OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
KIP SV. FRANČIŠKA na SVETI GORI
Ob 500-letnici (1514 – 2014) slovenske frančiškanske province Svetega križa nam je  v juliju 2014 frančiškanski samostan Strunjan podaril kip svetega Frančiška Asiškega, 
francisek.jpg
izdelanega iz inox žice. Kip je nastal po »gori« prebranih knjig in pod marljivim delom s krvjo obarvanih komolcev in spretnih prstov umetnice-kiparke Katje SMERDU.  Kip stoji na podstavku v obliki križa, kar govori, da je sv. Frančišek hotel vedno in vse življenje duhovno, notranje zreti skrivnost Božje ljubezni in odrešenja, ki se je v ubogem in ponižnem Kristusu razodela prav v križu in se je ta pot izničenja in razlaščanja samega sebe, da bi izpolnil Očetovo voljo (kar je bila njegova vsakodnevna hrana (prim. Jn 4,34)) za Kristusa začela z učlovečenjem, za sv. Frančiška pa z odpovedjo vsemu zemeljskemu bogastvu njegovega očeta Petra Bernardoneja, ko se je simbolično slekel na asiškem trgu pred navzočimi, svojim očetom in škofom. Slednji ga je s škofovskim plaščem pokril in tako simbolično pokazal, da ga Cerkev sprejema pod svoj plašč, okrilje, zaščito in da bo lahko v njej nadaljeval u ubogim, razlaščenim življenjem ljubezni in odrešenja. Na razlastitev svetu in obogatitev s Kristusom spominja sv. Frančišku bistveno drag izrek: DEUS MEUS ET OMNIA – MOJ BOG IN MOJE VSE. Razlaščen, slečen od zemeljskega bogastva, je postal prosojen za lepoto Božjega bogastva, Njegovega stvarstva (ki ga lahko skozi kip tudi mi zremo, občudujemo, se naredimo prosojne za Božjo navzočnost in modrost). Oče je odslej viden v Frančiškovem življenju, on sam pa je postal most med nebom in zemljo, zato v postavitvi simbolično povezuje s pogledom na Julijce nebo in zemljo. S svojo držo telesa in rok je sv. Frančišek usmerjen proti baziliki, kjer kraljuje evharistično navzoči Gospod in Njegova Mati Marija, ki že od l. 1539 tukaj deli svoje milosti. Osvobojen, slečen minljivega bogastva, je torej sv. Frančišek vedno v duhu in resnici obrnjen proti neminljivi ljubezni in življenju, ki sta največje bogastvo, najvišje dobro in ki ju nikoli več noče izgubiti izpred svojih oči. Tako je tudi za nas: važno je, da so oči pri Gospodu in Mariji, da se ne bi izgubili v minljivih stvareh in da bi imeli jasno spoznanje, čisto misel, prava čustva in trdno voljo v odločitvi za Očetovo voljo. Vse mine, le Oče, Njegova volja ljubezni in odrešenja ostane. V edinosti z Očetovo voljo vsak človek postaja jasen, poenoten, prosojen in najbolj bogat v bogastvu, ki ne mine in ga »molj in rja ne razjesta« (prim. Mt 6,20; Jak 5,3)
 
francisek_blagoslov.jpg
Frančiškovi sinovi, bratje frančiškani, pa na Sveti Gori služimo Gospodu in Svetogorski Kraljici že 450 let (1565-2015) z vmesnimi prekinitvami, tako kot je tudi sama milostna podoba Svetogorske Kraljice morala kot romarica večkrat zapustiti Skalnico. S presveto Devico Marijo in vami, dragi verniki, Frančiškovi bratje v ljubezni in solidarnosti torej delimo življenjsko pot »tujcev in popotnikov« in se vam zahvaljujemo, da nas na tej poti z ljubeznijo in drugimi darovi podpirate. 
 
Kamnoseku g. Vojku Mužini se zahvaljujemo za dar odličnega dela: granitnega križnega podstavka z vsemi zgoraj omenjenimi napisi.
 
