OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
24. nedelja med letom, 17.09.2017

Odpuščanje

»Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu?« To Petrovo vprašanje nam je zelo razumljivo, je pogosto tudi naše osebno vprašanje. Ne moremo reči, da bi se ravno odlikovali glede odpuščanja. Dogaja se tole: Navadno vidimo krivca v drugih. Ta naj se najprej opraviči, ta naj napravi prvi korak. Potem bomo tudi mi pripravljeni, da odpustimo. Prepričani smo, da nikakor ne smemo dovoliti, da bi nas nekdo vlekel za nos, da bi izkoriščal našo dobrohotnost. Neka meja mora biti: samo do sem in niti koraka dalje. To je za marsikoga zelo pomemben princip.

V primerjavi s takšno malenkostno računico se je hotel pokazati Peter za zelo velikodušnega. Pripravljen je celo sedemkrat odpustiti. To se mu zdi zelo veliko. Toda Jezus ni zadovoljen s takšno ponudbo. Njegova zahteva je: ne sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat, kar pomeni, vedno znova, stalno. Jezus ne postavlja odpuščanju nobene meje. 

Če se želimo približati Bogu, potem se moramo najprej med seboj pomiriti in si odpustiti. V govoru na gori Jezus pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5, 23-24). 

24_med_letom.jpeg

Lahko rečemo, da je odpuščanje in medsebojna pomiritev eden od vidnih znakov krščanskega življenja. Iz evangelija lahko sklepamo, da je lepo sožitje in pomiritev med ljudmi cilj krščanske vere in upanja. Kjer je prisotno odpuščanje, tam je tudi prisotno božje kraljestvo, tam lahko doživljamo božjo bližino.

Pogosto se dogaja, da mi predpostavljamo in računamo, da nam bo Bog odpustil vse naše napake, pa tudi našo hudobijo. Prav tako upamo, da nam bodo odpustili ljudje, ki smo jih prizadeli ali jim storili kakšno krivico. – Toda s svoje strani zelo težko napravimo prvi korak glede odpuščanja. Navadno se sklicujemo na svojo dejansko ali domnevno pravico. S tem pa oviramo samega sebe na poti k dobremu medsebojnemu sožitju med ljudmi. Istočasno se oddaljujemo od božjega kraljestva, ki ne pozna nobene maščevalnosti ali zaverovanosti v svoj prav.

S svojo priliko Jezus ponazarja nekaj pomembnega: Od nas ljudi je odvisno, ali bo božje kraljestvo med nami prisotno, ali ga bomo lahko doživeli. K temu lahko sami pripomoremo ali pa preprečimo. Kjer je prisotno odpuščanje, tam je božje kraljestvo.

Toda, ali Jezusova zahteva glede stalnega odpuščanja ne presega naših moči?  Je sploh realistično, kar Jezus od nas želi?

Zgleda, da je stalno odpuščanje nasprotno naši človeški naravi, naši vsakdanji praksi. Pogosto smo zamerljivi. Ne spregovorimo več prijazne besede s tistim, ki nas je užalil in se nam ni opravičil. Navadno se držimo pravila: Kakor ti meni, tako jaz tebi. Oko za oko, zob za zob. Po našem osebnem pravilu je skoraj vedno drugi kriv. - Ob vsem tem pa se ne zavedamo, da na ta način otežujemo svoje življenje, da ga spreminjamo v pekel.

Včasih uporabljamo tale ugovor: Jaz bi že odpustil, a kaj, ko so drugi takšni, da tega nočejo ali ne storijo. – Res je, da to občasno drži. Toda tudi takrat nas Jezus ne dispenzira od svoje zahteve. Sam je molil celo na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Prvi krščanski mučenec, sveti Štefan, je Jezusa posnemal pod točo kamenja, ko je molil: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha.«

V Očenašu prosimo: »Odpusti nam naše dolge«. Takoj zatem nadaljujemo: »Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. – Ali lahko te besede izgovarjamo z mirno vestjo? 

