OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
33. NEDELJA med letom, 18.11.2018
33_med_letom.jpeg

Sodobni človek nerad govori o koncu sveta in seveda o lastnem koncu, smrti. Danes otrok natančno ve, kako je prišla na svet njegova sestrica, ne sme pa ničesar vedeti, kako je umrla in bila pokopana njegova stara mama. Najbrž je ta beg pred smrtjo posledica negotovosti sodobnega človeka, ki ne vidi nobene trdne opore v življenju.

Kristus je v svoje oznanjevanju govoril tudi o končni prihodnosti sveta in človeka. Tako v današnjem evangeliju beremo temno napoved: »V tistih dneh, po tisti veliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale«  13,25). Morda smo se ljudje osredotočili na grozote in stiske ob koncu sveta, opisane v evangeliju. Toda Jezusove besede nas nočejo prestrašiti. Ravno nasprotno! Kljub temu, da bo med narodi velika stiska in bodo nastopili hudi časi, se tistim, ki zaupajo v Boga, ni treba bati: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba« (26-27). Podobno pravi tudi prerok Daniel v prvem berilu: »V tistem času (velike stiske) bo rešeno tvoje ljudstvo« (Dan 12,1). Bog tistih, ki zaupajo vanj, tudi v največji nesreči ne bo zapustil, ampak bo prišel k njim.

To Kristusovo oznanilo je polno upanja, ki nas navdaja ob tesnobi, da bo gotovo nastopil osebni konec, pa tudi konec sveta in vesolja. A tudi ko bo vse propadlo, ko ne bo več nobene trdne točke, ostaja velika in edina trdnost Bog. Kristus v današnjem evangeliju ne govori samo, kaj bo prešlo, ampak predvsem govori o tem, kaj bo ostalo: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle« (31). Vse, kar je na svetu, bo minilo, ostalo bo samo tisto, kar je Božje in povezano z Bogom. Zato se v življenju velja truditi za to, kar je Božje, ker bo samo to ostalo. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8), zato bo ostalo to, kar smo v življenju povezali z Božjo ljubeznijo.

Besed, da bo vse, kar je, in tudi kar smo mi ustvarili, propadlo (nebo in zemlja bosta prešla), ne smemo razumeti, da se v življenju ni vredno truditi, marveč da moramo vse v svoje življenju delati s pravim namenom in v veri, da bo ostalo le to, kar je povezano z Bogom (moje besede pa ne bodo prešle). Ravnotežje med vero, da bo ostalo to, kar smo združili z Božjo ljubeznijo, in med človeškim delom ter naporom so naši predniki mojstrsko izrazili v pregovoru: Delajmo, kakor da bomo večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli! Če se bomo trudili za to, kar večno ostane, bo v naših srcih mir, zaupanje in volja do dela. Če je danes med ljudmi toliko  nepripravljenosti za delo, zlasti za zastonjsko delo za drugega, in če mladi nimajo več volj za življenje in prave volje do dela, ali ni to zato, ker nimajo vere, da tisto, kar delamo v veri in združujemo z Božjo ljubeznijo, ne bo nikoli uničeno. Danes velja nekaj samo prizadevanje za kariero in lastni uspeh, a velikokrat vidimo, da to ljudem ne prinaša pravega življenjskega smisla. V luči večnosti vidimo drugače tudi delo za župnijo, za karitas, za bližnjega, skratka zastonjsko delo za druge.

Prosimo Gospoda, naj nam da moči, da bomo odgovorno živeli, si prizadevali za dobro bližnjega in gojili stik z Bogom, predvsem pa premišljevali božjo besedo, ki ne bo nikoli prešla.

Zadnja sprememba ( sobota, 17. november 2018 )
 
Osmrtnica
Bratje frančiškani s Svete Gore sporočamo: 

V nedeljo, 11. novembra 2018, je odšel h Gospodu
 
pavel_krajnik.jpg 

p. Pavel (Franc) Krajnik OFM,
duhovnik v Redu manjših bratov.

Rojen je bil 2. avgusta 1924 v Logu, Poljane nad Škofjo loko, v Red manjših bratov je vstopil 29. avgusta 1940, prve začasne zaobljube je izrekel 30. avgusta 1941, slovesne zaobljube pa 8. januarja 1949. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1951. Deloval je v župnijah: Marijino oznanjenje v Ljubljani, Bežigrad (Lj), Kamnik, Stranje, Nevlje, Vič (Lj.), Dobova, Brezje in Sveta Gora nad Gorico. Na Sveti Gori je deloval 45 let.
Opravljal je službe župnika, kaplana, rektorja, knjižničarja, arhivarja. Bil je pisec mnogih člankov in nekaj knjig od katerih je najbolj znana zgodovina Svete Gore z naslovom: Marijina hiša.

