OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
2. adventna nedelja, 8.12.2019

V njegovih dneh bo obilje miru

Iz 11,1-10; Rim 15,4-9; Mt 3,1-12

 

Prisluhnimo nekaterim besedam, ki so vse, razen ene, vzete iz beril današnje nedelje:

»Volk bo prebival z jagnjetom

in panter bo ležal s kozličem.

Teliček in levič se bosta skupaj redila« (1. berilo).

»Svoje meče bodo prekovali v lemeže

in svoje sulice v srpe.

Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu,

ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4).

 

»V njegovih dneh bo obilje miru« (Psalm).

Če nas je Božja beseda hotela spraviti v slabo voljo in pohujšati, ji je to uspelo. Če te besede povežemo s podobami vojne, ki smo jih vajeni imeti pred očmi, nam zvenijo kot neke vrste grenka ironija. Kakšen mir? Mesija je prišel, toda kje je »obilje« miru? Svet pa še naprej, s presunljivo doslednostjo, preplavljajo vojne. Vojne in spet vojne: svetovne ali lokalne, nacionalne ali plemenske, zunanje ali t.i. »državljanske«. 

Sicer pa za marsikoga vojna ni »téma«, o kateri bi razpravljali, ampak je zanj to še vedno živ spomin. Iz izkušnje vem, kaj pomeni vojna, ki gre preko tvoje glave. Dolina, kjer sem rojen, se je med drugo svetovno vojno za nekaj tednov znašla v navzkrižnem ognju: z ene strani so bili zavezniki, ki so nas vsak dan preletavali s svojimi lovci ter se spuščali in z mitraljezi rešetali nad našimi glavami; na drugi strani pa so bili Nemci, ki so jim odgovarjali z nasproti ležečih gričev. Negotovost življenja, pomanjkanje kruha … Seveda pa po drugi strani tudi vem, kaj pomeni beseda mir. Še vedno imam pred očmi ljudi, ki so tistega osmega septembra preko radia slišali novico in se zgrinjali na ulice, se s solzami v očeh objemali in kričali: »Premirje, premirje!«.

Charles Péguy nam v eni svojih pesmi predstavi Ivano Arško (Orleansko), ki je v času stoletne vojne med Francijo in Anglijo potem, ko je zmolila Oče naš, takole grenko komentirala: »Oče naš, ki si v nebesih, kako daleč od prihoda je tvoje kraljestvo! Kako daleč od uresničitve je tvoja volja! Kako daleč smo od tega, da bi imeli naš vsakdanji kruh!«. In mi bomo dodali: »Kako daleč je obilje tvojega miru!«.

Mesija je prišel, a meči niso bili prekovani v lemeže, ne sulice v srpe. Ali bolje: meči so bili spremenjeni v mitraljeze, ne pa v lemeže; sulice so bile spremenjene, toda v rakete, ne pa v srpe. To je eden od razlogov, zakaj judovsko ljudstvo ne veruje, da bi bil Jezus Mesija: ker ne vidi uresničenja mesijanskih prerokb, ki si jih oni razlagajo dobesedno, še posebej prerokbo o miru.

Kaj lahko rečemo glede tega? Predvsem bi se rad izognil vtisa, da imam zato, ker govorim v imenu vere, o vsem pripravljen in preprost odgovor. Tudi za tak problem, kot je mir.

Izhajajmo iz evangelija. Ko se Jezus rodi, angeli pojejo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. V teh besedah ni izražena želja po miru, ampak dejstvo, da mir »je«. Mir je prišel na zemljo. Jezus sam pravi: »Svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27).

 

Zadnja sprememba ( sobota, 07. december 2019 )
Preberite več...
 
1. adventna nedelja, 1.12.2019

Bodite budni!

Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44

Danes začenjamo prvo leto v triletnem bogoslužnem ciklusu. V njem nas bo spremljal evangelij po Mateju. Po starodavnem izročilu (danes se o tem precej razpravlja) naj bi Matej napisal svoj evangelij v aramejščini, čeprav je do nas prišel samo v grški verziji. To je najbolj celovit evangelij in to nam pojasni njegovo privilegirano mesto, ki ga je v Cerkvi vedno imel. Nekatere značilnosti tega evangelija so: obsežnost zapisov Jezusovega nauka (znani govori, med njimi govor na gori), pozornost na odnos med postavo in evangelijem (evangelij je »nova postava«). Imamo ga za najbolj »cerkveni« evangelij zaradi pripovedi o Petrovem prvenstvu in zaradi uporabe izraza Ecclesia – Cerkev, ki ga ne najdemo v drugih evangelijih. Beseda, ki v današnjem evangeliju na poseben način izstopa, je:

»Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod.«

Medtem, ko se začenja bogoslužno leto, se koledarsko leto bliža svojemu koncu. Sklepa se še en krog. Na drevesnem deblu vsako minulo leto pusti svojo sled: na odžaganem deblu lahko vidimo zelo dobro opazne letnice. Tako se dogaja tudi pri človeku. Jesenska narava nas vabi k razmišljanju o času, ki mineva. To, kar je pesnik G. Ungaretti rekel o vojakih v kraških okopih med prvo svetovno vojno, velja za vse ljudi: 

»Kakor

jesensko listje

na drevju

smo.«

To pomeni, da lahko vsak hip odpade. Narava sama nam v tem letnem času molče oznanja, če ji le znamo prisluhniti. Poglejmo, kaj se dogaja na drevju. Ob vsakem sunku vetra odpade nekaj listov. Minuto pred tem še nihče ne ve, katere od njih bo to doletelo. Odpadejo, za nekaj trenutkov zaplešejo po zraku, in že so za vedno na tleh. Čez nekaj dni na drevesih ne bo več nobenega lista. 

»Čas odhaja«, je rekel Dante Alighieri, »in človek se tega ne zaveda«. Filozof Heraklit je v davnih časih izrazil to temeljno izkušnjo v slavnem stavku: panta rei, vse odteka. V življenju se dogaja podobno, kakor na televizijskem zaslonu: oddaje si hitro sledijo druga za drugo in naslednja že briše prejšnjo. Ekran ostaja isti, podobe pa se spreminjajo.

Tako se dogaja tudi z nami: svet ostaja, mi pa drug za drugim odhajamo. Kaj bo od vseh imen, obrazov, novic, ki so jih danes polni naši časopisi, televizijski dnevniki – kaj bo od mene, tebe, vseh nas – ostalo čez kakšno leto ali desetletje? Nič od nič. Človek ni nič drugega, kakor »obris, sled valov na morskem obrežju, ki ga bo naslednji val izbrisal«.

V poskušanju, da ne bi povsem preminuli in umrli, se nekaj časa oklepamo mladosti, potem ljubezni, nato otrok, potem slave. »Ne bom povsem umrl«, je vzklikal pesnik Horacij, »postavil sem si (s svojo poezijo) trdnejši in trajnejši spomenik od bronastega«. Že res, toda kaj mu danes koristi ta »spomenik«? Koristi nam, ne pa njemu. »Človek je kakor dih, njegovi dnevi so kakor senca, ki preide«, ponavlja Sveto pismo in verjamem, da smo mu vsaj na tej točki vsi pripravljeni pritrditi.

Že v samem trenutku rojstva se za vsakega od nas začenja odštevanje, ki se noč in dan niti za en sam trenutek ne ustavi. V naših samostanih smo imeli nekoč velike ure z nihalom, na katerem je kot opomin pisalo: Vulnerant omnes, ultima necat – »Vse (ure namreč) ranijo, zadnja ubije«.

Pred to izkušnjo minljivosti vsega lahko zavzamemo dve drži. Ena je zelo stara in se je spominja tudi samo Sveto pismo; ta pravi: »Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli« (Iz 22,13). Ko Jezus v današnjem evangeliju govori o dneh pred potopom, pravi: »Jedli so in pili, se ženili in se možile … in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vse odnesel«.

Gotovo je boljša drža tista, o kateri nam spregovori sv. Pavel: »Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro« (Gal 6,10). Poznamo poštene ljudi dobre volje, ki nimajo vere, a se skušajo držati programa, da bi zastavili svoje življenje v dobro drugim. Vredni so občudovanja in spoštovanja, kajti zanje je to težje.

Zadnja sprememba ( sobota, 30. november 2019 )
Preberite več...
 
Jezus Kristus, Kralj vesoljstva - 24.11.2019

Jezus Kristus – kralj vesoljstva in kralj src

2 Sam 5,1-3; Kol 1,12-20; Lk 23,35-43

Občasno slišimo za velika praznovanja, ki jih ob posebnih priložnostih na narodni ravni pripravijo v čast njihovemu vladarju. Danes vse krščansko ljudstvo praznuje svojega Gospoda in Kralja. Njegovo kraljestvo današnji slavospev opisuje kot »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni«. Sveti Pavel v drugem berilu pravi, da nas je Oče iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina, v katerem imamo »odrešenje, odpuščanje grehov«.

