OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
2. postna nedelja, 17.3.2019
2_postna2.jpeg

Že takoj drugi postni teden nam Cerkev predstavi Jezusa, ki se pred učenci spremeni. Z njimi gre na Goro in jim da doživeti najlepše, kar je mogoče doživeti – resnico. Spremenjeni Jezus je v resnici naša smer, je polnost našega upanja. In ko zrejo učenci vanj se jim sicer zdi, da gledajo nekaj, kar je predaleč, skoraj neresnično. Toda Jezus to dela, da bi vsakemu izmed nas pokazal, koliko božanskega je v nas.

Ob idealih vere se zdi, da ne bomo zmogli, da smo preveč preprosti in naše moči niso dovolj, da bi Boga ne razočarali. In takrat se zgodi navidezno nasprotje. Začnemo se samozaničevati in se poniževati. Ob nesmiselnih zahtevah, ki si jih sami nalagamo na ramena, zgledamo še bolj nemočni in grešni, in zdi se, da smo zadovoljni s tem stanjem. Jezusova smer je druga. Dvigniti se na goro, občudovati, veseliti se; in ko verujemo, pripovedovati. Pomembno pa je, da sploh stopimo na to pot. Pogumno in z veseljem.

Kadar sreča človek Kristusa in sklene, da ga bo posnemal, se loti podjetja polnega tveganja, nepričakovanost in presenečenja. Jezus ne jamči, da bo podaljšal bivanje na Taboru. S seboj nas zmore peljati zelo visoko, da ne občutimo več težavne vsakdanjosti. Obdariti nas zmore s trenutki neizmerne sreče, bleščeče svetlobe in in nepopisne blaženosti, ki presega vse zemeljske užitke, časti in bogastva. Vendar nas lahko takoj nato povabi, da čujemo z njim v negotovih nočeh tesnobe, dvoma in mraka; ko se dozdeva, da se vse podira in propada. Tedaj zgubljamo pogum, čutimo se nekoristne v svojem življenju in podjetjih. Dozdeva se nam, ko da sami uničujemo sijajne dosežke, da zakopavamo čudovite upe, ki jih drobi led trde resničnosti.

Vendar je travno to kritična točka našega krščanskega življenja. Gre za to, da ne postanemo begunci, da ne izdamo; da ostanemo pribiti poleg Kristusa tudi, kadar je njegovo obličje manj vabljivo ali pa se nam celo dozdeva, da se je njegovo obličje razblinilo v megli dvomov. Znati moramo reči: Da, poznam tega človeka – najsi bo na Taboru, najsi bo v Getsemaniju ali na Golgoti. Priznati moramo njegovo navzočnost tudi tedaj, kadar je neprijetna, obvezujoča ali pa neposredno uničuje naša najbolj upravičena pričakovanja. Če v takih trenutkih poživimo svojo vero, utrdimo svoje upanje in kot kres prižgemo svojo ljubezen, potem se nam ni bati: kmalu bomo zaslišali skozi meglo njegov mili glas: “Jaz sem, ne bojte se!” In morebiti se bo megla kar razblinila in zopet bomo zagledali njegovo obličje. Če že ne bo poveličano, nam bo pa vendarle dalo slutiti, da se samo prek trpljenja Velikega petka lahko pride do vstajenja Velike noči! [Janez Jalen]

Če bomo po tej poti hodili z veseljem bomo vedno prepoznavali, da je vse naše življenje del Božjega načrta odrešenja.

Zadnja sprememba ( nedelja, 17. marec 2019 )
 
1. postna nedelja, 10.3.2019

Namen kristjanovega življenja je, da bi živel sveto. Ko želimo poglobiti in osvetliti to spoznanje, se takoj spomnimo na mnoge svetnike na naših oltarjih, posebej tiste, ki so z nami živeli v našem času. Ko jih tako občudujemo na oltarju, se lahko zgodi, da vidimo nekaj povsem drugega kot to, kar si je Bog zamislil v svojem ljubečem načrtu.

Predstavljajte si, da bi sveti Frančišek prišel v nebesa in tam ne bi bilo njegovih bratov, gobavcev, sultana; da bi sv. Mati Terezija prišla v nebesa in tam ne bi bilo tistih, ki jim je s tako ljubeznijo služila; da bi bl. škof Anton Martin Slomšek prišel v nebesa in tam ne bi bilo tistih, ki jih je s tako veliko gorečnostjo poučeval; in če bi sv. Janez Pavel II. prišel v nebesa in tam ne bi bilo vseh, s katerimi je na zemlji tako goreče razpravljal, da bi utrl krščanski misli pot v sodobni svet. To bi bila nebesa, ki si jih navedeni v svojem svetništvu ne bi ne želeli, niti jih ne bi veselila. Da bi svetnike na naših oltarjih videli prav, moramo videti ob njih tudi sodobnike svetnikov, ljudi, ki so jim služili, pa tudi tiste, ki so ji nasprotovali.

