OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
16. navadna nedelja – C (Lk 10, 38-42)

Prvo berilo nam govori o sprejemu gostov in gostoljubnosti. Abraham je gostoljuben do treh gostov; Jezus je deležen gostoljubnosti Marte in Marije. Ti dve poročili sta si torej zelo blizu, vendar je med njima velika razlika. V prvem berilu je poudarjena Abrahamova radodarnost pri sprejemanju gostov. Do njih ima neverjetno razpoložljivost. Preseneča, da se nanje obrača kot na eno samo osebo. Imenuje jih »moj Gospod«. Tako radodaren je, da mu niti ni pomembno, koliko jih je. Abraham je razumel, da s sprejemom teh treh oseb, sprejme Boga samega. To je močno zaznamovalo vzhodnjaško duhovnost za vse potomce. Ikona Andreja Rubljeva daje temu dogodku trinitarično razlago. Cerkveni očetje so v teh treh osebah videli podobo Svete Trojice: tri osebe, ki so en sam Gospod. Ko izkazujemo gostoljubnost, vstopamo v odnos z Bogom.

 Danes pri tej sveti maši prihaja k nam isti Abrahamov Bog. Ne vidimo njegove podobe, marveč ga prepoznavamo v našem zbranem občestvu vernih. Včasih pa si nadene podobo tujcev, ki jih s težavo sprejemamo. Na koncu našega življenja nam bo rekel: »Vse, kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših, ste meni storili«. Bog nam torej naslavlja klic, naj z radodarnostjo služimo Njemu in našim bratom.
V evangeliju beremo pričevanje o Martini gostoljubnosti. Pozorno streže Jezusu in se trudi, da bi se pri njej dobro počutil. Ob veliki Martini aktivnosti se srečamo z povsem drugačno Marijino držo: preprosto se je usedla k Jezusovim nogam, da bi ga poslušala. Jezus Marti reče, da je Marijina drža najboljša. Seveda s tem noče reči, da dobra postrežba ni pomembna. Vendar pa je gost še bolj počaščen, če se mu posvetimo in si vzamemo zanj čas za poslušanje in za razumevanje tistega, kar hoče. Še toliko bolj to velja v Jezusovem primeru, saj je Božja Beseda.

16_navadna.jpg

Marija je izbrala najboljši »del«. Sprejel jo je Gospod in se hrani z njegovo besedo. Gre za obojestransko gostoljubnost. To je za nas pomembno, saj Jezusa vedno potrebujemo; potrebujemo njegovo Besedo, potrebujemo njegovo Ljubezen v naših srcih. Delovanje, trud, postrežba – so pomembni, vendar pa ne smemo pozabiti vzvišenost gostoljubnosti do Gospoda v našem življenju. Najpomembnejše je tisto, kar Gospod stori za nas, kar zahteva od nas, da izpolnimo. Mi smo le skromni, ubogi sodelavci.

Ko tako sprejmemo Božjo Besedo, smo polni ognja, da bi jo posredovali naprej. O tem nam govori apostol Pavel v drugem berilu. Z veliko vnemo oznanja Kristusa, oznanja vsem, še zlasti poganom. Oznanja jim, da Bog ljubi vse ljudi iz vseh narodov. Vse hoče združiti, da bi vsi skupaj vstopili v veliko družino. Vabi nas, da v resnici sprejmemo Božjo Besedo in po njej živimo. Brez Njega ne bomo mogli napredovati v življenju. Z Njim moramo sodelovati, da se Njegovo delo odrešenja nadaljuje v današnjem svetu. Kristus je duša vsakega apostolata.

Pri vsaki sv. maši (evharistiji) Gospod sprejema naše darove, zato da bi nam podaril samega sebe: »Vzemite in jejte…« Je vedno z nami, da nam podari najboljši del, Besedo življenja in Kruh Kraljestva. Na koncu sv. maše nas pošilja, da Njegovo Besedo prinesemo bratom in sestram, drug drugemu.

»Gospod, prosimo te, naredi nas gostoljubne in pozorne, kot je bila Marija, in uslužne, kot je bila Marta. Tako se bodo lahko okoli nas mnogi veseli tvoje navzočnosti.« Amen.

 
15. navadna nedelja – C (Lk 10, 25-37) Samarijan

Evangelij govori o Samarijanu. Zgodba je postavljena v okvir strokovnjakov za Sveto pismo, ki hočejo Jezusa speljati v njihov način razlage Besede.

