OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
17. nedelja med letom

26.7.2015.B. DAJTE JIM VI JESTI – 17. NN – B

2 Kr 4,42-44; Ef 4,1-6; Jn 6,1-15
 
Blažena mati Terezija je pripovedovala, kako je nekoč obiskala revno indijsko družino, ki ni imela nič za jesti. Tako je tej revni družini dala majhno količino riža. In zgodilo se je nekaj, kar je Mater Terezijo zelo presenetilo. Mati iz te družine, ki ni poznala Matere Terezije, je tisti riž, ki ga ja pravkar prejela, takoj razdelila na dve polovici in odnesla drugo polovico sosednji družini, ki so bili muslimani. Ko je Mati Terezija to videla, je začudeno vprašala: »Ali bo to za vašo družino še zadostovalo?« In žena je preprosto odgovorila: »Sosednja družina na žalost tudi nima nič za jesti.«
 
»Čudovito je, če je človek, ki je sam v veliki stiski, sposoben videti še stisko drugega,« je rekla presenečena Mati Terezija. Mati Terezija je bila resnično presenečena nad nesebičnim vedenjem te revne matere, ki je bila kljub veliki lakoti še vedno zmožna tisti pičlo količino hrane, ki jo je imela, deliti s soljudmi. Mati Terezija je imela namreč tudi druge izkušnje s soljudmi, ki niso bili sposobni tako plemenito ravnati.
 
V skrajnih situacijah se lahko ljudje vedejo ekstremno, nenavadno in nerazumljivo.
 
Solženicin opisuje takšno situacijo v ruskem zaporu, ko so zaporniki morali prenašati skrajno lakoto. Tudi on sam je to doživel na svoji koži. Zato je zapisal: lakota lahko postane tako silna, da vodi tvoje ravnanje, tvoje vedenje. Iz poštenega človeka lahko naredi tatu ali celo vlomilca. Iz nesebičnega človeka lahko naredi velikega egoista, sebičneža.
 
17_nedelja.jpg
· Če nekdo dan za dnem, teden za tednom strada, doseže tisto stopnjo, ko ni več zmožen misliti na nič drugega kot samo na hrano.
 
· Zelo velika lakota lahko povzroči, da ne moreš več spati. In če vendar zaspiš, boš sanjal o hrani.
 
· Sestradani zaporniki so sanjali izključno o hrani.
 
Mogoče ste nekateri od nas ravno v vojnem času doživeli, kaj pomenita lakota in pomanjkanje. – Ali pa pomislimo na delavce propadlih podjetij, ki leta in mesece niso dobili pravičnega plačila za svoje delo, o katerih beremo ali jih gledamo na TV.
 
Vsi tisti, ki so enkrat doživeli pomanjkanje in stisko, znajo verjetno danes hrano ceniti in spoštovati. Hrane ne bodo brez potrebe zavrgli. Takšni ljudje tudi razumejo, kaj pomeni lakota in stiska, ter so pripravljeni pomagati tistim, ki so v stiski.
 
V današnjem evangeliju smo slišali, kako je deček prinesel Jezusu pet hlebov in dve ribi ter tako omogočil, da je Jezus naredil čudež.
 
V Markovem evangeliju pa beremo o istem dogodku: »Samoten je ta kraj in ura že pozna. Odpusti jih, da odidejo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj jesti. »(Jezus) jim je odgovoril: »Dajte jim vi jesti!« (Mr 6,36-37).
 
Besede Matere Terezije lahko prilagodimo današnji situaciji in rečemo: »Čudovito je, če ljudje, ki sami žive v blagostanju, vidijo tudi svoje brate in sestre v stiski in so jim pripravljeni pomagati!« 
 
In Jezusove besede v evangeliju: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo!«, pa velja tudi za Božjo milost, ki nam jo Bog vedno znova ponuja. Lahko se zgodi, da jo razmetavamo in da nam ne prinaša tistih koristi, ki nam jih je Bog namenil. Če nismo čuječi, poslušni in pazljivi, ne zaznavamo notranjih nagibov in glasu vesti, po katerih nam Bog govori v posebnih urah milosti, ki so nam dane. »Bojmo se Boga, ki gre v sestri ali bratu, mimo mene!« Amen

Zadnja sprememba ( sobota, 25. julij 2015 )
 
16. navadna nedelja

Pojdite sami zase v samoten kraj in si malo odpočijte
16. navadna nedelja (B) - Jer 23,1-6; Ef 2,13-18; Mr 6,30-34

V današnjem evangeliju beremo: »Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj«.