1_postna.jpeg

Ne gre za to, da da bi se spomnili na staro, na srečo pozabljeno misel, da je skupnost več kot posameznik. Kristjanovo življenje je v skupnosti, je znotraj bratov in sester, ki se ljubijo in podpirajo, in to velikokrat najbolj določa njegovo življenje.

Duh je sicer peljal Jezusa v puščavo, da bi bil sam, kar je vzor za naš post, a hudič je iz tega hotel kovati dobiček. Želel si je, da bi iz samote vzbrstela sebičnost, da bi se vera v Boga spremenila v čaranje in da bi se zaupanje v Boga spremenilo v zahtevo po zavarovanem življenju.

Toda Jezus ni sam, ni na misiji samodokazovanja – je tesno povezan z Bogom in ljubeč do bratov in sester. Zanj premagovanje skušnjave ni filozofska tekma, ampak izraz ljubezni. V tem postnem času naj nam bo to smer, pa bo marsikakšna skušnjava postala premagljiva.

Zadnja sprememba ( nedelja, 10. marec 2019 )
 
8. nedelja med letom, 3.3.2019
8_med_letom.jpeg

Današnji odlomek iz evangelija nadaljuje z Jezusovimi napotki glede ravnanja z drugimi. Nekaj primerjav in primerov, ki prikazujejo Jezusov nauk in se osredotočajo na njegovo zapoved ljubezni, je bilo že omenjenih pred tem odlomkom. Sedaj pa se srečamo še z nekaj prispodobami, s katerimi nam želi Jezus približati bistvo krščanskega odnosa z drugimi, ki naj bi omogočilo kvalitetno sobivanje drug z drugim.

Takoj na začetku vidimo opozorilo pred nevarno napačno lastno oceno in iz nje izhajajoče zahteve, da bi vodili druge. Napačna ocena lastnih vodstvenih sposobnosti, predvsem vodenja slepih po poti, ki naj bi jo bolje poznali kot drugi in s tem nepriznavanje lastnih napak in lastne slepote, se bo za vse slabo končala – v jami. Prepričanje, da smo boljši in bolj pametni od učitelja, je dokaz svoje lastne slepote. Predvsem pa je naloga vseh, ki želijo slediti Jezusu, da se trudijo postati podobni učitelju.

V odlomku, ki sledi, izpostavi Jezus težko tematiko – kako ravnati v primeru napačnega ravnanja s strani drugih. Opozarjanje lahko vedno nosi sporočilo lastne pomembnosti, hkrati pa lahko z njim druge prizadenemo. To Jezus opiše v prispodobi z brunom in iverjo. Zelo hitro vidimo resnične in dozdevne napake drugih, lastnih napak pa ne vidimo (pogosto ne namenoma, temveč zaradi nezavednega laganja samemu sebi). Pri tem je najbolj pomemben kritičen pogled na samega sebe. Ampak – samokritika ne pomeni samouničevanja! Takšen način samokritike ni nikoli konstruktiven in vodi zgolj do strahu in agresije, kar ni dobro ne za nas in ne za druge. Veliko bolj je pomembno, da sami nase gledamo iz kritičnega zornega kota – ko poskusimo gledati na nas same in druge z ljubečim Jezusovim pogledom, smo sposobni sprejeti in objeti lastne pomanjkljivosti. Če ravnamo tako, kot nas je učil Jezus, bomo avtomatsko postali bolj ponižni in bolj prizanesljivi do pomanjkljivosti drugih. Šele za tem imamo pravico omeniti bruno oz. iver in ljubeče omeniti možnosti odpravljanja.

Le takšno ravnanje lahko v medosebnih odnosih koristi in jih izboljšuje. Zadnja primerjava z drevesom je Jezusovim poslušalcem poznana že iz Stare zaveze in poudari že povedano – če nekdo ravna pošteno oz. nepošteno je to stvar srca! "Srce" v Svetem Pismu ne predstavlja zgolj čustev, temveč predstavlja tudi razum in vest. Svetopisemski človek misli s srcem! "Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta!" pravi pregovor, ki velja še dandanes. Mi pa lahko dodamo: "… in njegova dejanja!" Po človeških sadovih lahko prepoznamo njihovo srce.

Če vse skupaj povzamemo, lahko rečemo: kdor se v svojem srcu spremeni zaradi ljubečega Jezusovega pogleda v zavedanju lastnih napak, lahko v Jezusovem smislu uspe. Samo človek, ki se trudi sprejemati soljudi z Jezusovimi očmi in se trudi izvleči iz njih dobro in to dobro vzdrževati in s tem ne uničuje, temveč izboljša življenje in družbo, bo bil "kakor učitelj (Jezus)". (Lk 6,40)

Zadnja sprememba ( sobota, 02. marec 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 867