OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
19. nedelja med letom, 12.8.2018

V človeškem življenju pride do rasti predvsem v časih globoke krize. Kdor ni nikoli izkusil težke preizkušnje in je prestal, temu po eni strani manjka pomemben korak do zrelosti in po drugi tudi izkušnja svetlobe po dolgi temi boja.

To je zagotovo neprijetno za nas, ki so nam mali in veliki porazi in padci skoraj del našega vsakdana. Za vsakega izmed nas pride kdaj pa kdaj trenutek, ki ga je doživel prerok Elija pod bodičevjem (1. berilo). Legel je in rekel: Dovolj je,  zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje. 

Nisem dosegel svojega cilja, popolna izguba sem. Navdaja me občutek brezizhodnosti, nesmiselnosti, strahu, utrujenosti in obupa. Vzemi moje življenje, ne morem več!

"A je zdaj dovolj"? – Ko dosežemo dno, se odpro tudi vrata za vstop Boga. Angel se dotakne Elija in mu ponudi kruh, ki mu bo dal takšne moči, da bo lahko živel naprej in imel moč, da pride do Božje gore, kjer bo videl Boga. 

Tolažba za nas – v najglobljem obupu in izčrpanosti smemo zaupati, da Bog nikoli ne bo pustil ljudi sedeti in umreti pod bodičevjem. 

19_med_letom.jpeg

Nadgradnja Božje skrbi za človeka v Novi Zavezi je Jezus Kristus, ki pravi: "Jaz sem kruh življenja ... Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj."

"Živeti vekomaj" – to pomeni: kdor je od tega kruha, ne more propasti. V Jezusu se izpolni človeško hrepenenje po življenju, po odrešenju, usmeritvi, varnosti. On je za tiste, ki vanj verujejo – luč, pot, resnica, vrata, pastir in hkrati tudi hrana. Ni treba, da vse storimo sami, potrebno je "le", da se odpremo, da bo Jezus lahko deloval v nas. 

Pri njem je možno tudi tisto, kar je nemogoče za ljudi, ker je šel skozi smrt, najtežjo človeško izkušnjo, kjer je na kocki biti in ne biti ter jo je premagal!

Če želim izkusiti moč kruha, ga moram jesti. Če želim moč tistega, ki je "meso" za življenje sveta, ga moram jesti kot kruh. "Meso" je Jezus, ki ga v evharistiji v dobesednem pomenu besede "jemo", in je v njej navzoč, da bi imeli življenje v polnosti!

Kruh življenja je ponudba Boga nam. Tega ne zmore doumeti vsak. Že Judje so deloma godrnjali čez Jezusa, ker niso prepoznali te ponudbe. Da lahko to prepoznamo, potrebujemo pogled s srcem, ki je poln vere. 

Prav tako je potrebna pozornost, da opazimo, da je Bog tisti, ki da prvi iniciativo, ki želi predvsem deliti življenje z nami in ki želi naše odrešenje. Podajmo se skupaj na pot skozi puščavo, kjer nas vodi in uči Bog, vse dokler ne pridemo do Božje gore in smemo tam gledati Boga.

Zadnja sprememba ( nedelja, 12. avgust 2018 )
 
18. nedelja med letom, 5.8.2018

"Odpeljala sta nas v to puščavo, da z lakoto pomorita ... vse te ljudi!" Tako so se pritoževali

ljudje takrat in tako se pritožujejo še danes. Vedno se ponavljajo enaki vzorci – ljudje se ustrašijo, pritožujejo, tožijo nad težko usodo in si želijo, da bi se vrnili v preteklost. 

Izkušnja izhoda iz suženjstva je in ostaja dvostranska. Biti iztrgan iz podjarmljenosti pomeni tudi biti iztrgan iz določene predvidljivosti vsakdanjika, iz določene varnosti. 

Človek se navadi na (skoraj) vse – s tem se odrekamo svobodi in neodvisnosti, hkrati pa tudi poti, polni odrekanj, negotovosti in puščave. Izhod iz Egipta je tudi prispodoba za izhod iz težkih življenjskih situacij.

Kako odreagiramo v kriznih situacijah? Z uporom? S sprejemanjem? Ali vztrajamo v veri v Božjo obljubo polnosti in pomoči, tudi ko je življenje okoli nas utesnjujoče, in smo morda celo eksistencialno groženi? Če nam uspe, da prenehamo obtoževati nas same, druge ljudi ali Boga za to, kar se nam dogaja, se lahko odpre nova dimenzija širine in odprtosti. Če nam uspe, da se postopoma osvobodimo naše skrbi za čisto telesno preživetje v dobro življenja v polnosti, ki se ne bo nikoli končalo, se nam začenja dozdevati, kaj pomeni, ko Jezus govori o sebi kot o "kruhu življenja".

18_med_letom.jpeg

"Bog ne uresniči vseh želja, temveč vse obljube" (Dietrich Bonhoeffer). Ko Izraelci gledajo nazaj, spoznajo, da s svojimi lastnimi močmi ne bi nikoli uspeli prepotovati puščave. Ni bilo vedno na razpolago to, kar so si ljudje želeli, ja pa bilo vedno toliko in tisto, kar so potrebovali.