Kaj naj naredim, da dosežem večno življenje? To je zelo globoko, bistveno vprašanje življenja. Govorijo o tem, da bi večno življenje podedovali. Le zemeljsko življenje lahko podedujemo, večno pa dobimo kot DAR od Gospoda. To je drug(ačn)o življenje. To življenje lahko prejmemo le v večnosti, biološkega pa od staršev na zemlji. Slednje življenje ni dovolj.

Kaj bi mi vprašali Jezusa, če bi se srečali z njim? Mislim, da bi ga prosili za zdravje, uspeh, ozdravitev od bolezni, dobrobit… Vse to so resničnosti tega sveta. To so pomembne stvari, a so za ta svet. Pismouk pa vprašuje naravnost po podedovanju novega življenja. Jezus mu odgovori z dvema vprašanjema: kaj je napisano v Postavi in kako to bereš? Jezus ima učinkovito vzgojo: na vprašanje odgovarja s vprašanjem – tako se človek zaveda, da je odgovor v njem samem, znotraj, v duhu, in ne zunaj njega. Resnica ne pride od zunaj, od znotraj je in jo je potrebno iskati, odkriti, živeti. Potrebno je prisluhniti Jezusu, da oseba sama najde Resnico.

15_navadna_1.jpg

Vpraša ga, kaj je odkril v Postavo in kako jo bere? Berem, da je potrebno z vsem srce ljubiti  Gospoda in svojega bližnjega kot samega sebe… Vse se odločam v soglasju z Gospodom, s katerim živim edinost življenja. In ljubi bližnjega kot sebe samega. Jezus je prebudil v njem ljubezen. Delaj to in boš živel. Ta učitelj je razumel, da živeti pomeni ljubiti. In v celotni ljubezni dati svoje srce Bogu, tudi stvari tega sveta (denar, uspeh, lepote). Te stvari so lepe, a moje srce mora biti v celoti z Gospodom. Srečata se torej dva resnična poznavalca Božje besede. Imata globokega duha. 

In sedaj vpraša: Kdo je moj bližnji? (gre za 4 vprašanja: 2 vprašanji Jezusu in 2 vprašanji Jezusa pismouku). To je veliko vprašanje, o katerem se je veliko debatiralo. Ta pismouk  dobro ve, kdo je bližnji, saj pozna Postavo. Mimoidoči tujec in tujec, ki se je vključil v skupnost – to so tisti, ki jih Gospod varuje. Jih torej ne smeš prezirati, izkoriščati, slabo z njimi ravnati. Jezusov odgovor na vprašanje je njegovo vprašanje: Kdo je ZATE bližnji? Komu se ti narediš bližnjega? 

Jezus odgovarja s podobo iz življenja poti v Jeriho. Jezus to pot zelo dobro pozna, saj je za vsako veliko noč tam romal v Jeruzalem. Je cesta sredi judovske puščave in tu grozijo banditi. Jeriho je mesto palm, balzama, blizu Jordana. Pomembno mejno mesto, kjer so v Egipt prodajalo balzam. Tu so živeli duhovniki druge hiše. Jeriho je skorumpirano (pokvarjeno) mesto, mesto greha, kot je Jeruzalem sveto mesto.

Nek človek (o njem ne vemo nič: kdo je bil, komu je pripadal, tujec, domačin, veren, tat ali ne?). Njegova edina značilnost je, da je ČLOVEK: ima človeško dostojanstvo, ki se ga nikoli ne izgubi, tudi v tem stanju ne. Padel je med razbojnike, so ga poškodovali, je sam in na pol mrtev. To je človek. Močna podoba, kar se zgodi človeku na poti njegovega življenja. Razbojniki ga razčlovečijo. 

Neki duhovnik je šel po tej poti: ga vidi in gre mimo. Jezus hoče takoj učiti, hoče, da pride do izraza osrednje sporočilo, zato v podobi uporabi duhovnika. Za en teden je bil v Jeruzalemu v službi templja, ko je bila njegova vrsta. Vrača se domov. Vidi potrebo človeka, a zavije na drugo stran. Ta duhovnik je čist, spolnjuje obrede v templju. Vidimo, da si misli in čustev Boga ni osvojil, niso v njem, zato gre mimo. Tu moramo razmišljati: ta duhovnik, ki živi na skrben način, brez napak religijo in spolnjuje vse obrede, je v resnici daleč od misli Boga, saj se ogne potrebam človeka. Vsi preroki obsojajo takšno vernost, ki ne daje pravičnosti ubogim, vdovam, sirotam… Bog hoče dela ljubezni in ne daritve… V konkretnem življenju, v srečanju potreb ubogega človeka. Čutimo neki antiklerikalizem – kot danes: duhovniki so dobri, a ljudje niso z njimi zadovoljni. Sedaj Jezus postavi na sceno Samarijana, ne dobrega Samarijana. Samarijan je heretik (krivoverec), nečisti v primeri s čistim religioznim Judom. So sprejeli le Postavi, ne ostalih knjig, ne hodijo v tempelj, saj imajo svojega v Sihemu. 

