OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
32. nedelja med letom, 10.11.2019

Bog ni Bog mrtvih

2 Mkb 7,1-2.9-14; 2 Tes 2,16-3,5; Lk 20,27-38

Danes sklepamo teden, v katerem smo se spominjali naših dragih rajnih in Božja beseda nam ob tej priložnosti spregovori nekaj zelo pomembnega prav glede tega vprašanja.

Nekega dne so prišli k Jezusu nekateri saduceji z namenom, da bi se posmehovali nauku o vstajenju od mrtvih (za razliko od drugih verskih skupin tistega časa, saduceji niso verovali v angele in v vstajenje od mrtvih). Pripovedovali so mu zgodbo, za katero ne vemo, ali je bila resnična ali izmišljena. Neka ženska se je poročila z moškim, ki je umrl, ne da bi zapustil potomstvo. Iz spoštovanja do Mojzesove postave jo je za ženo vzel njegov brat, ki ga je zadela ista usoda; tako se je zgodilo tudi s preostalimi petimi brati, dokler ni končno umrla tudi žena. In sedaj je tu zahrbtno vprašanje: komu od sedmih bratov bo pripadla ta žena ob vstajenju?

V odgovoru Jezus znova potrdi predvsem dejstvo vstajenja in istočasno popravi materialistično in karikirano predstavo, ki so jo imeli saduceji:

»Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja«.

Jezus nam tukaj poda krščansko predstavo o onstranstvu, ki se zelo razlikuje od tiste, ki je zaznamovala nekatera verovanja. Večna blaženost ni preprosto potenciranje in podaljševanje tuzemskega veselja, ki vključuje telesne užitke in obilno obloženo mizo. Drugo življenje je resnično »drugo« življenje, kakovostno je drugačno. Zagotovo je izpolnitev vseh pričakovanj, ki jih ima človek tu na zemlji (in še neskončno več), toda na drugi ravni. Je blažena potopitev v ocean Božje ljubezni in sreče, ki nima ne obrežja, ne dna.

To ne pomeni, da bodo zemeljske vezi (med zakonci, med starši in otroci, med prijatelji) pozabljene in da sploh ne bodo več obstajale. Te vezi bodo še veliko intenzivnejše in čistejše, česar tu na zemlji še slutiti ne moremo, použite bodo na duhovni ravni. Odnos med poročenimi in vse druge človeške izkušnje občestva in ljubezni so le stopnice, po katerih bomo prišli do tiste polnosti. »Simbol« nima več pomena tam, kjer je že »resničnost«. Ladja, ki po splovitvi zapluje na odprto morje, ne vleče s seboj vsega tistega oklepa, ki je bilo potrebno, ko so jo gradili. Sv. Pavel vse to oriše s primerom semena:

Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega … Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno« (1 Kor 15,35.42-44).

Vse evangeljske besede odgovarjajo na človekova globoka vprašanja in potrebe, toda ta o vstajenju in večnem življenju morda najbolj od vseh drugih. Mislim, da nihče, niti ateist, ko se sooči z izgubo dragega človeka, ne more zaobiti vprašanja: »Je res vsega konec ali pa je nekaj po smrti?«.

 

Zadnja sprememba ( sobota, 09. november 2019 )
Preberite več...
 
Oznanila 31. nedelja med letom, 3.11.2019

Zahvalna nedelja

Popoldne ob 15.00  molitev za duhovno in moralno prenovo slovenskega naroda.

Spoštovani in dragi prijatelji Svete Gore!

Zahvalna nedelja je dan, ko želimo izreči iskreno zahvalo vsem, s katerimi delimo svoje življenjske trenutke, svoje veselje in žalost, svoje uspehe in načrtovanja. Najprej smo hvaležni Bogu, ki nas je v življenje poklical, potem pa seveda vsem Vam, s katerimi se srečujemo na različne načine.