Če nočemo odpustiti ali sami nočemo prositi za odpuščanje, takrat zidamo temelj ali podlago za medsebojno jezo in sovraštvo. S tem si sami nepotrebno otežujemo življenje. Samo brezpogojno in stalno odpuščanje nas lahko izpelje iz tega. Če si želimo, da bi živeli z drugimi v dobrih odnosih, če si želimo pravega sožitja, potem ne smemo odpuščanja omejevati z raznimi pogoji, ne smemo mu postavljati nekih omejitev.

Zadnja sprememba ( nedelja, 17. september 2017 )
 
23. nedelja med letom, 10.09.2017

Ljubezenska zgodba

Današnja nedelja prekipeva od ljubezni. Ne od srčkov in rožic, ampak od tistega, kar je za resnično ljubezen v življenju bistveno. Kaj se zgodi, če me kdo s svojim obnašanjem prizadene, užali? Kaj naj storim, naj ga mahnem?

23_med_letom.jpeg

Ne. V današnjem evangeliju razgrne Jezus pred nami podroben načrt, kako pomagati tistemu v krščanskem občestvu, ki te je prizadel. Ta načrt je uporaben ne glede na škodo, ki je bila povzročena: nepošteno obrekovanje za tvojim hrbtom ali v javnosti, kraja, nezvestoba ipd.

Najprej pojdi k tistemu človeku in mu povej, da te je to, kar je storil, prizadelo, da te boli. To ni priložnost, da bi dali duška svoji jezi, da bi se postavili za svoje pravice, ali še slabše, da bi mu vrnili na enak način, ga prizadeli. To je poskus, kako popraviti vajin odnos, ne glede na to, kdo je kriv. Prizadevam si, da bi pomagal, in ne, da bi ranil.

Seveda v današnji evangeljski zgodbi Jezus predpostavlja, da odnos med tema človekoma temelji na ljubezni, ali z drugimi besedami, da sta oba člana »Cerkve«.

Kaj, če v tem prvem poskusu ne uspeš? Jezus naroča, naj v drugo vzameš s seboj dve ali tri priče, da te bodo podprle, če je tvoja razlaga spora pravilna. Če se tisti človek še vedno ne bo primerno odzval, poskusi ponovno, pravi Jezus. Povej cerkveni skupnosti. Prizadevaj si v tej smeri, dokler se nesporazum ne izgladi. Naj vladata resnica in odpuščanje.

Temeljni razlog za tako strategijo je razložen v današnjem prvem berilu. V njem Gospod naroča preroku Ezekielu, da mora govoriti in svariti ljudi, če delajo zlo in jih je Gospod že opozoril.

Ne gre za to, da tisti človek mora biti kaznovan ali da bi Ezekiel postal policijski zasliševalec. Gre za to, da tistemu človeku skušam pomagati iz nevarnosti, ki grozi njemu samemu in celi skupnosti. »Priženite nazaj ubogo ovco,« pravi pesnik Hopkins. Zato moraš spregovoriti.

Tudi sam sem se pred nekaj leti hudo sprl z nekim svojim kolegom/prijateljem. Pripravljala sva glasbeno prireditev in obema se je zdelo, da je drugi pri tem napravil nekaj neodpustljivega, neprofesionalnega, kar naju je močno zabolelo. Verjemite mi, ne vem več, kdo je imel prav in kdo ne. Toda o stvari sva se pogovarjala iz oči v oči in počasi sva spet postala in ostala prijatelja, morda malo bolj previdna, vendar dobra prijatelja.

Nekaj poletij kasneje se je zgodba ponovila. Tokrat sem »eksplodiral« jaz zaradi krivic, ki so se mi zgodile na vajah za prireditev. Poslal sem tudi besen e-mail, prijatelj pa mi je povrnil z zbadljivko. Potem sva skupaj delala naprej in nastal je čudovit glasbeni večer!

Nagonsko sva vedela, kaj se je dogajalo. »Oba sva bila utrujena in pod pritiskom, ali ne?« mi je dejal prijatelj. »Nekako sva se morala razbremeniti. Vendar sva se oba trudila, da je bil večer kar najlepši.«

Še vedno sva dobra prijatelja. Tako teče življenje, kadar smo kristjani »preveč človeški« in drug drugemu zadajamo rane. Ne gre za to, kdo je prelomil zapoved. Vsa pravila so povzeta v enem samem izreku, ki ga beremo v današnjem drugem berilu: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Kako dobro je to.

