OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
6. nedelja med letom, 17.2.2019

BLAGOR VAM UBOGIM! GORJE VAM BOGATINOM!

6_med_letom.png

Današnja evangeljska stran nam posreduje blagre, kot jih je zapisal evangelist Matej. On posreduje osem blagrov, Luka pa le štiri. Zato pa jih podkrepi tako, da vsakemu doda kot nasprotje prekletstvo, ki ga uvaja z »gorje«. Ali so evangeljske zahteve izražene v blagrih nemogoče in neživljenjske? S kakšnimi ljudmi bi raje imel opravka: z usmiljenimi ali neusmiljenimi, z ubogimi, ki imajo vedno čut za bližnjega, ali bogatimi,m ki so obogateli na račun  ubogih … Pri odgovoru opazimo kar malo zadrege. Sogovorniki morajo priznati, da si želijo imeti opravka z ljudmi blagrov, čeprav menijo, da so zahteve blagrov neživljenjske.

Res ne moremo zavrniti sporočila blagrov, kajti upanje in veselje prinašajo tisti ljudje, ki zmorejo uresničevati sporočilo blagrov. Mož, ki je obiskal misijonarje v Afriki je rekel: Misijonarji so tisti, ki prinašajo novo upanje in veselje v življenje ljudi, so tisti, ki so sposobni živeti blagre. Upanje prinaša misijonar, ki je »zaradi Sina človekovega« (Lk 6,22) usmiljen in pomaga ljudem, ne pa domači politik, ki se povzpne na oblast, da izkorišča že tako uboge prebivalce in ne pomaga s sredstvi, s katerimi bi moral pomagati, k napredku in človeka vrednemu življenju. Kdo ne bi ob tem ponovil s Kristusom besed iz današnjega evangelija: »Gorje, vam bogataši, kajti svojo tolažbo že imate!« (Lk 6,24).

Blagri pripovedujejo veliko resnico našega življenja. Bogataš hitro otopi za reveža in velika blaginja rada ljudi uspavam ter jih celo pokvari. Kdor ni nikoli sam trpel krivice ali si prizadeval za dosego določenega cilja, ne bo razumel človeka v težavah in zlepa ne bo usmiljen z drugimi. Kdor se ni s težavo dokopal do svojega prepričanja in ni zanj ničesar zastavil ali tvegal, je v nevarnosti, da bo ohol in vzvišen do tistih, ki mislijo drugače. Kdor samo lepo in všečno govori, je v nevarnosti, da bo nenačelen in bo sklepal kompromise v nasprotju s svojim prepričanjem in z božjim sporočilom.

Zanimivo je, da so v vzhodni Cerkvi blagri molitev. Pri bizantinskem obreda jih slovesno pojejo ob prenosu evangeljske knjige, in sicer v obliki, kakor jo je zapisal evangelist Matej – danes beremo Lukov zapis. Zdi se mi, da upravičeno, saj so prav blagri nekakšen povzetek evangeljskega učenja. Blagri so torej molitev. Kdor moli, prosi Boga, naj ga blagoslavlja. In kdaj? Vedno in v vsakršnih razmerah. Tako v pomanjkanju kot v blaginji. Tako v žalosti kot v veselju. Gospod nam zagotavlja: »Ne bojte se! Jaz vas blagoslavljam in se z vami tudi v preizkušnjah. Ker sem z vami, vam ponavljam, da ste blaženi!«

Da bi imeli tako močno vero, moramo večkrat ponavljati besede blagrov kot molitev. Kot iskreno in preprosto prošnjo. Trenutki, ko naj bi blagri veljali tudi za nas – žalost, nemoč, revščina, preganjanje, poniževanje zaradi vere v Kristusa – pridejo sami v naše življenje. Da bi v takih trenutkih bili deležni duhovne tolažbe in moči zaupanja v nebeškega Očeta, večkrat berimo blagre kot iskreno in ponižno prošnjo h Gospodu – kot sporočila polno molitev. Nevernim angleški novinar je zapisal: »Življenje je veliki rebus, žal pa nam primanjkuje časa, da bi odkrili njegov smisel!«

Zadnja sprememba ( sobota, 16. februar 2019 )
 
5. nedelja med letom, 10.2.2019

UBOGI PETROV ČOLN

5_med_letom.jpeg

Predvidevam, da apostol Peter ni imel največjega in najboljšega čolna med vsemi ribiči ob Genezareškem jezeru. Toda prav ta ubogi čoln je dal na voljo Kristusu, da je iz njega »učil množico« (Lk 5,3), ki je »pritiskala nanj«, da bi »poslušala Božjo besedo« (1). Prav ta skromni Petrov čoln je uporabil, da je iz njega učil. Ta čoln je bil tudi edino, kar je Peter lahko ponudil Kristusu. Praktično mu je dal vse.

Danes veliko ljudi meni, dan nimajo sposobnosti za oznanjevanje božje besede. Duhovniki velikokrat težko dobimo sodelavce. Mladi se težko odločajo za duhovni poklic in oznanjevanje božje besede. Na želijo sprejeti odgovornosti v življenju npr. problem nesklepanja cerkvenih porok. Nekako menijo, da niso sposobni… kakor da čoln njihovega življenja ni primeren za to. Ta strah in številni drugim do odveč. Kristus more tudi iz skromnega čolna učiti množico, le na voljo mu ga moramo dati. 

