimernega, nedovoljenega:  2. kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega: on je prava skušnjava / kot psovka poberi se, skušnjava skušnjavska

Zakaj je Bog dopustil takšno ponižanje svojega Sina? Lahko bi tvegali odgovor: da bi tako dokazal, da je bil Jezus resničen človek, zmožen doživeti vse, kar more prizadeti človeka. Drug odgovor: da bi s tem zgledom ohrabril kristjana, kadar je sam skušan.

Skušnjava je za verujočega vsakdanji kruh; v skušnjavi je tako rekoč doma; morda ima vtis, da prihaja nadenj več skušnjav kot milosti. Skušnjava se razodene kot neškodljiva mikavnost, a se na koncu preoblikuje v kletko. Pogosteje se bolj kot truditi se pobegniti iz le-te poskuša minimizirati suženjstvo, in sicer v gluhosti za Božjo besedo. O tem piše sveti Jakob (Jak 1,12-17), ki je potrdil resnico, da ni nikoli Bog tisti, ki skuša človeka, ampak so to njegova poželenja. Sledi zaporedje, ki ga sproži poželenje. To spočne in rodi greh. Greh, ki je storjen, pa rodi smrt (Pp Frančišek). 

Poleg tega skušnjava išče tudi drugega, da bi imela družbo. Tako okuži. Ko raste in okuži, se skušnjava zapre v okolje, iz katerega ni več mogoče iziti z lahkoto. To je tudi izkušnja apostolov. Medsebojno se pred očmi Učitelja obtožujejo, da s seboj na čoln niso prinesli kruha. Apostoli niso poslušali Jezusa in so še vedno vztrajali, zaprti v problem, čigava je krivda, da niso vzeli kruha. Niso imeli prostora, ne časa in ne luči za Božjo besedo.

Skušnjava namreč zapira, odvzame nam zmožnost daljnovidnosti, zapira nam vsako obzorje. In tako nas pripelje do greha. »Kadar smo v skušnjavi, nas reši le Božja beseda, Jezusova beseda.« Poslušati moramo tisto Besedo, ki nam odpre obzorje. »On je vedno pripravljen, da nas nauči, kako iziti iz skušnjave. In Jezus ni velik le, ker nam pomaga iziti iz skušnjave, ampak še bolj, ker nam zaupa.« (Pp Frančišek). 

Dejstvo je, da v zgodovini Cerkve skorajda ni svetnika, ki ne bi imel opraviti s skušnjavo, se pravi s hudičem. Kdor bi hotel imeti dokaze iz sodobnih časov, naj si prebere življenjepisa obeh Terezij, Francozinje iz Lisieuxa ter Albanke iz Kalkute, posebno poslednje. 

Malo Terezijo so namreč velike skušnjave čakale pred smrtjo, medtem ko je Terezija iz Kalkute živela v njih celih štirideset let. Težko je brati kaj strašnejšega kot to, kar je ta ženska, ki je izgorevala za Boga in za svoje Indijce, doživljala v svoji »noči duha«: tudi skušnjavo o neobstoju posmrtnosti in nebes, celo samega Boga. 

Skušnjava lahkotnega življenja brez preizkušenj; življenje brez smrti…

No, Poljakinja sv. Favstina Kowalska je v svojem dnevniku zapisala, da so jo obhajale takšne skušnjave, ki jih noče zapisati, da ne bi škodila verujočemu.

Kristjan ima torej dovolj zgledov, da se skušnjavam ne čudi, naj bodo še tako hude in čudaške, ampak da gre v boj z njimi, zakaj Bog, v katerega zaupa, je močnejši od skušnjavca. Sicer pa je duhovni boj (notranje duhovna pred intelektualno in družbeno) morda za kristjana prav tako temeljni kakor vdanost v božjo voljo … (Alojz Rebula)

Lk 4,1-13 

Na začetku posta vidimo JXa, ki je skušan kot mi v vsem, razen v grehu (He 4,15: Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha). On je prehodil človeško pot, med nami na zemlji in ni nikoli zanikal Očetovega načrta zanj. Ustvarjeni smo za življenje in veselje, a je toliko skušnjav, zapeljivosti, ki nas lahko odvrnejo daleč od tega. Moramo jim reči NE! Naše človeško stanje je tako, da moremo pristati na te iluzorne, lažne predloge, ki nam obljubljajo veselje, srečo, življenje in nas potem razočarajo, ker prinesejo ravno svoje nasprotje. Danes nam je sredi vihre treh glavnih skušnjav predstavljen Božji Sin, ki je zvest Očetu.

Poglejmo najprej v zgodovino: ljudstvo Izrael, SZ, Sinaj. Tukaj je ljudstvo Izrael hodilo 40 let in je tam večkrat padlo v različnih skušnjavah.

Evangelisti nam postavijo nasproti dva sina: Izrael (Božji sin), ki se upira Bogu, in Jezusa iz Nazareta, ki se ne upira, se nikoli ne oddalji od Očeta, mu vedno zaupa. Prerok Ozej uporablja presenetljivo podobo Izraela kot Božjega sina, pravi: Ljubil sem svojega sina in ga poklical iz Egipta. Ga prinesel v življenje in on je šel za svojim Očetom, toda v puščavi se je oddaljil od Očeta in takrat je sin začel misliti, da ga je Bog tja povedel zato, da bi umrl in ne zato, da bi živel.

