OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
21. nedelja med letom
Vera, ki rešuje
21_med_letom.jpg
V preteklih nedeljah smo brali, kako je Jezus ozdravljal bolnike. Pri tem pa nas vedno nekaj preseneti: J ezus jim na koncu reče: »Tvoja vera te je ozdravila.« 
Za kaj dejansko gre? Jasno je, da jih je ozdravil Jezus, zakaj torej pravi, da jih je ozdravila njihova vera? Zakaj jim ni rekel kar naravnost: »Pojdi v miru, ozdravil sem te.«

Poiščimo odgovor v današnjem evangeliju. Povedal ga bom, kot bi ga povedal kak ljudski pripovednik.

Jezus je bil v pokrajini Cezareje Filipove, učenci pa so se pravkar vračali, za ta dan so opravili svoje pridigarsko poslanstvo. Jezus jih začne spraševati, kdo pravijo ljudje, da je on. Spoznati želi, kakšno je versko stanje v deželi.
Učenci se smejejo kot otroci, ko pripovedujejo, kako neumno so jim ljudje odgovarjali  na to vprašanje:
»Če verjameš ali ne, nekateri mislijo, da si Janez Krstnik, ki je vstal od mrtvih!«
»Tisti, s katerimi sem jaz govoril, so rekli, da si prerok Elija! To je bilo zabavno!«
»Nekateri so govorili, da si Jeremija ali kateri drug izmed prerokov! Sploh ne vedo, kam bi te dali!« Prešeren smeh vse naokrog.

Toda Jezus jim je s tem vprašanjem pravzaprav nastavil past in zdaj se je ta past zaprla. Naenkrat jim reče: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Začnejo se spraševati s pogledi, brezskrben krohot se je spremenil v kašljanje, z nogami brskajo po prahu. Njihova vera je še mlada, v tem položaju se ne znajdejo, saj še niče doslej ni od njih zahteval, naj se o tem javno, na glas izrečejo. Obrazi zardijo.

Peter se pa ne zmede. Kot da bi spet hodil po vodi, izjeclja najboljši odgovor, ki ga zmore: »Ti … ti si … Kristus … Sin … ti si Kristus, Sin živega Boga.«
Tišina, nato drugi prikimavajo in vsi se oddahnejo.
»Simon, kako velika je tvoja vera,« odgovori Jezus. »Karkoli boš s to vero odprl, bo ostalo odprto. Karkoli bo tvoja vera zaprla, bo ostalo zaprto, ne le tukaj ampak v nebesih.« To je res visoko priznanje za Petrovo majavo vero. Konec zgodbe.

Kaj nam ta zgodba pove? V današnjem evangeliju si Jezus prizadeva za dvosmeren odnos med seboj in učenci, ne le enosmeren. Hoče, da bi se tudi učenci živo povezali s polnostjo, to je z njim. On ni le karizmatični voditelj ali dober prijatelj, on je pravo uresničenje Božje ljubezni, ki je na tem svetu, ljubezen, ki jim je ves čas na razpolago. Jezus si prizadeva za medsebojni odnos v ljubezni, da učenci ali kdorkoli, ki je ljubljen, odpre svoje srce in povabi vanj Božjega ljubimca.
Ta odprtost za Božjo ljubezen pa se imenuje »vera«.

Kako lahko torej razumemo Jezusov stavek »Tvoja vera te je ozdravila/rešila«? Ljudje, ki jih je Jezus ozdravil, so se mu odprli in so vsaj začeli navezovati odnos z Jezusom kot Kristusom, Mesijo. In tako se ozdravljenje lahko »prime«, se ima kam »prijeti«. Jezus nikoli ne ozdravlja kar tako mehansko, kot mehanik popravlja pokvarjen avto. Vsako ozdravljenje pomeni ljubezen, ki je bila darovana, in ljubezen, ki je bila prejeta.
Torej je res, da jih je ozdravila njihova vera. Jezusova zdravilna moč ne bi mogla nikoli priti vanje, ko ne bi bilo v njih srca, ki ga je »vera« odprla.

Premislimo, kaj nam to pomeni glede svete maše in našega odpiranja Jezusovemu telesu.

