OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Vabilo za sodelovanje na 13. razstavi velikonočnih pirhov
pirhi.png

Spoštovani!

Lepo Vas vabimo k sodelovanju na 13. razstavi velikonočnih pirhov na Sveti Gori. Odprtje razstave bo na cvetno soboto, 24. marca 2018, ob 15. uri v baziliki Kraljice Svetogorske. Pirhi bodo na ogled do vključno nedelje, 8. aprila 2018.

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 19. februar 2018 )
Preberite več...
 
1. postna nedelja, 18.2.2018
1_postna_nedelja.jpeg

Danes smo prisluhnili najkrajšemu izmed treh evangeljskih poročil o Jezusovem štiridesetdnevnem bivanju v puščavi. V njem ne najdemo treh skušnjav, opisa, kako Jezus obišče različne kraje, in pogovora s hudičem. Preprosti Marko nam poda izčiščeno, golo poročilo – tako, v katerem šteje vsaka beseda.

Evangelist nam pove, da je Duh “odvedel” Jezusa v puščavo. Duh, ki se je spustil nadenj pri krstu, prebiva v njem in ga vodi. 40 dni spominja na 40 let, ki so jih Izraelci prebili v puščavi, 40 dni, v katerih se je Mojzes postil in se pokoril za Izraelov greh, Elija pa hodil do gore Horeb, kjer je Boga srečal v tihem vetriču (5 Mz 9,18, 2 Mz 34,27-29, 1 Kr 19,8-13). Puščava povezuje Jezusovo poslanstvo s poslanstvom Janeza Krstnika. Jezus je bil glas vpijočega v puščavi; Jezus je v puščavi preživel nekaj časa, a se nato vrnil v kraje in vasi, na koncu pa v Jeruzalem.

Puščava je prostor preizkušnje, kjer manjkajo vsi običajni znaki Božje prisotnosti; to je kraj, kjer mora človek iskati Boga sredi nadlog namesto v blagoslovu. V Jezusovi zgodbi najdemo štiri “silnice”: Duha, ki ga je privedel v puščavo, Satana, ki ga je postavil na preizkušnjo, divje zveri, ki so mu grozile, in angele, ki so mu stregli. Bilo je, kakor če bi nebesa in zemlja visela v ravnovesju, ko bi se moči zla in naravne nevarnosti spopadle z Duhom in angeli, ki so ugajali Bogu.

Ta preizkušnja postavi Jezusa na pot, na kateri je živa podoba Božje ljubezni, celo do te mere, da sprejme pasijon in smrt. Marko nas ne pusti samih z zgodbo o puščavi. Jezusovo zmago, njegov odgovor na preizkušnjo nam predstavi kot začetek Jezusovega oznanjevanja v njegovem javnem delovanju.

Marko nas v Jezusovo služenje uvede z zloveščim uvodom: “Ko je bil Janez prijet ...” Natančnejši prevod zadnje besede bi bil “izročen.” Janez je bil Jezusov predhodnik in njegovo prijetje in mučeništvo spominjata na Izaijevega Božjega služabnika (Izaija 52). Jezus tako ve, kaj lahko pričakuje. Takoj ko Janezovo služenje doživi svoj nasilni konec, začne Jezus svoje služenje, ki bo imelo podoben vrh.

Zdaj prvič zaslišimo Jezusov glas. Izreče štiri kratke izjave, dve opisni in dve ukazovalni. V trenutku strašne stiske, ravno ko so Janeza Krstnika, ki ga je Jezus spoštoval, odpeljale rimske oblasti, Jezus izreče svoje prve besede: “Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.” Čas (kairos) ne pomeni časa, ki ga prikazuje ura ali koledar, ampak čas zbliževanja milosti in narave; vse je pripravljeno in čaka na izpolnitev obljube, ki jo je Bog dal in velja že od stvarjenja.

Jezusov kratek opis tega, kar misli z izrazom čas (kairos) dopolnitve, je: “Božje kraljestvo se je približalo.” Ves preostanek evangelija bo izpolnil pomen tega stavka. Kratko rečeno, Božje kraljestvo je vse bolj prisotno v Jezusovi osebi in Jezusovem poslanstvu. Bog vstopa v človeško zgodovino kot še nikoli.

Kairos zahteva odgovor, Jezus pa ta odgovor opiše z dvema naročiloma. Najprej: “Spreobrnite se!” Kakor vemo, to ni klic k žalosti, ampak k veselju. “Spreobrnite se” (metaneo) bi lahko primerjali povabilu, naj Bog vstopi v naše srce, da bomo lahko cenili resnični pomen življenja. Gre za povabilo, da bi razumeli vse, kar obstaja, iz drugega vidika, izhodišče, ki kaže na Gospodovo bližino.

Drugo naročilo je: “Verujte evangeliju.” Verujemo, da je Bog dober in da se je odločil biti z nami v tem prostoru in času. V Božje sočutje naj verjamemo tako zelo, da ga bomo lahko deležni in ga bomo lahko živeli. Takrat bomo vedeli, da je Božje kraljestvo resnično blizu.