Tudi mi smo skušani, da izbiramo, kar ni v skladu z Očetom. Se oddaljujemo od Očeta, ne razumemo življenja. V evangeliju imamo torej postavljena nasproti dva sinova: Izrael in Sin (Jezus iz Nazareta), ki ugaja Očetu. Pot 40 let kaže na vse naše življenje

Duh povede JXa v puščavo: 40 dni, vse njegovo, vse naše življenje

Katere skušnjave je imel JX v življenju na tem svetu in celo na križu? Tudi pri JXu so skušnjave trajale torej celo življenje, tako kot pri nas. Vse JXove skušnjave se nanašajo na tri skušnjave izvoljenega ljudstva. Gre za shematični prikaz skušnjav. JX jih bo premagal, izvoljeno ljudstvo pa jih ni!

1) Prva skušnjava: skušnjava napačnega odnosa do stvari. Kaj je hudič? Je lažna predstava o resnici, o resničnosti in o pravem odnosu. Živi v naši notranjosti kot misel. JXu pravi: Če si Božji Sin, reci, naj ta kamen postane kruh. A imaš le biološko življenje in biološkega očeta?  A je to absolutno vse? Če je tako, potem so tvoje edine stvari materialne stvari, ki so potrebne za biološko življenje. Ali imaš še drugega Očeta, poleg biološkega očeta?

Na tem svetu moraš imeti hišo; potrebno je jesti. Za Boga je pomembno, da ima vsak človek materialno hrano za biološko življenje. Bog ni proti temu, kar je ustvaril, in kar potrebujemo za življenje, ki ga je ustvaril. Biološko življenje je pomembno, a ne ustaviti  se le ob tem življenju. Zato je imel Izrael poleg mane (materialna hrana), ki mu jo je podaril Bog, tudi SKRINJO ZAVEZE, kamna Postave (kruh Božje besede, ki vodi tvoje življenje, ga hrani)  Ko je Izrael v nekem trenutku pozabil na Kamne Postave, se je omejil le na materialno hrano. Tudi niso več zadovoljni z mano, ker jo je potrebno vsak dan nabirati, se vsak dan truditi. Napor vsakdana, rutine, preprostega življenja, nič izrednega…, nič velikega, nič slave in moči polnega. Večkrat naveličanost, krhkost, slabost, grešnost, omejenostKo imamo stvari za življenje, je nevarnost, da živimo za stvari. Potrebujemo denar, nevarnost je, da živimo za denar; da živimo le za delo, za kariero, za kruh. Ne smejo postati edino, absolutno v našem življenju. Bog in človek sta večja, človek je oseba in je pomembnejši od hrane; človekovo telo je več od obleke. Sem sodijo tudi vse naše skušnjave in pretirani poskusi in skrbi za ohranjanje telesa, zdravja, dobrega počutja; utvara podaljševanja življenja v nedogled v tem telesu… Ne smemo postati sužnji potrebnih stvari, te niso absolutne. Kako JX odgovori na to skušnjavo?  Človek ne živi samo od kruha, marveč od vsake Božje besede, ki prihaja iz Njegovih ust. Potrebuješ drugo hrano, ker imaš drugo življenje. Človek potrebuj celoto, ne le dela; z vsem srcem živeti, ne le na pol! Človek mora biti, ne le dajati videza, da živi! Človek mora imeti smisel, luč, ljubezen, ne le videz o vsem tem! Človek živi odnos do stvari v Bogu, v veri v Boga in ljubezni do Njega.

image1.jpg

 2) Hudič v 2.skušnjavi  vodi JXa v višino: Dam ti vso zemljo, Pokaže mu vsa kraljestva zemlje, dam ti oblast, slavo, a moraš sprejeti moj predlog in se mi podvreči, meni služit, ne Gospodarju, ne Edinemu, ki je. Je vprašanje oblasti: vladati drugim, ali jim služiti? Kdo se kot človek uresniči: tisti, ki gospoduje, je nasilen, ali tisti, ki služi, ki služi v ljubezni in resnici? To je vprašanje. Kraljestva tega sveta se utrdijo s silo, z oblastjo, z močjo… Je slava, priznanje, čast močnejšemu. To je stalna in večna skušnjava. Biti nad drugimi, ali se imeti enakega in enakovrednega med drugimi in se narediti za služabnika: za kaj se bom odločil? 