Zadnja sprememba ( sobota, 23. avgust 2014 )
 
Vabilo na ogled razstave
foto_plakat.jpg
Zadnja sprememba ( sobota, 16. avgust 2014 )
 
20. nedelja med letom
Najbrž ne pretiravam, če trdim, da ste ta teden prav gotovo lepo praznovali. V petek je bil na državni ravni dela prost dan, za kristjane pa največji Marijin praznik – Marijino vnebovzetje. Torej je bil dovolj velik razlog za praznovanje praktično za vse, tako verne, kakor za ljudi drugačnega prepričanja. Edino ljudje brez prepričanja se v tem praznovanju morda niso prepoznali. 
V tem slavju vnebovzetja božje Matere Marije je leto in poletje doseglo svoj vrh. Naj bo to počitnikovanje, turizem ali božjepotništvo, v vsakem primeru ste tako ali drugače doživeli, da so množice napolnjevale Marijina svetišča v velikem številu širom krščanskega sveta.
Kje so razlogi za to? Ali samo v poletnem navdušenju za potovanja  po svetu? Če bi bili samo ti razlogi dovolj, potem bi bili res zelo skromni. Ob slovesnem praznovanju Marijinega vnebovzetja so namreč na najvišjo točko človeških hrepenenj in iskanj postavljene večnostne vrednote: življenje po smrti, večno veselje pri Bogu, krona Marijinega življenja, in končno tudi sklep našega življenja na zemlji.
Hrana za pse?
Današnji evangelij lahko povzroči kristjanom, posebej še pridigarjem, kar nekaj glavobola. Jezus namreč noče ozdraviti žene, zato ker je po Jezusovi slikoviti prispodobi ena izmed »psov«.
Zgodbo gotovo poznate. Kanaanska žena je vpila za Jezusom, naj ji pomaga, on pa v začetku ni hotel z njo niti govoriti! Učenci so Jezusu rekli, naj jo odpravi, ker povzroča sitnosti, in videti je bilo, da se strinja z njimi. »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše,« jim je odvrnil. Ona pa je bila iz Kanaana.
Končno pa je uboga žena stopila prav do Jezusa, se mu poklonila in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Jezus nikoli ne presliši take prošnje, vsaj mi kristjani to verujemo. Tudi mi v svojem lastnem življenju ne smemo biti gluhi za take besede.
Toda ne, Jezus ji odvrne: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.«
Au, ta je pa huda. Kako naj razložimo te trdosrčne besede? Prav nič niso podobne Jezusu, se nam zdi.
Zgodba nakazuje rešitev. Žena ga je najprej klicala »sin Davidov«. Ta izraz je v starozaveznih hebrejskih spisih dobil že pomen svetosti, saj se je vedno nanašal na mesija, maziljenca. Toda žena je Kanaanka in Kanaanci ne verujejo v nikakršnega mesija, ki naj bi prišel, še posebej ne, da bo prišel iz Davidovega rodu. Vendar je videti, da ta žena kljub svojemu rodu in izročilu veruje v Jezusa kot mesija.
Kliče ga »Gospod«. V Matejevem evangeliju to pomeni, da sta Jezus in Bog eno. Če sodimo po njenem govorjenju, je to še en dokaz, da veruje vanj kot v odrešenika.
Jezus je to gotovo čutil.
Toda Izraelci in Kanaanci so bili že dolgo v sporu. Kako bi mogla izmed njih, ki častijo čudna božanstva, priti žena, ki veruje v enega edinega Boga in v Jezusa kot Kristusa, Maziljenca? Ali je mogoče, da bi jo Jezus le dražil, zato da bi še okrepil njeno vero?
Morda je uporabil besedo »pes«, ker se je spomnil, s kakšnimi psovkami se obkladajo Izraelci in Kanaanci. Morda je mislil tako nekako: »Moje ljudstvo Izrael veruje v enega Boga, vi pa ne. Kako naj dam hrano, ki je zanje, vam, psom, kot vas radi zmerjamo?!«
Toda žena je bila bistra in je zmagala s čudovitim, ponižnim in duhovitim odgovorom: 
»… tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Odgovor je odrezav, kot odbiti udarec pri mečevanju in Jezusu je to všeč. Žena je dejansko rekla: »Ni važno, kakšen je človekov družbeni položaj, da ima le živo vero. Jaz jo imam.«
Jezus se je ob tem gotovo na široko nasmehnil, ko ji je dejal, da je njena vera velika. Morda se je zasmejal že ob njenem odrezavem odgovoru. In seveda ji je z veseljem dal, kar ga je prosila: ozdravil ji je hčer.
Se vam ne zdi, da se Sveti Duh zasmeje tudi v vas in v meni, če ga prosimo, kar potrebujemo? Če pri tem ne postavljamo nobenih ovir kot npr. od kod izviramo, kakšen je naš družbeni položaj, svoje grehe, in morda celo to, da nas drugi ne marajo.
Pristopimo k svetemu obhajilu iztegnimo roko in dejansko recimo: »Davidov sin, usmili se me,« tako kot je storila Kanaanka. Nato odgovorimo »Amen«, kar pomeni »Verujem«. To nedeljo izgovorimo to besedo z vso resnostjo.

Zadnja sprememba ( sobota, 16. avgust 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 579