Bog nam vedno da to, kar potrebujemo in ne nujno tistega, kar bi si želeli. Naša naloga je, da gremo do vzrokov tega, kar doživljamo in da izostrimo zaznavanje malih in velikih izkušenj, s katerimi Bog uresničuje svojo obljubo v našem življenju. 

Kaj je tisto, kar nam omogoča preživetje in kakšen kruh ohranja naše upanje pri življenju? Ni dovolj, da ta kruh samo jemo. Potrebna je tudi vera in zaupanje, da je Kristus kruh življenja, ki nam želi življenja. Potem postane kruh naše odrešenje. In potem se bo – tudi in predvsem, ko bomo gledali nazaj, razkril smisel naše življenjske situacije.

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. avgust 2018 )
 
17.nedelja med letom, 29.7.2018

POBERITE KOŠČKE, KI SO OSTALI

Pet nedelj, vključno z današnjo, bomo prebirali odlomke dolgega Jezusovega govora o kruhu življenja, ki ga je imel v shodnici v Kafarnaumu in nam ga posreduje evangelist Janez. To nam daje priložnost, da malce globlje razmislimo o evharistični skrivnosti in vsakokrat osvetlimo enega od njenih vidikov. Nemudoma v živo vstopimo v današnje sporočilo. 

17_med_letom.jpeg

Ni naključje, da se predstavitev evharistije v Janezovem evangeliju začenja s pripovedjo o pomnožitvi kruha. S tem je povedano, da pri človeku ne moremo ločevati njegove duhovne razsežnosti od materialne, za njegove duhovne in večne potrebe ne moremo poskrbeti, ne da bi se istočasno zavzeli tudi za njegove zemeljske in materialne potrebe.

Prav to je bila v določenem trenutku skušnjava apostolov. V nekem drugem evangeljskem odlomku beremo, kako so predlagali Jezusu, naj odslovi množico, da bi šla v bližnje vasi kupiti živež. Toda Jezus je odgovoril: »Dajte jim vi jesti!« (prim. Mt 14,16). Jezus s tem ne zahteva od učencev, naj delajo čudeže, ampak le tisto, kar zmorejo. Dajo naj skupaj, kar ima vsakdo od njih in naj razdelijo

Primerjava med evangeljskim odlomkom in prvim berilom omogoča doumeti, v čem je ta »več«. Tudi prvo berilo pripoveduje o čudežni pomnožitvi. Zgodi se v Stari zavezi, njen protagonist je prerok Elizej. Podobnost med obema dogodkoma je očitna, prav tako pa je očitna tudi bistvena razlika. Elizejeva zgodba se tu konča. Gre za ječmenove hlebe in to je vse. V evangeliju pa je pomnožitev petih hlebov »znamenje«: pripravlja je pomnožitev nekega drugega kruha, o katerem bomo slišali govoriti prihodnje nedelje. Nauk je jasen: Ne moremo preskočiti problema materialnega kruha in takoj ljudem spregovoriti o duhovnem kruhu, ki je Kristus; prav tako pa se pri materialnem kruhu ne smemo ustaviti. »Človek ne živi samo od kruha…« Človek nima le želodca, ki ga je treba potešiti; ima srce, ki ga žeja po ljubezni in ga je treba napolniti; v sebi nosi hrepenenje po večnem življenju, ki ga je treba zadovoljiti. In prav na to odgovarja evharistija, kruh, ki je prišel iz nebes.

Živimo v družbi, kjer je razmetavanje nekaj vsakdanjega. V petdesetih letih je prišlo od razmer, ko se je hodilo v šolo ali pa k nedeljski maši vse do praga s čevlji v rokah, da jih ne bi obrabili, do položaja, ko zametujemo skoraj nove čevlje, da bi sledili modi.  

Ena od raziskav, ki jo je opravilo ameriško ministrstvo za kmetijstvo, je dala presenetljive rezultate. Od 141 milijonov ton prehrambenih izdelkov jih 43 milijon ton – kar je približno ena četrtina – konča v smeteh. Če bi le hoteli, bi zlahka rešili 2 milijona ton te zavržene hrane; z njo pa bi lahko za celo leto nahranili 4 milijone ljudi. Pri nas ta fenomen ne doseže teh vrtoglavih številk, tudi zato, ker prihajamo iz okoliščin, kjer varčevanje ni le stvar potrebe, ampak tudi kulture. Toda razmetavanje vleče vase tudi nas.

Pod pritiskom vsiljive reklame v današnje ekonomijo vstopa parola: troši, ne varčuj! Jasno je, da ni dovolj, če varčujemo. Varčevanje mora omogočiti bogatim posameznikom in družbam, da so bolj velikodušni v pomoči revnim deželam.

Vas majhnih kmetov na severovzhodu Brazilije je razbila peklenski krog revščine. Kot majhna bazična skupnost so najprej brali in razpravljali o evangeliju, ki naj biga vzeli resno. Kmalu so opazili: Ne smemo samo lepo govoričiti, ampak moramo nekaj konkretno narediti drug z drugim in drug za drugega. Skupno so začeli obdelovati polja. Najprej nekaj ur, potem vedno več – nato neke vrste zadruga; kmalu so opazili, da je to zelo uspešno. Otrokom ni bilo treba več delati, plačati so učiteljico in odprli so šolo. Peklenski krog revščine, nevednosti in odvisnosti so razbili.  

Zadnja sprememba ( nedelja, 29. julij 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 834