Sicer pa strah ob srečanju z neskončno svetim, z Bogom ni novost. Ko se človek sreča z Njim, se ustraši, ker se zave svoje majhnosti in grešnosti, kakor se je zavedel prerok Izaija v prvem berilu. Vendar ne sem pri tem ostati. Ko se je apostol Peter zbal ob srečanju s Kristusovo božjo močjo in se zavedel svoje nesposobnosti in grešnosti, je prosil: »Pojdi od mene, ker sem grešen človek« (8). Obenem pa je zaupal Gospodu, saj je dejal: »Na tvojo besedo bom vrgel mreže« (5). Apostol Peter, ki je pozneje postal prvi med apostoli, ni šel na delo v zavesti, lastne sposobnosti, ampak v veri v Gospodovo  besedo. Njegove skromne danosti mu niso bile več ovira, ampak jih je dal na voljo
Gospodu. Ta jih je sprejel in blagoslovil ter jih nadvse koristno uporabil. Naše (ne)sposobnosti, naša grešnost in zavest majhnosti nas ne smejo ovirati na poti za Kristusom. Popolnoma se moramo izročiti Gospodu.

Poznam duhovnika, ki so ga v času priprave na poklic nekateri »učeni« profesorji in prestrogi vzgojitelji hoteli odvrniti od duhovništva in so menili, da ni sposoben zanj. Toda on je dal svoje skromne sposobnosti v zaupanju v besedo na volj Gospodu. Danes je dober duhovnik, ki je že mnogim pomagal na poti k Bogu. »Njegova milost … ni prazna« (1 Kor 15.10), piše apostol Pavel v drugem berilu, ko poudarja, da se je iz nasprotnika vere spreobrnil v oznanjevalca evangelija z božjo milostjo.

Prav tako poznam ljudi, ki imajo sposobnosti, se jih zavedajo in so nanje zelo ponosni. A velikega mogočnega čolna svojega življenja ne ponudijo Gospodu, da bi iz njega učil ljudi. Njihov čoln se lahko ponaša z lepoto in mogočnostjo, vendar je sam sebi namen. Nikomur ni koristen in nihče si z njim ne more pomagati.

Prosimo Gospoda, da nam čoln našega življenja, pa naj bo kakršen koli, ne bo ovira na poti za Kristusom, ampak ga bomo v zaupanju v Njegovo besedo posodili, naj z njim naredi, kar hoče in kakor hoče.

Zadnja sprememba ( nedelja, 10. februar 2019 )
 
4. nedelja med letom, 3.2.2019

ČE BI NE IMELI LJUBEZNI …

Evangelij današnje nedelje pripoveduje, kako so Jezusa v njegovem rojstnem kraju zavrnili, ko je prvič, odkar je začel javno delovati, prišel mednje. To ga je nagnilo, da je izrekel zelo znani stavek: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.« V današnjem drugem berilu gre za hvalnico ljubezni apostola Pavla. Ta hvalnica ljubezni je morda najbolj slavna in vzvišena med vsemi, kar jih je bilo kdaj napisanih. Najbolje je, da kar prisluhnemo nekaterim njenim stavkom in jih v nadaljevanju kratko komentiramo:

4_med_letom.jpeg

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročilo svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.«

Te besede niso imele vpliva le na strogo verskem področju, ampak so vplivale tudi na širše področje človeške omike. Trditev, da znanost brez ljubezni nič ne koristi, ampak je lahko celo pogubna, je navdihnila Goetheja, da je napisal Fausta. Avtor dela Rože zla Charles Baudelaire, sklene svoje pohajkovanje po poteh zla tako, da za svojega vzame Pavlov stavek: »Brez ljubezni nisem nič drugega kot le zveneče cimbale.

Definicija Boga samega je »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,10). Če je torej Bog ljubezen, je jasno, da bistvo ljubezni ne more biti v prejemanju, ampak je njeno bistvo v razdajanju, v tem, da postanem dar za drugega. Jezus je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Bog ne pričakuje od nas tako čiste in nesebične ljubezni, kakor je njegova. Mi smo ustvarjenine, ki potrebujemo obogatitev in  dopolnitev. Naša ljubezen bo v večji ali manjši meri vedno vsebovala vidik želje, iskanja, prošnje. Med dvema ljubeznima – tisto, ki išče, in tisto, ki se razdaja – torej ni stroge ločitve in nasprotja, ampak kvečjemu razvoj, rast. Prva, eros, je za nas izhodiščna točka, druga, caritas, pa je cilj. Med obema je prostorje za vzgojo k ljubezni in rast v njej.

Zmotno je tudi ločevati dve ljubezni v sveto in posvetno ljubezen, kajti tudi znotraj svetnega ali laičnega področja se mora dogajati ta rast. Poglejmo si najbolj očiten primer zakonske skupnosti. V ljubezni med možem in ženo za začetku prevladuje eros, privlačnost, medsebojno hrepenenje, osvajanje drugega. Toda če se ta ljubezen sčasoma ne potrudi za obogatitev z novo razsežnostjo, ki je zastonjskost, sposobnost pozabiti nase zaradi drugega, žrtvovanje, nam je jasno, kako sem bo končala.

Toda kot vedno tudi tokrat Božjo besedo vzemimo osebno, kaj govori vsakemu izmed nas. V nadaljevanju sv. Pavel našteje značilnosti prave ljubezni: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«

Zadnja sprememba ( sobota, 02. februar 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 863