Današnji praznik je bil ustanovljen ne tako dolgo tega. Uvedel ga je namreč papež Pij XI. leta 1925 kot odgovor na ateistične in totalitarne politične režime, ki so zanikali pravice Boga in Cerkve. Ozračje, v katerem je nastal praznik, je izpričano na primer z mehiško revolucijo, ko so številni kristjani šli v smrt in vse do konca vzklikali: »Viva Cristo rey«, živel, Kristus kralj!

Čeprav je praznik eden mlajših, pa ni tako z njegovo vsebino in osrednjim sporočilom; to je namreč zelo staro in lahko bi rekli, da se je rodilo s krščanstvom. Slovesna izpoved vere: »Jezus je Gospod«, s katero so številni mučenci prvih stoletji odhajali v mučeniško smrt in so z njo izražali svojo vdanost Kristusu, ki je nad vdanostjo cesarju, je bila že v tej smeri. Takoj ko se je krščanska vera lahko svobodno izražala v umetnosti, sta bili dve najljubši predstavitvi Kristusa prav tisti, ki jih najdemo v povezavi z današnjim praznikom: podoba Dobrega Pastirja in podoba Pantokratorja, vladarja vesolja. Prav ta zadnja je pogosto prekrivala celotni gornji del abside in je objemala občestvo bolj s kretnjo zavetja kot vladanja. Ko so začeli upodabljati križ (v prvih časih so križ slikali brez Kristusa), so ga predstavljali s krono na glavi, v oblačilih in v kraljevski drži. To je bil način, kako so tudi v barvah izražali resico, ki jo je oznanjalo bogoslužje: »Bog kraljuje na lesu« (regnavit a ligno Deus).

Če hočemo odkriti, kako nas ta praznik neposredno zadeva, je dovolj, da si prikličemo v spomin preprosto razlikovanje. Obstajata dve vesolji, dva svetova ali kozmosa: makrokozmos, ki je ogromno vesolje zunaj nas, in mikrokozmos ali malo vesolje, ki je vsak posamezen človek. Majhen, a dejansko večji od zunanjega materialnega vesolja. Človek je dejansko, čeprav nepomembna pičica v vesolju, s svojim razumom sposoben »objeti« in obvladati celotno vesolje z vsemi njegovimi galaksijami. Tudi bogoslužje je v prenovi po drugem vatikanskem koncilu čutilo potrebo, da je premaknilo poudarek praznika na človeški in duhovni vidik in ne toliko na, recimo temu, politični vidik. V glavni prošnji praznika ne prosimo več, kot nekoč, da bi »spravil vse družine sveta, da bi se podvrgle krotki Kristusovi oblasti«, marveč, da naj »ti vse stvarstvo, rešeno sužnosti greha, z nami svobodno služi in te brez konca proslavlja«.

Ganljivo je zaznati neko stvar iz današnjega evangelija. Odlomek poroča, da je ob smrti nad Jezusovim križem visel napis: »Ta je judovski kralj« in zraven stoječi so ga izzivali, naj odkrito pokaže svoje kraljevanje: »Če si judovski kralj, reši samega sebe«. Mnogi, tudi prijatelji, so v zadnjem trenutku pričakovali veličasten dokaz njegovega kraljevanja. On pa se je odločil, da bo pokazal svoje kraljevsko dostojanstvo s tem, da se bo zavzel za enega samega človeka, ki je za povrhu še hudodelec:

»’Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!’ In on mu je rekel: ‘Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju’«.

V tej perspektivi ni najpomembnejše vprašanje, ki naj bi si ga zastavili na praznik Kristusa Kralja, ali on kraljuje na svetu ali ne, marveč, ali kraljuje v meni ali ne; ni pomembno, če države in vlade priznavajo njegovo kraljevanje, ampak, če ga jaz priznavam in živim. Ali je Kristus Kralj in Gospod mojega življenja? Kdo vlada v meni, kdo določa cilje in postavlja prioritete: Kristus ali kdo drug?

Zadnja sprememba ( sobota, 23. november 2019 )
Preberite več...
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 910