Tudi Izraelci so v nekem trenutku zgodovine v puščavi in se hočejo vrniti v Egipt, kjer je oblastnik, je dinastija, ki vlada. Ta izbira je potrebna v vsakem življenju in situacijah in izraža naša prepričanja in notranje drže. Pohlep po oblasti, moči in slavi je nenasiten. Celo ubogi, slabotni imajo to skušnjavo. Kako JX odgovori na to skušnjavo, ki jo je v sebi čutil? Spoznal je, da ni v skladu z Očetovo voljo; ni v skladu z njegovo lastno poklicanostjo in istovetnostjo: biti Sin. Če bi hotel biti vladar sveta, je imel vse možnosti. A kako je JX odgovoril hudiču – to je tej lažni želji, predlogu, temu notranjemu impulz. Če hočeš biti gospodar sveta, imaš vse možnosti: moral bi biti nasilen, zapeljevati, kupovati ljudi, sprejeti bi moral logiko oblasti za vsako ceno, biti zvit, sicer ne bi uspel. Če hočeš biti iskren, pošten – boš vse izgubil, ne boš imel uspeha. JX zavrne ta predlog gospodovanja in iz sebe naredi služabnika. Tudi mi se s tem srečujemo neprestano v življenju. V družini: se bom poviševal nad druge, ali bom služil? 

3) Hudič ga vodi na najvišjo točko v templju. JX odgovori – Ne skušaj Gospoda. Tudi Izrael je bil v tej skušnjavi na poti iz puščave. Gre za izvir vode, kjer je udaril Mojzes s palico, ko ni bilo vode. V nekem trenutku Izrael reče: Bog ni Bog življenja. Ljudstvo kriči: Je Bog z nami, ali je proti nam? Dvomijo v Boga, ga preizkušajo: naredi čudež, sicer ti ne bomo več sledili, ne bomo tvoj sin. To je tudi naša skušnjava: A je Gospod med nami: da ali ne? Bog mi predlaga pot življenja, a ne naredi, kar potrebujem. Takrat sem skušan, da Boga preizkušam, naj naredi neko znamenje svoje ljubezni in moči, naj mi da, kar potrebujem, če je res dober, če me ljubi. Hočemo njegove dokaze, da nam res hoče dobro.

image2.jpg

 JX ga zavrne: »Ne skušaj Gospoda, svojega BogaZaupaj Gospodu, njegovi Besedi, ali pa tudi ne a ne preizkušaj Boga. Če ga preizkušaš, pomeni, da mu ne zaupaš. (Tu so notri vse škodljive prakse kartomanije, horoskopa, magije…) Skušamo ga, ko mislimo, da smo sami, da nas je Bog zapustil in da ne hodi z nami. In v takih trenutkih moramo z vso močjo izraziti našo vero in zaupanje, kot je storil JX in si reči: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga, zaupaj mu! Tvoje življenje je v Njegovih rokah! 

Edinole Gospodova ljubezen je odgovor na hrepenenje po neskončni sreči in ljubezni, za katerega zmotno mislimo, da ga je lahko zadovoljiti z maliki znanja, moči in bogastva

Bog nas čaka. Zaupa nam, četudi smo skušani, četudi smo grešniki. Vedno nam odpira obzorja. Nasprotno pa hudič s skušnjavo zapira. On naredi, da zraste tisto okolje, ki je podobno čolnu, na katerem so apostoli. V tako okolje se ne smemo pustiti zapreti.

»Prosimo Gospoda, da bi nam v skušnjavi s svojo potrpežljivostjo vedno, tako kot učencem, dejal: 'Ustavi se, bodi miren. Spomni se, kaj sem ti storil v tistem trenutku, v tistem času. Spomni se. Dvigni pogled, poglej obzorje, ne zapri, ne zapri se, pojdi dalje.'«

II. O DUHOVNEM BOJU v skušnjavi 

Krščansko življenje živi v resničnosti vsakodnevnega duhovnega boja (lat. pugna spiritualis). Duhovni boj se navezuje na dejstvo intenzivnega, napornega dela oziroma notranjega boja pri uresničevanju resnično pobožnega in krepostnega življenja

Prevladujoča sodobna katoliška vera je ozko osredotočena na vidik tolažbe in božje nežnosti, pozablja pa na celovit pogled, ki vključuje tudi strmo pot Golgote, to je človekovo združevanje s Kristusovim trpljenjem, ovenčanim z vstajenjem. Hoja za Kristusom je na splošno resda lepa, a svojo lepoto v globljem smislu razširja tudi na težje in neizogibne trenutke, trenutke boja. Brez trpljenja namreč ni vstajenja, brez boja pa se ljubezen do Boga in bližnjega izpridi v skupek sladkih besed.

Prvi korak, ki sploh omogoča resno hojo za Kristusom, je priznanje lastne grešnosti in jasno zavedanje, da niti pri ljudeh niti v stvarstvu ni mogoče najti popolnosti. Popoln je samo Bog

Drugi korak, h kateremu nas kliče Kristus, je boj proti lastnemu in skupnostnemu grehu, kar pomeni proti vzroku lastnega in skupnostnega trpljenja. Pri tem je človeški trud nujen, vendar v sodelovanju z božjo milostjo

Vztrajanje pri drugem koraku, to je duhovnem boju, se zaključi s tretjim korakom, ki je priznanje Boga tudi kot sodnika, kar pomeni priznanje neločljivosti med božjo ljubeznijo in pravičnostjo. Bog kot ljubeči in pravični sodnik zahteva od človeka jasne izbire in opredelitve oziroma sprotno odločanje za Boga ali proti njem. Prav to je tisto, kar po smrti odloča o končni postaji našega življenja – večna blaženost v gledanju božje slave in naposled »vstajenje mesa« po zgledu vstalega Kristusa ali večna smrt v nepremostljivi oddaljenosti od darovalca življenja po zgledu Satana, prvega med padlimi angeli.