Od nedelje je krsta s pokojnim v Baziliki Kraljice Svetogorske, kjer bo do pogreba.
V torek 13. novembra bo ob 11. uri pogrebna maša, ki jo bo ob somaševanju škofa ordinarija Jurija Bizjaka, provincialnega ministra p. Marjana Čudna in drugih duhovnikov daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Po maši bo pogreb, na svetogorskem pokopališču.

Rajnega brata priporočamo v molitev v veri, da je že srečal vstalega Gospoda, ki ga je v življenju tako iskreno ljubil.

"Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen."



Še zanimivost. p. Pavel se je rodil 13. dni kasneje, kot pokojni akademik Alojz Rebula. Umrl pa je 20 dni za njim. To nam je lahko pričevanje, da za Kristusom, četudi skrivnostno in tiho, hodimo skupaj kot močno znamenje časov.
Zadnja sprememba ( ponedeljek, 12. november 2018 )
 
32. NEDELJA med letom, 11.11.2018
32_med_letom.jpeg

Najbrž se večina ljudi ob današnjem evangeliju, ki govori o ubogi vdovi, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico samo »dva novčiča« spomni znane pesmi, ki govori o tem dogodku. Študenta v Rimu, ki je moral prav v času, ko beremo evangelij o ubogi vdovi spominja na dan, ko je moral oddati svojo prvo analizo filma. Opazoval je svoje sošolce in sošolke, ki so oddajali obsežne referate, čeprav je profesor poudarjal, naj bo naloga kratka. Takrat je z vsem trudom zmogel toliko. Moja »skromna novčiča« mu nista dala  miru. Svojo nemoč je izlil pred Gospoda: »Gospod, darujem ti skromnost, ki jo premorem. Pred tabo  moja naloga ni več nebogljena… Gospod, ki poznaš moj trud, je velika  in ti jo sprejemaš, kakor tolikokrat sprejemaš mojo nemoč«

Kolikokrat v življenju nas navdaja podoben občutek, ko se nam zdi naše delo vredno samo »dva uboga novčiča«. Kolikokrat ne žanjemo sadov svojega dela ali svojega truda! Zgovorna je šaljiva anekdota, ki govori o ženi, ki je na veliko začudenje družine, ki je v nedeljo čakala na kosilo, položila na mizo kup sena. Vsi so osupnili in se uprli: »Le kdo bo to jedel!« Ona pa je odgovorila: »Dvajset let vam kuham, a me ni še nihče pohvalil. Nihče se mi ni zahvalil ali mi vsaj rekel, da je kosilo dobro, pa sem mislila, da je vseeno, kaj vam prinesem na mizo!«

Pogosto tudi pri vzgoji otrok ne žanjemo sadov svojega dela. Velikokrat se starši trudijo pri vzgoji, pa gredo otroci po svoje. Podoben občutek jalovosti imamo pri vsakdanjem delu, enoličnih obveznosti ali ponavljajočih se dolžnostih. Kako težko se je lotiti takih del! Kako težko je sesti k učbeniku neljubega predmeta, ko pa že »vemo«, da bomo za »veliko truda« dobili slabo oceno. In še veliko drugih dogodkov je v življenju, ko se nam zdi, da je naše delo malo vredno, mi pa nepomembni.

Pa je vendar naš napor pomemben kakor sta bila dragocena novčiča uboge vdove. Ta dva sta pred ljudmi malo veljala, saj ni šlo za veliko vsoto, pred Bogom pa veliko, ker je uboga žena ogromno žrtvovala - vse, kar je imela. Bog namreč gleda drugače kot človek: »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7). Bog vidi našo notranjost in gleda na to, koliko smo se trudili. Bog gleda na naše prizadevanje, pa čeprav se zdi skromno in nepomembno, kot na dar uboge vdove: na zunaj je skromen, Bogu pa je dragocen, ker je vanj položena ogromna žrtev. Ljudem, ki nemalokrat potožijo, da njihov trud ne rojeva želenih uspehov, lahko rečemo: Bog ne bo sodil po uspehih našega dela, ampak po trudu, ki smo ga vložili vanj. Tudi naše delol ali naš napor ni vreden toliko, kolikor priznanja mu dajo ljudje, ampak toliko, kolikor smo se potrudili ali koliko napora smo vložili vanj.

Bog zna blagosloviti tudi človeško nemoč, če je le naš namen pravi. To zgovorno poudarja prvo berilo. Vdova iz Sarepte je imela malo moke in olja, a je bila pripravljena to darovali preroku, Božjemu poslancu. In Bog je njeno žrtev obilno blagoslovil, saj »moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo« (1 Kr 17,16).

Prosimo, naj Gospod tako obilno blagoslavlja tudi naše skromne sposobnosti in naj nam pomaga, da mu jih bomo dali velikodušno na voljo.

Zadnja sprememba ( nedelja, 11. november 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 849