15_navadna_2.png

 Neki Samarijan – vidimo, da za razliko od duhovnika, ki živi religijo, ta ima v sebi misel in čutenje Boga. Duh je edini, ki nas dvigne nad živalsko, pride ven (pra)človeško. Da bi to izrazil, evangelist uporabi 10 glagolov. Tako predstavi poseg Samarijana: Samarijan odseva misli, čustva in delovanje Boga. Se približa, ni ga strah te ranjene osebe. Srce ga vodi, da se mu približa, gre mu za pozornost do človeka v potrebi. Ne išče poti za izogibati se. Ga vidi – resnični kristjan ne čaka drugega, odpre oči, vidi potrebo brata, se mu približa, kaj in kako bi mu lahko pomagal. Odpre oči za probleme drugega. Vseh problemov sveta ne moremo rešiti in se z vsemi ne ukvarjati – skušnjava, da se potem z nobenim ne ukvarjam in ne vidim brata. Nisem v soglasju z Božjim pogledom, če tudi hodim v cerkev. Bog noče, da gledamo samo v nebesa, Bog hoče, da gledamo, kamor on gleda – on gleda potrebo človeka. Takrat smo v soglasju z Bogom. Samarijan gleda, kamor gleda Bog. Je v sebi ganjen – srce, čustva Boga, Jezusa. Čustva nam pomagajo, da potrebo drugega vidimo kot lastno potrebo. To je čutenje, ki ga mama čuti do svojega otroka, je ganjena od otrokove potrebe. Pusti razum, govori ji srce. Kako nas Jezus tu izziva: nek Samarijan, ki niti prav ne časti Boga – je ganjen in ima Božje srce, ki čuti z drugim?! Četrti glagol: se približa, potem ko je videl. Ima isto čutenje kot Bog do svojih otrok. Sedaj vstopi v dejanje, se je približal. Vlije olje in vino v rane, ga da na žival, ga vodi v gostišče (kraj, kjer vse sprejemajo). Samarijan je Jezus, ki je prišel srečat človeštvo, sprejema celo ranjeno človeštvo in ga nosi. Nikogar ne izžene. »Jezus je Samarijan, ki se te vedno usmili in te bo na smrtni postelji popeljal v večnost«, pravi stari zapis. 

 

15_navadna_3.png

Naslednji dan da dva denarja tistemu, ki sprejema v oskrbo ranjene. »Poskrbi zanj, kar boš porabil več, ti bom povrnil«. Jezus, ki Očetu prinaša človeštvo, plača oba denarja, dva dneva, tretji dan bo vstal, bo prešel v novo obdobje človeštvo. Jezus je v resnici prišel rešit človeštvo in je sebe v celoti podaril, če je potrebno še kaj plačati, bo plačal in plačuje. To je novih 10 zapovedi (na dveh tablah) za tistega, ki hoče biti človek po Božjem srcu, novi človek, ki ga vodi Božji Duh. Ta je podoben nebeškemu Očetu. Je v soglasju z Očetovim srcem.

Sledi vprašanje: Kdo od teh se je naredil bližnjega? Odgovor je: Tisti, ki je izkazal usmiljenje (ne reče: tisti, ki je Samarijan). Jezus mu reče: Tudi ti tako delaj. Vidi potrebo človeka, bodi ganjen in poseži – to pomeni izkazati usmiljenje. Naredil je vse, kar je bilo potrebno narediti. Pismouk bo potreboval bližino brata, kot jo vsi potrebujemo. Delaj isto, bodi usmiljen v srečanjih z drugimi: izmenjuj z drugimi usmiljenje. To je »eksplodirajoče« sporočilo za naš svet v letu usmiljenja, v neusmiljenem človeštvu…

Zadnja sprememba ( sobota, 09. julij 2016 )
 
14. navadna nedelja – C (Lk 10,1-12.17-20)

Jezus pošlje še drugih 72 učence –tiste, ki bodo pripravljali ljudi, da sprejmejo Kristusa, je potrebno dobro pripravili. Število 72 je simbol: pomeni naše poslanstvo oznanjevanja vesele novice, ki naj po vstajenju z njo napolnimo ves svet, vse poganske narode. 