Iz omenjenega sledi, da vera kot pristen osebni in hkrati skupnostni odnos z Bogom ne more biti omejena na pričakovanje neprestane tolažbe ali govorjenje o nekakšni sanjavi ljubezni brez obveznosti

Podobno kot sv. Avguštin o duhovnem boju govori papež Pavel VI.: »Mar nismo pogosto čutili skušnjavo, naj verjamemo, da je prišel čas preoblikovati krščanstvo v nekaj lahkega, ga narediti za nekaj udobnega, brez žrtev; ga prilagoditi lahkim in modnim potem, ki so mu tuja, ki so poti življenja sveta? Kaj takega se ne sme zgoditi! Krščansko življenje ne more spregledati križa: ni mogoče brez težkega in velikega bremena dolžnosti… Če bi to poskušali odstraniti iz našega življenja, bi ustvarjali iluzije in krščanstvo oslabili: spremenili bi ga v mehkužno in udobno interpretacijo življenja.« (nagovor 6. aprila 1966) To je skušnjava, da bi napačno, ali le okrnjeno (delno, ne celovito) živeli krščanstvo.

Kdor se odloči za krščanski boj, naj dobro ve, da je bil skušan tudi sam božji Sin, ki se je hudičevim zankam oziroma cenenim čudežnim učinkom uprl z navidez nesmiselno žrtvijo na križu, s tem pa pokazal, da se kakršnakoli bitka ali žrtev iz ljubezni in pravičnosti ne konča v uničenju, ampak v zmagiNa poti življenja nam Bog kot najzanesljivejšo popotnico podarja samega sebe, resnično navzočega v Evharistiji in Besedi, svojo milost nam posebej izkazuje še po zakramentu sprave in ostalih zakramentih, daje nam skupnost (občestvo) vernih, pa tudi s sredstvi molitve, dobrodelnosti, odpovedi (mrtvičenja) in duhovnega branjaNe bojmo se torej podati v boj! Gre za naše zveličanje. Gospod pravi: »Glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28, 20).

Nekaj pomembnega znanja v srečevanju s skušnjavami v duhovnem boju:

  1. Satan napada in skuša samo tiste duše, ki želijo prenehati grešiti in tiste, ki so v stanju posvečujoče milosti.

Ostali mu pripadajo – ni mu jih potrebno napadati.  (Sveti Janez Vianney  (1786-1859))

  1. Skušnjavec, vedno oprezajoč, se najbolj nasilno bori proti tistim, ki se najbolj pozorno izogibajo greha.  (Sveti Leon Veliki (+461))

Vendar…

  1. Satanu je dopuščeno skušati samo v toliko, kolikor je koristno za tvojo vadbo in da bi ti, ki nisi poznal sebe, spoznal, kdo si. (Sveti Avguštin (354-430))

  1. Duhovni boj, v katerem ubijamo svoje strasti, da bi postali novi ljudje, je najtežja od vseh borb. Pri tem se nikoli ne smemo utruditi, temveč sveti boj bojevati goreče in vztrajno. (Sveti Nil) (+1004)

  1. Težje je ukrotiti duha kot razmrcvariti telo. (Sveti Ignacij Loyolski (1491-1556))

  1. Satan se nam prilizuje in nas hvali, da bi nas prevaral, zavaja nas, da bi nas ranil, vabi nas,

da bi nas ubil. (Sveti Ivan Klimaks (+649))

  1. Svetniki so torej ljudje kot mi. Vendar so se junaško borili proti svojim skušnjavam z odločnostjo, ki jo moramo tudi mi osvojiti.

Ko te torej tvoje strasti vznemirjajo, se ti vznemiri proti njim.

Ko se borijo, se ti bori proti njim, ko te napadajo, ti napadaj njih.

Samo varuj se, da te ne premagajo. (Sveti Avguštin (354-430))

  1. Kolikor bolj si v skušnjavi, toliko bolj moraš vztrajati v molitvi. (Blažena Angela Folinjska (+1309))

  1. Če popustiš določeni strasti ali slabemu nagnjenju, ki te muči in če jim dopustiš, da te vodijo, vedi, da se bodo globlje ukoreninili in nadaljevali še bolj nasilen boj proti tebi.

Če pa se jim takoj pogumno upreš, bo njihov vpliv vsakodnevno slabel in na koncu povsem izginil. (Sveti Dorotej (pribl. +362))

  1. Človek, ki obvladuje svoje strasti, je vladar sveta.

Mi jim moramo ali ukazovati ali biti njihovi služabniki.

Bolje je biti kladivo kot nakovalo. (Sveti Dominik (1170-1221))

Svetniki, ki so z muko zmagali težke boje proti skušnjavam nas opozarjajo na nevarnosti in težave, ki nas čakajo.