16_navadna1.jpg
Jezus v evangeliju nikoli ne daje vtisa, da bi ga vznemirjala naglica. V današnjem evangeljskem odlomku vabi tudi svoje učence, da z njim izgubljajo čas: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte«. Pogosto priporoča, naj se ne vznemirjamo. Kako blagodejna je »počasnost« tudi za naše telo!
Jezusove počitnice skupaj z apostoli pa niso trajale dolgo. Le kratek predah, čas, da so prepluli jezero in se morda občasno ustavili in nalovili nekaj rib. Jezus se ne jezi na ljudi, ki mu ne dovolijo oddiha, ampak se mu »zasmilijo«, ko jih vidi prepuščene samim sebi, »kakor ovce, ki nimajo pastirja«.

Preberimo preostali del današnjega evangeljskega odlomka, ker nam lahko tudi ta pove nekaj o samoti: »Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari«.
 
16_navadna2.jpg
To nam govori, da moramo biti pripravljeni prekiniti tudi zaslužen počitek, ko gre za veliko potrebo bližnjega. Ne moremo prepusti samemu sebi ali pa poslati v bolnišnico ostarelega človeka, za katerega smo odgovorni, in mi nemoteno uživati počitnice. Ne moremo pozabiti številnih ljudi, ki si samote niso izbrali, ampak so nanjo obsojeni, pa ne le za kakšen teden, ampak morda za vse življenje.

Poslušanje evangelija bi moralo tudi v tem primeru voditi h konkretni rešitvi. Nekaterim svetujem naslednje: ozrejo naj se okoli sebe in vidijo, če je kje kdo, ki bi mu lahko pomagali, da bi se čutil v življenju manj osamljen: iti na obisk, poklicati ga po telefonu, povabilo na enodnevni obiska med počitnicami – skratka tisto, kar narekuje srce in okoliščine. 
16_navadna3.jpg
Drugim pa, če tega niso nikdar storili, svetujem, naj skušajo vstopiti v cerkev ali pa v gorsko kapelo (če so v hribih) v času, ko v njej ni nikogar in tam preživeti nekaj časa »v samoti«, sam s seboj, pred Bogom. Ni pomembno, če ima človek občutek, da nima kaj reči. Nekega dne je veliki pesnik Paul Claudel, ki je bil tudi veleposlanik na Japonskem, sredi poletja opoldne stopil v cerkev in molil k Mariji naslednjo molitev, ki vam lahko pomaga: »Poldne je. Vidim cerkev odprto. Vstopil bom. Mati Jezusova, ne prihajam, da bi molil. Nič nimam, kar bi lahko podaril in nič, kar bi prosil. O, Mati, prihajam, da bi te gledal … molče gledam tvoj obraz in dovolim srcu, da poje v svoji govorici«.
 
 
Dovolite srcu, da »poje« … ali pa joče, kakor pač čuti.



Zadnja sprememba ( sobota, 18. julij 2015 )
 
15. navadna nedelja – B, 12.07.2015.