 

14_navadna_1.jpg

Poslal jih je po dva, v paru: oznanjevanje evangelija, priprava vstopa in sprejema Kristusa, to je vezano na skupnost učencev, ne na osebni projekt posameznika. Tako sta šla Pavel in Barnaba skupaj v judovske skupnosti. Delo oznanjevanja Kristusovega evangelija je delo skupnosti, pošilja skupnost, Cerkev. Pomeni tudi pozorne priče(valce), zato morata biti dva. In še kot pravi Jezus: Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu sem Vstali med njimi, hodim z njimi

Pošilja jih v mesta in vasi, ki jih je potrebno pripraviti na sprejem Jezusa. On pride za poslanci, ne pred njimi. Ne gre za to, da sebe prikažemo in predstavimo kot lepe in pametne: bistveno je ljudi pripraviti do sprejema Kristusa. Potrebno je iti in sprejeti to poslanstvo.

Žetev je velika... Jezus v tem odlomku učencev ne pošlje sejat, marveč pobirat pridelke. V nekem trenutku je žetev pripravljena, je zrela. Žetev je konec vseh pesimizmov (malodušij). To je vesel trenutek žetve. To je trenutek odrešenja. Ko je žetev, se pobira zrnja, ki bodo postala kruh. Kaj Kristus pričakuje od učencev, ki jih pošilja. Jezus od njih pričakuje, da postanejo kruh. Zato obhajajo in postajajo kruh, ki ga v sveti evharistiji zlomijo: življenje združeno s Kristusom in razlomljeno zanj, za ljudi. Razlomljeni kruh kaže na logiko ljubezni: naj postanejo kruh za druge. Tisti, ki oznanjajo evangelij, vstopajo v dinamiko zastonjske ljubezni

Žetev je velika – konec vsakemu pesimizmu. Gospod deluje. Delavci, ki jih Jezus pošilja v svojo žetev, so vsi, ki so sprejeli Jezusov predlog življenja; to je vsak krščen. Kdor oznanja Kristusa postaja resnični učenec. Molitev ima namen, da učenca pripelje v gibanje, da ga notranje spremeni, da gre naprej in preda, kar je prejel. Se zave svoje identitete krščenega in postane apostol. Krščenec se ne sme pustiti malodušju, lenobi, obupovanju, da ni mogoče graditi novega sveta. Molimo, da Bog pošlje delavcev na svojo žetev. 

Poslati pomeni vreči ven: to je krščenec, ki se zaveda svojega krstnega poslanstva. Prepričan kristjan, biti to, kar sem: kristjan. Za to je potrebna stalna molitev. Pomemben je tudi način, kako pripraviti mesta, vasi in srca ljudi, da bodo sprejeli Jezusa.

Zahteve in način delovanja učenca: Volk je simbol starega sveta, nasilja, moči, oblasti, gospodovanja, denarja. Krščeni ne morejo biti volkovi. Ne more nositi nobenega videza nasilja, orožja. Jagnje je simbol slabosti, krhkosti, krotkosti. Pred nasiljem volkov se učenec lahko reši le, če se zateče k svojemu Pastirju. Gospod Jezus je jagnje in vsak njegov učenec pripada kraljestvu jagnjeta, novemu svetu, kjer v resnici postajaš človek. Ko so v zgodovini Cerkve kristjani mislili, da bodo dosegli boljše rezultate, če se bodo obnašali kot volkovi in se jim pridružili, ni bilo pravega uspeha. Jezus to prepoveduje, se temu odpoveduje. Kristusov učenec se lahko pojavi v tem svetu le z obrazom jagnjeta, z obrazom zastonjske ljubezni.

Ničesar naj ne nosijo: to so isti pogoji, ki jih je pred tem postavil dvanajstim apostolom. Pri Luku je palica znamenje orožja za ubogega, zato učenec tudi palice (nobenega tipa orožja) ne sme nositi. Kaj pomenijo te Jezusove prepovedi? Jezus pravi: kdor se je odločil za Jezusa in hodi v njegovi šoli, ne more računati z zbiranjem bogastva, denarja, sicer bo njegov predlog, povabilo izgubil verodostojnost. Njegov učenec moli za vsakdanje kruh, za tisto, kar neposredno potrebuje; on ne nabira

Sandali pomenijo – njegov učenec naj si ne lasti nekaj, kar mu ni neposredno potrebno. Sandali so dovolj (malo, nujno potrebno). Njegova moč je moč Jezusove besede. Cerkev izgubi verodostojnost, ko hoče tekmovati s politiki in ekonomsko močjo. Jezus jim je zaupal besedo in Duha. To je njihova moč.