  1. Nikoli ni dovolj previdnosti in budnosti pri odvračanju oči od nevarnih predmetov.

Če se nekdo hote ne izogiba grešnim priložnostim, posebno tistim, ki so se izkazale pogubne

za njegovo čistost, je moralno nemogoče vztrajati v Božji milosti.

Kdor pogubo ljubi, v njej tudi propade.

(Sirah 3, 26) (Sveti Alfonz Ligouri (1696-1787))

  1. Naše notranje slabe nagnjenosti so veliko bolj nevarne od kateregakoli zunanjega sovražnika. (Sveti Ambrozij (340-397))

  1. Napolni svoj razum z dobrimi mislimi, sicer ga bo sovražnik obsedel z zlemi mislimi.

Kajti prazen ne more biti. (Sveti Thomas More (1478-1535))

  1. Bodi previden!

Ne vpletaj se v to, kar se te ne tiče in ne razmišljaj o tem, sicer bi se ti lahko zgodilo,

da ne boš mogel izpolniti lastne naloge. (Sveti Janez od Križa (1542-1591))

  1. Če moramo odgovoriti nekomu, ki nas je užalil, naredimo to vedno z nežnostjo.

Blag odgovor gasi plamen besa. (Sveti Alfonz Ligouri (1696-1787))

  1. Milost ne more narediti nič brez volje in volja ne more narediti nič brez milosti. (Sveti Janez Zlatousti (347-407))

III. Primerjava in razlika med skušnjavo in preizkušnjo?!

Abraham daruje Izaka ( 1 Mz 22,1-18)

Kot skušnjava hoče omajati človekov sinovski odnos z Bogom, človekovo notranjo trdnost, jasnost, da je sin Očeta; tako preizkušnja utrjuje človeka v veri, v jasnem spoznanju Boga in sebe, v sinovski istovetnosti.

Abraham je mož vere in nam govori o težkem izkustvu odnosa z Bogom, torej o izkustvu vere kot nečesa, kar se zdi protislovno in nemogoče in se ne more vključiti v človeške okvire. HODITI Z BOGOM JE PREIZKUŠNJA. Bog ne ustvarja posebnih preizkušenj za človeka, temveč je sam odnos z Bogom, življenje, velika preizkušnja.

Ime Izak pomeni »smeh, smejati se«, kar spominja na Abrahamovo in Sarino nevero o tem, kako bi lahko imela otroka v starosti. To pa govori o naši resničnosti, na težavnost vstopanja v razsežnost vere, sprejemanja veselja, ki ga rojeva vera

Hoditi z Bogom je stalna preizkušnja za človeka. To preizkušnjo je mogoče prestati samo s strahom Božjim, torej v prepoznavanju presežnosti Boga in njegove skrivnosti. Strah Božji izraža odnos zvestobe, spoštovanja, ljubezni, priznanja resnice drugega. Ta odnos ni kot odnos človeka do človeka, torej do nekoga sebi enakega. Ta odnos je odnos zaupanja, vere, ljubezni. Hkrati se mora človek zavedati, da ima opravka z nekom, ki je popolnoma drugačen, ki ga ne bo mogel nikoli popolnoma razumeti, ki ga ne bo nik9oli popolnoma dosegel in bo ta zato od njega pričakoval spoštovanje in strah.

Preizkušnja Abrahamove vere se nadaljuje: potrebno je verovati v obljubo, ki se še ne vidi. 

Vernik naj bi v Abrahamovi preizkušnji spoznal, da človeku Božji darovi nikoli ne pripadajo dokončno, temveč jih mora vedno sprejemati. Bog je več, kot so njegovi darovi.

Bog stalno in vedno na nov način izpolnjuje svojo obljubo, prosto človeških shem.

IV. Še nekaj praktičnih postnih spodbud

ZA ZAKLJUČEK: Postni čas je milostni čas močnega duhovnega boja. Poklicani smo, da na novo vzgojimo svoje srce za ljubezen. Bog nas je ustvaril, da bi bili srečni. Vse, kar se je nabralo v letih našega življenja, da preprečuje našo srečo v ljubezni do Boga in bližnjega, lahko v tem postnem času odstranimo. Ljubimo se z Božjo nežnostjo. Medsebojno si odpustimo. Spravimo se in živimo v miru, v sreči. 

- 40-dnevni postni čas temelji na poglobljeni: MOLITVI (zakramenti), POSTENJE, DELA UMISLJENJENJA, DELA LJUBEZNI, DOBRODELNOST.

Cilj postnega časa je prav v vrnitvi h Gospodu. Boga postavimo v središče našega življenja, naših družin in naših župnijskih in drugih skupnosti. Ljubezen do staršev, ljubezen med zakonci, ljubezen odgovornih voditeljev naj bo čim bolj podobna Božji ljubezni. V vsem tem hočemo živeti našo poklicanosti k svetosti, se pravi hočemo biti kristjani, ki molijo, ki se žrtvujejo in so iz ljubezni solidarni z drugimi

Lepo je, če bo vsakdo izmed nas vstopil v postni čas z veliko veselja in dobre volje. Tako kot pravi Jezus: »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. 17 Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. 18 Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,16-17).