Poslal jih je po dva in dva 

Am 7,12-15; Ef 1,3-14; Mr 6,7-13
 
Evangelij današnje nedelje se začenja takole: »Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva.«

15_navadna_1.jpg
Že v teh beseda je pomembna novica. »Začel jih je pošiljati«. To je začetek poslanstva apostolov. Če je bil doslej najpogostejši glagol, ki ga je uporabljal v odnosu do učencev: »Pridite«, je odslej »Pojdite!« Od poklicanosti preide k poslanstvu. To je preludij kasnejšemu slovesnemu poslanstvu apostolov v trenutku, ko bo zapuščal ta svet in jim bo rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15).
Kdo mora evangelizirati ali komu je namenjeno Jezusovo povabilo »Pojdite!«? Običajno mislimo: apostolom in danes njihovim naslednikom: papežu, škofom, duhovnikom. Stvar se tiče njih, mislijo mnogi, ne pa nas ubogih laikov. Toda prav to je usodna napaka. Jezus gotovo v prvi vrsti pošilja apostole, ki jim zaupa nalogo uradnih in pooblaščenih prič. Toda ne le njih. Oni morajo biti voditelji, animatorji drugih, v skupnem poslanstvu. Če bi razmišljali drugače, bi to pomenilo, da bi se lahko podali v vojno brez vojakov, samo z generali in drugimi časniki; ali pa da je mogoče osnovati nogometno ekipo samo s trenerjem in sodnikom.

15_navadna2.jpg
Po tem poslanju apostolov je Jezus »določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (Lk 10,1). Teh dvainsedemdeset učencev so bili verjetno vsi tisti, ki jih je do tistega trenutka zbral ali pa vsaj vsi tisti, ki so bili resno pripravljeni sodelovati z njim. Jezus torej pošilja vse svoje učence. Potrebuje vse. Ali bolje, vsem izkaže čast, da postanejo njegovi poslanci, njegovi »predhodniki«.
In odziv ljudi Jezusove besede? »Ali ni dovolj, da gremo občasno v cerkev, zdaj pa se pričakuje od nas, da postanemo celo oznanjevalci? Ali vi duhovniki sploh veste, kaj pomeni imeti družino, hoditi v službo in se vsak dan boriti za preživetje …?« Toda postati oznanjevalci ni še ena dolžnost več v življenju; to je veselje, je moč, ki nam pomaga pozabiti vse težave in nam jih pomaga bolje prenašati. Ne pozabimo, da je Jezus obljubil stokratno povračilo že tu doli vsem tistim, ki se mu popolnoma dajo na razpolago v prid Božjega kraljestva.

 
15_navadna3.jpg
Nek laik, družinski oče iz Združenih držav Amerike, poleg svojega poklicnega dela opravlja tudi intenzivno evangelizacijo. Ta človek je poln humorja in evangelizira s salvami smeha, kakor to znajo nekateri ljudje. Ko gre na nek nov kraj, začne z zelo resno besedo: »Dva tisoč petsto škofov, zbranih v Vatikanu, me je prosilo, da pridem in vam oznanjam evangelij.« Ljudje seveda postanejo radovedni. Nato razloži, da je z omembo dva tisoč petsto škofov mislil na tiste, ki so se udeležili drugega vatikanskega cerkvenega zbora in so napisali dekret o apostolatu laikov (Apostolicam actuositatem), v katerem spodbujajo slehernega kristjana, da sodeluje pri poslanstvu evangelizacije Cerkve. Še kako je imel prav, ko je rekel: »me je prosilo«. Te besede niso bile rečene v prazno, vsem in nikomur; osebno so naslovljene na vsakega katoliškega laika.
Kako evangelizirati? Evangelij nameni eno samo besedo, da pove, »kaj« so apostoli, ki jih Jezus pošilja, ljudem pridigali - »naj se spreobrnejo«. Na dolgo opisuje »kako« naj pridigajo. Ne poudarja toliko, kaj je potrebno reči, ampak, »kakšen je treba biti«, da bi oznanjali Kristusa.
 Zakaj jih pošilja po dva in dva? V času preganjanj prvi kristjani niso mogli javno oznanjati Kristusa, toda eden od pisateljev iz tistega časa nam poroča, da je na pogane naredila globok vtis njihova medsebojna ljubezen in so zato med seboj začudeni govorili: »Poglejte, kako se ljubijo!«.

Zadnja sprememba ( sobota, 11. julij 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 648