OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
5. nedelja med letom, 19.1.2020

Dajaj lačnemu svoj kruh

Iz 58,7-10; 1 Kor 2,1-5; Mt 5,13-16

Zadnjič smo govorili o pozitivni razsežnosti materialnega uboštva, o idealu, ki naj bi ga gojili. Danes moramo pogledati drugo plat pomanjkanja: negativno materialno revščino, kot vsiljen socialni položaj, ki prizadene ljudi. Z drugimi besedami je to revščina, proti kateri se moramo boriti ali pa jo vsaj lajšati. Spregovorimo torej o solidarnosti. Prav hitro bomo videli, kako je ta tema v odnosu z berili današnje pete nedelje med letom. 

»Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:

‘Vi ste luč sveta …

Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi,

da bodo videli vaša dobra dela’.«

Toda kaj pomeni biti luč in svetiti? Blesteti zaradi znanja, kulture, bogastva, popularnosti? Ne, Jezus govori o drugačni luči. Ne govori toliko o luči, ki prihaja od idej, ki so zbrane v knjigah, ampak o tisti luči, ko jo odsevajo dela, ko spregovori življenje. »Vaša luč naj sveti« pomeni: »Vidijo naj vaša dobra dela.« Na ta način je potrebno razumeti Jezusovo besedo v berilih današnje nedelje. V prvem berilu (ki običajno pripravlja na evangeljski odlomek) beremo:

»Dajaj lačnemu svoj kruh,

in pripelji uboge brezdomce v hišo,

kadar vidiš nagega, ga obleci …

Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč.«

Tukaj se misel še bolj razjasni. Vsa »dobra dela« so luč, na poseben način pa tista, ki so v prid bližnjemu, revežem. Prva oblika solidarnosti je opaziti reveže. Največji greh proti revežem je morda prav brezbrižnost, delati se, kot da jih ne vidiš. Jezus namreč očita bogatemu požeruhu, bolj kot njegovo pretirano bogastvo, njegovo brezbrižnost do reveža, ki je sedel pred njegovimi vrati. Očita mu otopelost srca in neobčutljivost.

Mi skušamo med nas in reveže postaviti dvojno steklo. Učinek dvojnega stekla, ki ga danes pogosto koristno uporabljamo, je, da preprečuje prehod mraza, vročine in hrupa; vse to ublaži, da do nas pride v blažji, milejši obliki. Dejansko vidimo reveže, ki se premikajo, vznemirjajo, kričijo za televizijskim ekranom, na časopisnih straneh in misijonskih revijah, toda njihov krik prihaja do nas kakor zelo oddaljen. Ne seže nam v srce. Pred njimi se zavarujemo.

Beseda: »Reveži!« vzbuja v bogatih deželah nekaj podobnega, kar je pri starih Rimljanih zbujal vzklik: »Barbari!« Zbeganost, paniko. Oni so se trudili graditi obzidja in so pošiljali vojsko na meje, da bi ukrotili barbare; mi pa delamo isto na druge načine. Toda zgodovina nam pravi, da je vse to jalov napor.

Prva stvar, ki jo je torej potrebno v odnosu do revnih storiti, je razbiti ta dvojna stekla, preseči ravnodušnost, neobčutljivost. Odvreči obrambo in dopustiti, da nas preplavi nek zdrav nemir zaradi strašne bede, ki je po svetu.

Predstavljaj si, da nekega dne, ko gledaš na televiziji posnetke kakšne hude nesreče (iztirjenje vlaka, prometne nesrečo, požar ali pa zrušenje stavbe), nenadoma – Bog ne daj! – prepoznaš med žrtvami bližnjega sorodnika: mamo, otroka, brata, moža. Si predstavljaš krik, ki bi prišel iz tvojih ust! Kakšna sprememba v srcu bi se hipoma zgodila! Kako drugače bi se zanimal za dogodek! Kaj se je zgodilo? Nekaj zelo preprostega: to, kar si prej dojemal samo z očmi in z razumom, se te zdaj osebno dotika.

Prav to bi se moralo zgoditi vsaj do neke mere, ko pred našimi očmi drsijo pretresljive podobe revščine. So ali niso tudi ti naši bratje in sestre? Ali ne pripadamo vsi isti človeški družini in ali ni morda zapisano, da smo »si med seboj udje« (Rim 12,5)?

Sčasoma se žal navadimo na vse in mi smo se žal privadili na bedo drugih. Kaj prida nas to ne vznemirja, imamo jo kar za neizogibno in normalno. Toda za hip se postavimo na stran Boga in skušajmo gledati na stvari, kakor gleda on. On je kakor oče sedmih otrok, ki pri vsakem obedu doživi isti prizor: dva od otrok sama pograbita skoraj vse, kar je na mizi, drugih pet pa ostane praznih želodcev. Ali lahko kakšen oče ob podobnem prizoru ostane neobčutljiv? Nekdo je primerjal zemljo vesoljski ladji, ki leti skozi vesolje, v kateri eden od treh kozmonavtov porabi 85% zalog, ki so na razpolago, ob tem pa si prizadeva, da bi si prilastil še preostalih 15%.

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. januar 2020 )
Preberite več...
 
5. nedelja med letom, 12.1.2020

Dajaj lačnemu svoj kruh

Iz 58,7-10; 1 Kor 2,1-5; Mt 5,13-16

Zadnjič smo govorili o pozitivni razsežnosti materialnega uboštva, o idealu, ki naj bi ga gojili. Danes moramo pogledati drugo plat pomanjkanja: negativno materialno revščino, kot vsiljen socialni položaj, ki prizadene ljudi. Z drugimi besedami je to revščina, proti kateri se moramo boriti ali pa jo vsaj lajšati. Spregovorimo torej o solidarnosti. Prav hitro bomo videli, kako je ta tema v odnosu z berili današnje pete nedelje med letom.

»Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:

‘Vi ste luč sveta …

Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi,

da bodo videli vaša dobra dela’.«

Toda kaj pomeni biti luč in svetiti? Blesteti zaradi znanja, kulture, bogastva, popularnosti? Ne, Jezus govori o drugačni luči. Ne govori toliko o luči, ki prihaja od idej, ki so zbrane v knjigah, ampak o tisti luči, ko jo odsevajo dela, ko spregovori življenje. »Vaša luč naj sveti« pomeni: »Vidijo naj vaša dobra dela.« Na ta način je potrebno razumeti Jezusovo besedo v berilih današnje nedelje. V prvem berilu (ki običajno pripravlja na evangeljski odlomek) beremo:

»Dajaj lačnemu svoj kruh,

in pripelji uboge brezdomce v hišo,

kadar vidiš nagega, ga obleci …

Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč.«

Tukaj se misel še bolj razjasni. Vsa »dobra dela« so luč, na poseben način pa tista, ki so v prid bližnjemu, revežem. Prva oblika solidarnosti je opaziti reveže. Največji greh proti revežem je morda prav brezbrižnost, delati se, kot da jih ne vidiš. Jezus namreč očita bogatemu požeruhu, bolj kot njegovo pretirano bogastvo, njegovo brezbrižnost do reveža, ki je sedel pred njegovimi vrati. Očita mu otopelost srca in neobčutljivost.

Mi skušamo med nas in reveže postaviti dvojno steklo. Učinek dvojnega stekla, ki ga danes pogosto koristno uporabljamo, je, da preprečuje prehod mraza, vročine in hrupa; vse to ublaži, da do nas pride v blažji, milejši obliki. Dejansko vidimo reveže, ki se premikajo, vznemirjajo, kričijo za televizijskim ekranom, na časopisnih straneh in misijonskih revijah, toda njihov krik prihaja do nas kakor zelo oddaljen. Ne seže nam v srce. Pred njimi se zavarujemo.

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. januar 2020 )
Preberite več...
 
2. nedelja po božiču, 5.1.2020

Beseda je meso postala

Sir 24,1-4.8-12; Ef 1,3-6.15-18; Jn 1,1-18

Današnji evangeljski odlomek je isti kakor na božič: to je prolog četrtega evangelija. Dovolj je, da zazveni začetek in že se spomnimo vsega ostalega:

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.«

Ustavimo se pred tem čudovitim evangeljskim odlomkom z notranjim razpoloženjem in z vprašanji nekoga, ki ga prvič posluša. Kdo je ta Beseda, o kateri teče beseda? Beseda tukaj pomeni Božjega Sina, drugo osebo Svete Trojice, ki ob koncu prologa dobi ime Jezus Kristus. Kaj pomeni izraz Beseda? Izvirni izraz, ki ga uporablja evangelist, je Logos in lahko pomeni dve stvari: Razum ali pa Beseda oz.bolje: kar obe stvari skupaj. Zakaj je Jezus dobil to ime? Zato, ker je on dokončna Beseda Boga človeku, polnost in celovitost razodetja.

Prolog lahko beremo kot veličasten pogled vere na Boga, človeka in svet. To je povzetek vsega. Danes imamo radi vse kompaktno, se pravi zgoščeno na majhnem prostoru. Kompaktno je magična beseda trgovine: kompaktni disk, kompaktni slovarji, kompaktni priročniki. Prolog je nekaj podobnega na duhovnem področju. Vse, kar nam bistvenega pove vera o Bogu, o človeku in o svetu, predvsem pa o Kristusu, je povzeto na tej strani.

O Bogu nam je rečeno, da je eden, vendar ne samotar. Ob sebi, v svojem »naročju« ima Sina, svojo živo Besedo, popolno podobo samega sebe. V kali je že navzoč nauk o Sveti Trojici.

O svetu nam je rečeno, da je bil »ustvarjen po Besedi«. V ateističnem pogledu svet nima razlag; je posledica naključij ali pa v temo zavitih zakonov evolucije. Tu pa je, nasprotno, rečeno, da je že na začetku sveta njegova razlaga: ta je v Besedi, ki jo ima Bog v svojih mislih, »ob sebi«. Pomenljivo je, da se evangelij po Janezu začenja z isto besedo, kot se začenja pripoved o stvarjenju v Prvi Mojzesovi knjigi: »V začetku …«. Tu tokrat gre za neki drug »začetek«, absolutni in ne relativni začetek.

Vprologu končno stopi pred nas Človek kot bitje, ki ga je Bog ustvaril svobodnega. Lahko sprejme luč in moč, da bi postal Božji Otrok ali pa vero zavrže in ostane v temi.

»In luč sveti v temi,

a tema je ni sprejela …

Tistim pa, ki so jo sprejeli,

je dala moč, da postanejo Božji otroci.«

Luč in življenje imamo od njega, od Besede:

»V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.«

Te trditve se lahko zdijo abstraktne, zelo daleč od zanimanja današnjih ljudi ali pa morda lahko v hipu popolnoma spremenijo življenje kakšnega človeka, če nekega dne ta luč začne resnično »svetiti« nad teboj.

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. januar 2020 )
Preberite več...
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 917