V veselju Svetega Duha se vsak dan znova obrnimo k Očetu, tako da bomo še bolje molili, še bolje spolnjevati naše stanovske dolžnosti, da bomo dobri do vseh, se z navdušenjem približevali zakramentu sv. maše in dobro opravili velikonočno sv. spoved.

Dobro živimo podarjeni milostni postni čas, če želimo veseli obhajati dobro veliko noč z Vstalim Kristusom.

Pri tem naj nam pomaga Devica Marija, Božja žena in mati, v celoti obrnjena h Kristusu, vsa živeča iz zastonjske ljubezni: v Betlehemu, pod križem na Kalvariji in med apostoli v prejemanju Sv. Duha, ki je vir ljubezni.

Kraljica Svetogorska, prosi za nas!

NASVETI (VABILA) ZA POSTNI ČAS

- Prihranke od odpovedi darujmo župnijski ali območni Karitas. Bodimo radodarni vsak v svoji župniji, zakaj župnija in romarske poti živijo od vaše radodarnosti.

- Odločno se borimo proti zastrupljanju z nikotinom, pijanosti, nepravilnemu pitju alkohola, lenobi in vsaki obliki nepoštenosti in krivičnosti.

- Ne pustimo, da nas kdo zapelje na plesno prireditev ali na kakršno koli malo priporočljivo zabavo po filmih, zgoščenkah, DVD, ki vsebujejo nasilje ali pornografijo. Izogibajmo se hrupu in neprimerni glasbi.

- Če je potrebno, zmerno uporabljajmo prenosne telefone, televizijo in internet.

- Obvladujmo svojih jezik, ko bi hotel slabo govoriti o drugih. V sebi in svoji okolici gojimo čustva veselja, miru, prijateljstva in sprave.

- Spoštujmo svoje telo in telo drugih. Ne uporabljajmo kondomov, kontracepcije. Bodimo vedno zvesti – poročeni – svojim sozakoncem, posvečeni: Bogu in redovnim ustanovam; samski – samskemu stanu; vdovci in vdove – svojemu.

- Prekinimo z vsemi načini malikovanja, praznoverja in rastimo v zaupanju v edinega Odrešenika, Zmagovalca nad smrtjo in grehom – Vstalega Gospoda.

- Si prizadevajmo v konkretnem trudu in molitvi za prenašanje vere v Kristusa v družini, na delovnem mestu, v naših bivanjskih okoljih. Darujmo svoj čas družini, občestvu, za skupno življenje in za župnijo.

- Sodelujmo pri križevem potu v naših župnijah, romarskih poteh in drugje.

- Prostovoljno sodelujmo v življenju župnije in s prostovoljstvom sodelujmo v pomoči potrebnim.

- Obiščimo bolne, trpeče, ostarele, zapornike. Ne dopustimo, da nas kdo pokvari (skorumpira) in nikogar nočemo pokvariti.

- Prenašajmo težo dneva in noči v veri, zaupanju, potrpežljivi ponižnosti, ne da bi se preveč pritoževali.

- + - Vsakdo naj pri sebi razločuje, kaj ga zapira, otežuje in mu preprečuje, da bi z veseljem, svobodo in polnostjo služil Gospodu in živel iz njegovega evangelija, ki je vesela novica o zastonjski odrešujoči ljubezni. To bo verjetno zahtevalo resnične žrtve, to bodo tista ozka vrata, skozi katera je potrebno stopiti, se spreobrniti, da bomo prišli do Boga, njegove svobode, luči, resnice. Spreobrnimo svoja srca, spremenimo svoja življenja na Božje, vrnimo se k Bogu Očetu po Jezusu Kristusu in še bolj bomo srečni.

Misel - postane molitev

Čakam te zunaj

Videl sem te, da si stopil v cerkev. Ne zanima me, kaj boš notri počel, čeprav sklepam, da boš molil. Prav malo mi je mar, če se boš postavil spredaj ali zadaj, če boš molil sede, stoje ali kleče, če boš sklonil glavo ali zaprl oči ali pa boš strmel v podobo na oltarju, se trkal na prsi, premikal ustnice, šepetal svete besede in tiščal med prsti jagode rožnega venca .... To so zunanje in razmeroma lahke reči, s katerimi ni težko človeka preslepiti. Čakam te zunaj. Na srečanje z mano se pripravi, ko prideš iz cerkve in se vrneš med ljudi. Tedaj te bom neusmiljeno zasledoval, opazoval in presojal. ... Hočem namreč vedeti, ali si se v cerkvi resnično pogovarjal z Bogom. Kdo ve, če se nisi z njim samo igračkal. Prepričati se hočem, ali molitev naredi človeka drugačnega, boljšega

Če bom spoznal, da si ošaben, pohlepen, sebičen, prepirljiv, zamerljiv, nevoščljiv, klepetav, ... bom vedel, da si slabo molil

Če bom videl, da se v družini, v službi, v šoli, v trgovini, v avtobusu, ... ne znaš z ljudmi pogovarjati, bom takoj vedel, da se tudi z Bogom ne znaš pogovarjati. 

Če kar naprej potrebuješ nekoga, ki te bo hvalil ali tolažil, bom vedel, da v cerkev nisi šel častit Boga, temveč oboževat sebe. 