Tisto, za kar bi se Vam radi najprej zahvalili, sta Vaše veliko zaupanje in velikodušnost, ki se kaže na različne načine, najprej v Vaši prisotnosti, potem pa tudi v mnogoterih darovih, ki nam jih namenjate, bodisi v obliki denarne podpore ali drugih materialnih darov, bodisi s sodelovanjem pri bogoslužju, s petjem, igranjem, krašenjem, čiščenjem, redarstvom, dežuranjem v marijanskem muzeju ter ob razstavi jaslic in pirhov in z drugimi oblikami solidarnosti z našim pastoralnim delom. Še bolj pa smo Vam hvaležni za duhovno podporo, za vse Vaše molitve, dobra dela in mašne daritve, s katerimi naše delo izročate Bogu in Materi Mariji. V imenu vse samostanske skupnosti se Vam za vse to iskreno in iz srca zahvaljujem.

Karkoli je na svetu dobrega, nosi pečat večnosti in pripada Bogu, zato smo prepričani, da bo Bog vse dobro, ki ga storite, stoterno nagradil in se Vam izkazal plačnik tam, kjer ga najbolj potrebujete. 

Še enkrat iskren Bog lonaj!  Naj Vas vedno in povsod spremlja Božji blagoslov!

Zadnja sprememba ( nedelja, 03. november 2019 )
 
31. nedelja med letom, 3.11.2019

Zahej, hitro splezaj dol!

Mdr 11,23-12,2; 2 Tes 1,11-2,2; Lk 19,1-10

Danes nam evangelij predstavlja očarljivo Zahejevo zgodbo. V njej sta dva prizora: eden se odvija zunaj in drugi v hiši; eden med množico, drugi na samem med Jezusom in Zahejem.

Jezus je prišel v Jeriho. Ni prvič, da je šel tja; tokrat je na poti v mesto ozdravil tudi slepega (prim. Lk 18,35 sl.). To nam pojasni, zakaj ga pričakuje tolikšna množica. Zahej – bil je »višji cestninar in bogat človek« – ga je hotel bolje videti, zato spleza na drevo ob poti, ker bi moral iti tam mimo (pri vhodu v Jeriho še danes kažejo staro murvo, ki naj bi bila Zahejeva!). In glejte, kaj se zgodi:

»Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.’ In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: ‘Ustavil se je pri grešnem človeku!’«

Do sem pripoved o Zaheju služi, kot že tolikokrat v evangeliju po Luku, da osvetli Jezusovo pozornost do malih, zavrženih in zaničevanih. Someščani so zaničevali Zaheja, ker se je kompromitiral z denarjem in z močjo in morda tudi zato, ker je bil majhne postave; zanje Zahej ni nič drugega, kot »grešnik«. Jezus pa ga obišče v njegovi hiši; zapusti množico občudovalcev, ki ga je sprejela v Jerihi, in gre sam z Zahejem. Stori isto, kot dobri pastir, ki pusti devetindevetdeset ovc, da bi šel iskat stoto, ki se je zgubila. Zanj je Zahej predvsem »Abrahamov sin«. Tako bere dogodek bogoslužje in na to kaže tudi izbor prvega berila, kjer je čudovito besedilo o »Božjem usmiljenju do vseh«:

»Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse,

ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.

Kajti ljubiš vse, kar je,

nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno.«

To so besede, ki spominjajo in morda komentirajo Ezekijelov izrek: »Nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi« (Ez 33,11). Sv. Irenej je povzel to razodetje v zares slavnem stavku, ki ga je bogoslužje – kar je redko – izbralo kot odpev pri psalmu, čeprav ne gre za svetopisemsko besedilo: »Božja slava je živi človek«.

Jezus ravna enako kakor Bog. On sprejema tako tiste, ki jih zavrže politični sistem: reveže in zatirane, kot tudi tiste, ki jih zavrača verski sistem: pogane, javne grešnike, prostitutke. Kdor ne sprejme tega Božjega ravnanja, se sam izključi iz odrešenja; kdor hoče za vsako ceno zapostavljati, je zapostavljen. Ko gledamo v tej luči, se nam pripoved o Zaheju zdi kakor prilika o cestninarju in farizeju, ki se odvija v vsakdanjem življenju. Morda je Luka prav zaradi tega postavil dogodek na to mesto v evangeliju, potem, ko nam je v prejšnjem poglavju predstavil tovrstno priliko. Bog tam opravičuje spokorjenega cestninarja, farizeja pa pušča praznih rok; Jezus pa tu prinaša odrešenje v Zahejevo hišo in pusti zunaj godrnjajoče in premišljene ošabneže iz Jerihe.

 

Zadnja sprememba ( sobota, 02. november 2019 )
Preberite več...
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 906