Zadnja sprememba ( nedelja, 10. september 2017 )
 
22. nedelja med letom, 3.9.2017

Kaj pomeni ime?

20051015121213659_1.jpeg

To nedeljo je videti, kot da se je Peter pridružil satanovi vojski proti Jezusu. Vem, da to ni mogoče, saj smo vendar brali v evangeliju prejšnji teden, da ga je Jezus postavil za voditelja cerkvene vojske: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.«

Ime Peter namreč pomeni »skala«. Simon bo postal skala, temelj Cerkve.

Na veliko presenečenje vseh pa mu Jezus v današnjem evangeliju da drugačno ime, imenuje ga »satan«. Če naj bi to ime obveljalo, bi bil Peter voditelj tistega »podzemlja«, za katerega je Jezus dejal, da Cerkve ne bo moglo premagati. Za kaj pravzaprav gre?

Prvič, očitno je, da se Jezus močno boji trpljenja in smrti, ki bosta kmalu prišla nadenj. Petra je nadrl nenadoma, zelo ostro in na tako nerazumljiv, protisloven način, da lahko jasno vidimo močna čustva, ki so udarila iz Jezusa tisti hip. Nikakor ne mislim, da se Jezus obotavlja, ali naj izpolni svoje poslanstvo. Reči hočem le, da ve, kakšno strašno ceno bo moral plačati zaradi človeške bede in prizadetosti. Zato je bil tako osoren do Petra.

Drugič, Jezus je postopoma učil svoje učence, kdo v resnici je. Ne le velik učitelj ali čarobni pridigar ali dober prijatelj – Jezus je popolno razodetje Božje ljubezni. Prvo odlično oceno so si učenci prislužili prejšnji teden, ko je Peter izjavil: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«

Zdaj, ko vedo, da je on Kristus, Mesija, jim lahko pove še kaj več. Doslej jim Jezus niti z besedico ni omenil trpljenja na križu, ki ga čaka. V današnjem evangeliju pa jim pokaže, kaj dejansko pomeni Kristusova ljubezen: Za dobro vsega sveta bo moral hudo trpeti pod starešinami, velikimi duhovniki in pismouki, ubili ga bodo in tretji dan bo obujen.

V evangeliju piše, da ga je Peter zdaj začel »grajati«:  »Ne, ne, ne, mi te bomo zaščitili – to se ti ne bo zgodilo, nikar naj te toliko ne skrbi. Vse bo še v redu, boš videl. Saj te vendar rabimo živega, saj si vendar Kristus, Maziljenec! Uporabi svojo moč!« Vročekrven, spontan in zelo človeški odziv. Peter nagovarja Jezusa, naj se s pomočjo svoje božanske moči izogne trpljenju – enako ga je v pustinji skušal tudi hudič! (Mt 4,1-11) Ko je bil lačen, ga je nagovarjal: Saj si vendar Mesija, zakaj ne bi spremenil te kamne v kruh? Zakaj te ne bi angeli obvarovali pred nevarnostjo? In če si pravi mesija, se spodobi, da bi posedoval vse dežele sveta. Zakaj ne?

Zato, ker vsako od teh dejanj pomeni, da si pokleknil pred satana in ga moliš. Ali z drugimi besedami: Jezus naj bi poslušal in se ravnal po tistem delu človeške narave, ki išče le sebe, ki se zanima le zase. Nagrabi si bogastva, oblasti in ugleda in pozabi na Božjo ljubezen!

Jezus je bil tudi človek, zato je v sebi gotovo čutil tudi nagon, naj ustreže tem skušnjavam. In zdaj, ko ga Peter spet zapeljuje, spet čuti isti nagon. In Jezus ga vpraša: Na kateri strani si, na moji ali na satanovi?

Morda bo nam pri tej nedeljski maši postavil enako vprašanje. Na kateri strani si – na strani ljubezni ali na strani bogastva, slave in napuha? Ali se ti je kdaj zgodilo, da si odgovoril na to vprašanje, kadar vsako nedeljo prejemaš obhajilo?

Zadnja sprememba ( nedelja, 03. september 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 781