Če bodo pa tvoje oči odprte za stisko bližnjega, če bodo tvoja usta govorila besede miru, veselja, zaupanja in tolažbe, če bo tvoja roka dvigala, če bo tvoje srce razumevajoče, odpuščajoče, ljubeče, bom vedel, da si se v cerkvi resnično pogovarjal z Bogom!

Zadnja sprememba ( petek, 12. februar 2016 )
 
5. NEDELJA MED LETOM (Lk 5, 1-11) – C (Lk 5,1-11)

Luka v današnjem evangeliju poveže dve zgodbi – klic prvih učencev in čudežni ulov rib. Ker je Peter pripravljen brezkompromisno zaupati Jezusu, je njemu in njegovim bližnjim zaupano, da smejo voditi ljudi k Jezusu. Ni težko potegniti vzporednic z našo življenjsko potjo – ko v trdnem zaupanju dovolimo Kristusu, da nas vodi, lahko poseže v našo življenjsko pot, da le-ta postane blagoslov za nas in za ljudi okoli nas.

Jezus stopi v Simonov čoln, kar pomeni, da je pobuda prišla iz njegove strani. Ni nam potrebno nekaj storiti, da bi Bog postal pozoren na nas, temveč se Bog vedno prvi približa nam. Jezus ne izbira posebnega trenutka, da bi poklical Petra – odpelje ga od tam, kjer se trenutno nahaja – iz vsakdanjega življenja, ob pranju mrež, po eni več ali manj neuspešnih noči ribarjenja. Sicer je zaposlen s svojimi vsakodnevnimi problemi, vendar je istočasno dovolj buden za Jezusov klic – v nasprotju z vso logiko in v nasprotju z vsemi izkušnjami so on in njegovi bližnji pripravljeni prepustiti svojo usodo v Jezusove roke. 

Kdor tvega, ta zmaga; kdor ne tvega, izgubi  priložnost; kdor pa igra na karto sigurnosti, na koncu kljub temu izgubi, morda ne iz vidika tega sveta, temveč iz vidika globlje življenjske resničnosti.

cs_md_pdvc5be2016-1040x520.png 

Uspeh učence navduši in jih hkrati skoraj prestraši. Peter izrazi to, kar vsi občutijo: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!". Izkušnja Božje veličine poveča občutljivost za lastno notranje stanje. Tako Pavel (ki se v drugem berilu opiše kot "negódnik")  kot tudi Peter, občutita svojo notranjo napetost in razdvojenost, svoje meje in nasprotovanja ter svojo človeško nemoč in zlomljenost. Ob srečanju z Jezusom se zavesta vseh pravih in krivih poti v svojem življenju. Kljub temu sta zaželjena, cenjena in poklicana k nečemu večjemu; preteklost ni pozabljena, temveč se preoblikuje in spremeni.

Vsak izmed nas lahko ob srečanju "s svetim" v človeku ali v dogodku izkusi občutek nepopolnosti in potrebe po odrešenju. Ko Jezus reče Petru: "Ne boj se!", to pomeni, da mu ne postavlja nedosegljivih zahtev. Toliko bolj mu želi pomagati, da postane to, kar je bilo od nekdaj položeno v njegovo bistvo kot Božja podoba. To je obljuba za vse ljudi, ki se podajo na Jezusovo pot. Klic in poslanstvo izhajata iz srečanja in odnosa – iz srečanja in odnosa med Bogom in človekom ter iz srečanja in odnosa med ljudmi. Odločilen pa ostaja naš odziv na klic, ki je posledica srečanja – ali imamo toliko zaupanja v naš odnos z Bogom in odnose z ljudmi, da se upamo prepustiti? 

"Le malo ljudi sluti, kaj bi Bog naredil iz njih, če bi se prepustili voditi Božji milosti." (Ignacij Lojolski)

Zadnja sprememba ( sobota, 06. februar 2016 )
 
Kako z drugačnostjo in razlikami

Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.

(Lk 4,21-30)

4_navadna_1.jpg

 David Tracy, ugledni katoliški razumnik, pravi, da je verjetno največji izziv današnjega časa, kako se odzvati na tolikšne razlike med nami in kako sprejeti, resnično sprejeti drugačnost. Ta izziv se postavlja pred nas na vseh ravneh: družbeni, politični, kulturni, moralni, religiozni.

Takole je zapisal: »Vsakomur v tem zmedenem središču privilegijev in moči, polnem prepirov (kot belec, srednjega razreda, Američan, katolik, profesor in duhovnik se ne morem delati, kakor da ne spadam zraven) filozofija in teologija kažeta, da nas naša najgloblja potreba žene, da se spoprimemo z drugačnostjo in z razlikami. Tisti »drugačni« vključujejo vse druge, ki sta jih podjarmili zahodnoevropska in severnoameriška kultura, druge zunaj teh kultur, posebej reveže in zatirane, ki zdaj govorijo brez zadržkov in na ves glas – ta strah vzbujajoča drugačnost, ki preži v naših lastnih glavah in kulturah, druge velike religije in civilizacije, razlike, ki so razsejane po vseh besedah in strukturah naših indoevropskih jezikov.«

To zares ni lahko, kljub temu, da nas na vseh straneh prepričujejo, da je tako. Večina izmed nas trdi, da sprejemajo drugačnost in različnost, toda Tomaž Akvinski bi ob tem verjetno pripomnil, da le v željah, ne pa v stvarnosti.