Kip je 15. 4. 2015 blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit Mgr. P. Stane Zore OFM.
 
p. Pepi

Zadnja sprememba ( petek, 17. april 2015 )
 
2. velikonočna nedelja: nedelja Božjega usmiljenja, 12. april 2015 (Jean 20, 19-31 )

ŽIVIMO IZ NJEGOVE NAVZOČNOSTI

velikonocna1.jpg  velikonocna2.jpg  velikonocna3.jpg 
 
Ko je skupnost učencev zbrana in vidijo v svoji sredi navzočnost Vstalega, so spremenjeni. Naponi jih mir, njihovi strahovi izginejo, nepoznano veselje se naseli v njihova srca in čutijo Jezusov Dih, ki je ustvarjalec življenja. Takrat odpro vrata, saj se čutijo poslane, da bi živeli isto poslanstvo, kot ga je Vstali prejel od Očeta.
 
Če je kdaj Cerkev strah, če nima duhovne moči, potem zanjo resničnost Jezusove navzočnosti ni osebno izkustvena. Vstali Gospod je vedno v srcu Cerkve, a ni nujno, da dopustimo, da se njegova živa navzočnost ukorenini v našem srcu, v našem občestvu vernih… Ali Vstalega v resnici poznam(o)? Ali v Vstalega v resnici verujem(o)? Ali Vstalemu v resnici zaupam(o)? Ali od Vstalega pričakujem usmiljenje? Samo iz vere v navzočnost Vstalega nam danes prihaja moč, veselje in ustvarjalni duh, s katerim se postavimo in borimo proti krizi. 
 
Krščansko življenje lahko živimo torej le iz Njegove žive navzočnosti; se neprestano spominjamo njegovega nauka, načel, vrednot; neprestano kličemo njegovega Duha; stalno na novo premislimo Jezusovo življenje in mu dovolimo, da je navdih za naše delovanje. Dà nam lahko več moči in luči kot kdorkoli. Je med nami, nam vliva svoj mir, veselje in Svetega Duha.
 
Prav mene, ubogega človeka, z vsemi svojimi strahovi – mene Vstali pošilja, kot je pred mano njega poslal Oče, in sicer v človeški krhkosti. Pošilja me, da živim veselo novico odrešenja in jo prinašam naprej. Kako naj jo živim? Kako naj presežem strah, da bom živel in pričeval v veselju? “Prejmite Svetega Duha”, nam pravi Vstali. V njegovem Duhu torej je mogoče postati – kot Jezus – prinašalec vesoljnega bratstva, ljubezni, enakosti, življenja, odpuščanja…
 
Slavni Tomaž, zamudnik; človek s čutom za realnost stvari; človek, ki prisluhne razumu in želi vse preveriti; človek, ki ne veruje zlahka; človek, ki ima dvom in se z njim ukvarja (cel teden) v bolečini srca s tisočimi vprašanji – prav njemu, čeprav neviden, Vstali spregovori, saj ostaja navzoč v svoji Cerkvi. Prav Tomažev dvom postane Vstalemu priložnost za nov in zadnji blagor (v evangelijih in tudi v SZ jih je obilo): “Blagor tistim, ki verujejo, ne da bi videli.” Med njim smo vsi mi. Blagor nam, ko verujemo; blagor nam, ko duhovno vidimo veličino in slavo Vstalega!
 
Ko verujemo, ko vidimo (spoznavamo) Božja navzočnost, Božje usmiljenje vedno znova zmagujeta. Kolikokrat sta že zmagali v (mojem) našem življenju, v (mojem) našem občestvu Cerkve? Sem (smo) prepoznal(i) Njegovo zmago?

Zadnja sprememba ( sobota, 11. april 2015 )
 
Velika noč 2015 – Mr 16,1-8 (vigilija)

V velikonočni vigiliji smo po Božji besedi prekoračili vso zgodovino, od začetka do ALELUJE, krika zmage in veselja. Zlo ni imelo zadnje besede, ljubezen je dokončno zmagala: Kristus je vstal! Kristus živi in nas kliče, da živi iz njegovega življenja.
 
blagoslov_jedi.jpg
Evangelij nam pove, da nas nezaslišana milost tega podarjenega življenja kliče na pot, kot so svete žene zelo zgodaj šle h grobu.
 