Vir: http://celebrationpublications.org

Avtor: Mary M. McGlone, CSJ

Prevod: p. Bogdan Rus

Zadnja sprememba ( nedelja, 18. februar 2018 )
 
6. nedelja med letom, 11.2.2018

Dotik

Ganjen od usmiljenja. Zasmilil se mu je. V srcu se je smilil. – To je samo nekaj različnih prevodov Svetega pisma, ki opisujejo Jezusov “zasmilil se mu je”, ko je srečal gobavca.

Pa vendar se termin σπλαγχνίζομαι (splaghinizomai), grška beseda za sočutje, ki opisuje Jezusov odziv, najbolje prevaja kot ‘izločil je vse iz globin svojega črevesja’. Jezus se je na gobavca odzval iz svoje globine.

V Jezusovem času je bila gobavost  skupni izraz za različne bolezni kože, tudi luskavost ali rast znamenj. Tisti, pri katerih se je razvila gobavost, so veljali za gnusne in nečiste, za ljudi, ki se jih je treba izogibati, vse to pa so pripisovali njihovim grehom, zaradi katerih jih je Bog kaznoval. Prekršili so zakon, ki je govoril, da mora biti na zunaj brez napak, kar je Božje. V Levitiku beremo, da so bili gobavci izobčeni in odstranjeni iz skupnosti, da ne bi okužili drugih.

6_med_letom.jpeg

Gobavca se nihče ni smel dotikati, saj so se bali, da bi tak človek tudi sam lahko postal nečist. Da ne bi tega kdo storil pomotoma, so morali gobavci svoje ljudi opozarjati na svojo prisotnost s svojo zunanjostjo in kričanjem, ki je opozarjalo: “Nečist, nečist.” Sredozemska kultura, ki ji je Jezus pripadal, je bila urejena tako, da so bili ljudje med seboj povezani in so živeli v skupnostih. Gobavci pa so postali osamljeni izobčenci, ki so bili odrezani od svoje skupnosti.

Jezus se je gobavca dotaknil. Naredil je nekaj neverjetnega, saj se je izpostavil nečistosti, kot jo je pojmovala njegova kultura. Marko nam pove, da se je Jezus izhajal iz sebe iz sočutja. Streh pred obredno nečistostjo ga ni ustavil. Prepreke in delitve Jezusa ne ustavijo. Njegov dotik ozdravlja. Dotika se tistih, ki so izgubili upanje: izobčencev, bolnih, žensk, revnih, grešnikov. Čeprav je njegova kultura izgnala oz. ločila ljudi, da bi varovala družbo, pa Jezusa to ni zaustavilo. Skozi ves Markov evangelij Jezusa ne ustavijo ovire, razlikovanja in prepreke, ki jih je postavila skupnost; Božje kraljevanje presega človeške omejenosti.

Jezus tiste, ki se jih dotakne, vrne v skupnost, na mesto v Božjem ljudstvu, ki jim pripada. Vsi so zbrani in povezani z močjo Milosti, ozdravljenja in odpuščanja. Jezus jih pripelje domov.

P. John F. Craghan, ki je redovnik redemptorist pravi: “Navajeni smo misliti, da je odrešenje kot hoja v koloni po eni poti.” Mislimo, da je naša naloga, da pridemo do Boga v nebesih. Toda Jezus ni imel v mislih odrešenja kot nekakšne kolone ljudi. Božje kraljestvo je zaradi njega postalo mogoče in prisotno, ker je zbiral tiste, ki so bili izgnani in oddaljeni, in ker se je dotikal in ozdravljal tiste, ki se jih nihče ni želel dotikati. Jezus je učil učence, naj hodijo skupaj, drug ob drugem proti Božjem kraljestvu in odrešenju. Ko hodijo, v skupnost zbirajo tiste, ki so oddaljeni od skupnosti, tiste, ki so se na poti izgubili, izločeni zaradi meja in ograj, tiste, ki so bili zapuščeni ali pa so obsojeni na smrt. Učenci hodijo ob boku s tistimi, ki so bolni in umirajo zaradi bolezni, revščine ali osamljenosti. Spremljajo brezdomce, osirotele in tiste, za katere nihče ne skrbi, medtem ko objemajo izobčence.

Markov Jezus je mesijanska podoba na poti. V njem nas nekaj spodbuja k Božjemu kraljestvu. Jezus je šel v bližnja naselja, da bi oznanjal in ni izgubljal časa za teološke utemeljitve in dolge govore. Namesto tega je učence poklical, naj “hodijo za njim”, in jim pokazal, kako naj to pogumno naredijo. Začeti moramo oznanjati Božje kraljestvo, ki prihaja. Gobavec je razumel; ni mogel mirovati. Po ozdravljenju je šel naprej in povedal še drugim.

Opraviti moramo delo: oznanjati evangelij in spremljati uboge. Božji objem je večji, kot si mislimo. Pridi in poglej, pojdi za menoj!

 

Zadnja sprememba ( nedelja, 11. februar 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 808