Ne pozdravljajte nikogar na poti: nujnost poslanstva, ne izgubljati časa za prazne stvari zunaj oznanjevanja evangelija. Pozneje kot bo oznanjal, pozneje se bodo ljudje lahko odločali za evangelij.

 

14_navadna_2.jpg

V katero koli hišo prideteHiša je intimnost vsake osebe, kjer je vsak sam s seboj. Kaj je potrebno reči osebi, ki naj bi sprejela Kristusa? Potrebno ji je prinesti mir. Kristjani imamo nekatere moralne zahteve, norme: zvestoba v zakonu, sv. maša v nedeljo, moralna odgovornost za življenje… In po tem nas nekristjani poznajo. Ko vstopiš v intimnost osebe, mu povej, da si prišel, da mu prineseš veselo novico, mir. Nekdo lahko reče, nimam več miru v svojem življenju. Reci samo eno stvar: prišel sem ti oznanit mir v srce. Če boš sin miru, bo mir prišel v tvoje življenje. Če ni tako, se bo mir vrnil k vam. S tem sporočilom miru mora Jezusov učenec  vedno na novo začeti, če nekdo še ni sprejel tega sporočila. Prišel bo pravi trenutek. 

Ne iti od hiše do hiše: izgubili boste verodostojnost, izbirali boste lažje poti, se izgubili. Biti vztrajen, dosleden, zvest, iti do konca v resnici in ljubezni. Ne omahovati pred težo življenja in oznanila evangelija.

Jejte, kar vam ponudijo: vsak kristjan oznanja evangelij in spoštuje kulture ljudi. Če v neki kulturi jejo svinjsko meso, ga jej; kjer ga ne jejo, ga ne jej. Če pijejo vino, ga pij. Je božja stvaritev. To so drugorazredne stvari, ne bistvene. Torej jih delaj.

Skrbite za bolne, slabotne: konkretna znamenja ljubezni, zastonjske ljubezni.

Božje kraljestvo je blizu, ko se ga lahko dotaknemo, ga lahko primemo v roko. Ne izgubi priložnosti; lahko pa ga tudi zavrnejo, zato stresite prah. Otresi poganski prah, da ne zastrupiš svete zemlje. V pogovoru, srečanju s poganskim svetom, ki ni veren, nima evangeljskih vrednot – da ne vstopi vate poganski prah. Otresi se ga. Pomeni tudi: spoštovanje izbire, odločitve drugih. Pojdi sam vase, a ne vztrajaj, ne nadleguj ljudi, lahko boš dobil nasprotne učinke. Spoštuj čas, ritem vsakega človeka. V nekem drugem trenutku mu bo lahko prišlo kot predlog, ki ga bo osrečil. 

Kdor zavrne evangeljsko sporočilo, je sprejel zelo težko odločitev, v srcu bo globoko trpel in ti boš kot oznanjevalec trpel ob njem, saj vidiš in gledaš, kako se neki brat, sestra izgubljata (kot prebivalci Sodome in Gomore). Tukaj Jezus poudari, kako je za vsako osebo pomembno sprejeti evangeljsko sporočilo.

Kaj je satan? Je podoba sil zla, ki se zdi, da vladajo v tem svetu, da gospodujejo v njem. Jezus ga vidi, kako se z Njegovim prihodom in delovanjem ruši. Kače, škorpijoni – to je podoba sil zla. (Prim. Ps 21: angeli te bodo varovali na tvojih poteh).

Zaključek današnjega evangelija prinaša polno upanje: naloga krščenega je predstaviti Kristusa evangelija vsemu svetu, čeprav ga ne bodo sprejeli. Ne se ustaviti, četudi so kje in kdaj zavrnitve. Prav to bi rad dosegel satan. Nadaljuj z življenjem in oznanjevanjem evangelija, sicer svet ne bo postal boljši. Vedno oznanjujte evangelij, saj evangelij prinaša mir. 

Zadnja sprememba ( nedelja, 03. julij 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 714