Zgodnje so, gredo skupaj, so Cerkev. Prinašajo dober parfum njihovih kreposti, prijeten vonj njihovih postnih naporov, da bi živele pravično (pošteno) življenje, v skladu z Božjimi zapovedmi. Žene so močno povezane s svojim Učiteljem, zato mu hočejo služiti tudi po smrti. Njihova krepostnost in ljubezen jim odpreta oči o nebeških resničnostih: vidijo angela.
 
Vendar pa žene še ostajajo pogreznjene v skrbi starega sveta. Srečajo angela, a vidijo le mladeniča, oblečenega v belo (praznično oblačilo: oblačilo krščenih) in stoječega na desni (se pravi na strani večnega življenja). Danes praznujejo vsa nebeška bitja. V raju so trpeli, Božja družina je izgubila enega od svojih: človeka. Vendar je človek danes po Jezusu Kristusu prinesen nazaj k nesmrtnosti. Ponovno smo postali prebivalci, državljani Nebes. Božja družina je zopet vsa združena in med seboj spravljena po Jagnjetovi krvi.

Praznik je tako velik za vse nas, zato je prav, da smo vsi otroci prisotni. Vsi, brez izjeme, celo tisti, ki jih je sram njihovega življenja in ravnanja. Ravno zato angel jasno reče: »Povejte učencem in Petru«. Sram, da je izdal Učitelja, bi Petra lahko pripeljala do občutka, da je izključen iz števila učencev. Lahko bi si mislil, da povabilo k življenju zanj ne velja. 
 
velika_noc.jpg
Danes, to noč, ko je Kristus vstal, moramo do korenin (radikalno) spremeniti naš način mišljenja in življenja. Ravno zato angel pravi ženam: »Ne bojte se«! To ne pomeni le – ne plašite se, to pomeni tudi – ne podlegajte več strahovom, ki jih izkušajo tisti, ki imajo rajši zgolj zemeljske resničnosti. Tiste je strah, ker hočejo živeti na zemlji, zemeljsko in posvetno. Oni hočejo slediti svojim lastnim željam (ne željam Vstalega) in jih je strah, da bi jim kdo to branil. Krščenim pa, ki želimo živeti iz milosti Božjega otroštva, je strah tuj, saj nam je Vstali pridobil to milost (življenje) in nihče je ne more odvzeti.
 
Res pa je, da vidimo, da kljub temu, da je zmaga sigurna, dobljena, se boj še ni končal. Evangelist zaključuje: »Povedale niso nikomur nič, ker so se bale«. Kristus nam je odprl PREHOD (pasha=velika noč), sedaj smo na vrsti še mi, da ustvarimo naš lastni prehod. Izbrati moramo vstajenje, odločiti se moramo, da vstopamo v življenje, ki nam je podarjeno.
 
To bi bilo zelo lahko, če bi vstajenje bile le sanje, ki si jih ustvariš, ko gre vse narobe in bi se te sanje končno uresničile. Jezus pa svoje učence kliče, naj se vrnejo v Galilejo, se pravi v njihovo vsakdanje življenje. Učenci bodo nadaljevali, bodo ponovno začeli! Na novo bodo oznanjevali, na novo bodo ozdravljali bolnike, na novo bodo hodili po poteh ljudi. Vendar pa nič več ne bo, kot je bilo prej. Odslej so poklicani, da živijo iz milosti vstajenja, poklicani so, da svetu razodevajo, kaj pomeni biti in živeti kot Božji otrok.
 
Na ta način odkrivamo, da sta tišina in strah žena naša spodbuda, da spregovorimo in da delujemo. Z vsem našim življenjem mora(e)mo oznanjati: »Kristus je vstal, resnično je vstal!«

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. april 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 632