Pred oltarji večkulturnosti, etnične različnosti, svetovne skupnosti, enakosti spolov, široke verske strpnosti, alternativnih življenjskih slogov in spoprijateljevanja s svojo senco sežigamo kupe politično-korektnega kadila, toda če smo iskreni, moramo priznati, da o tem dosti laže govorimo kot pa to uresničujemo. Preprosto dejstvo je, da se drugačnosti bojimo, saj iz nas izvabi, kar je v nas najslabšega. Ni lahko razumevajoče sprejeti v svojo hišo tisto drugačno, različno, ki je videti sprevrženo. Najpogosteje se skušamo zavarovati z zidom.

Danes vsenaokrog naraščata fundamentalizem in paranoja vseh vrst. Povsod, ne le na ideološki in/ali politični desnici je videti, kako bi vsi radi omejevali, obvladovali in izključevali, da bi tako kaznovali vse in vsakogar, ki ni po njihovem kalupu. Ob vsem govoričenju o svetovni skupnosti, široki strpnosti in sprejemanju razlik smo skoraj vsi na vseh koncih sveta obsedeni s postavljanjem omejitev in z zaščito svoje vrste/skupine, kar zadeva narodno pripadnost, kulturo, jezik, vero, spol, ideologijo, življenjski slog.

Ne trdim, da je vse to slabo. Resnična skupnost lahko uspeva le, če ima vsak njen član močno lastno identiteto in pravi ekumenizem se nikoli ne bo mogel zakoreniniti v ljudeh, ki so zanemarili svoje vrednote in prepričanje. O pravem sprejemanju drugačnosti in različnosti lahko govorimo šele takrat, kadar ima človek močno in jasno lastno identiteto, ki vključuje tudi stvarne meje in znotraj njih ljubljene gredice, ki jih čuva. Fundamentalizem, ki se ga verjetno še lep čas ne bomo rešili, se razmahne vedno, kadar imajo ljudje občutek, da jih življenje odnaša, da nimajo več korenin niti jasnih meja. Kar nam je drago, moramo čuvati in negovati.

 Ravno to, čuvanje vrednot in obramba meja, je dobro izhodišče. Na koncu koncev moramo stopiti ven, se spoprijeti z in tudi sprejeti drugačnost, čudnost, razlike, vse, kar je tujega. Od tega je odvisno naše preživetje. Nič več ne moremo živeti samo med svojimi domačimi. Glede na to, da je naša zemlja omejeno velika in okrogla, se prej ali slej tej drugačnosti, tujosti ne bomo več mogli izogibati. Tisto, kar nam je nadvse čudno, se bo kmalu naselilo v naši soseščini, našem domu, naši cerkvi in v našem pogledu na stvari.

4_navadna_2.jpg

Še več, z veseljem sprejemati drugačno in različno je dejansko eden temeljnih svetopisemskih izzivov. V svetih spisih vseh velikih religij – tudi krščanstvo ni izjema – je Bog definiran kot »drugi, drugačni«, ki presega naše predstave, ki je zunaj nam znanega sveta. Ravno to ima v mislih Sveto pismo, ko pravi, da je Bog »sveti«. »Sveti« seveda ne zaradi nekih moralnih kvalitet ampak zaradi temeljne bivanjske kvalitete, saj je bistveno drugačen in različen od nas.

Sveto pismo je torej za nas tisto véliko izročilo, po katerem dojemamo, da Božje razodetje prihaja po neznancu, po tujcu, po nepričakovanem, po nenavadnem, v tem, kar je različno, kar nas preseneča. Zato Sveto pismo poudarja, kako važno je, da sprejemamo tujce. Ker je Bog »drugi, drugačni«, nam tudi neznanci – med vsemi drugimi – najverjetneje prinašajo Božje razodetje.

Kitajci imajo pozdrav, ki lahko deluje kot blagoslov ali kot prekletstvo. Rečejo si: »Da bi živel v zanimivih časih!« Mi živimo v takih časih in resnično so hkrati blagoslov in prekletstvo. Drugačnost nas preplavlja. Nič ni več varno pred njo. Življenje nas peha v neznano, dosti bolj kot prejšnje rodove. Včasih nas to boli in nas čisto zmede. Ni si lahko postaviti mej, vrednot in idej, ki se okrog nas stalno spreminjajo, posebej še, če verujemo v večne resnice.

Toda teh resnic nismo nikoli dojeli dovolj globoko. Imamo, poznamo jih le delno, po koščkih. Zato jih imenujemo skrivnosti. Še več – in ravno v tem je bistvo: mnogo koščkov, ki nam še manjkajo, da bi izpopolnili te skrivnosti, tiči ravno v tem, kar nam je tuje, kar je drugačno, čudno, različno.

Zadnja sprememba ( sobota, 30. januar 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 686