OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
22. navadna nedelja – B - Mk 7, 1-8.14-15.21-23

22_navadna1.jpg
Jezusu hočejo vzeti dobro ime, njegov vpliv, zato že drugič pridejo k njemu, da bi ga »linčali«: Učenci jedo, ne da bi si umili roke pred obrokom. Očiščenje je religiozno dejanje, ni vprašanje higiene. Ljudje so razumeli, da gre Jezusovo sporočilo k bistvenemu, k tistemu, kar osvobaja. On govori o ljubezni, podaritvi sebe drugemu - se ne ustavlja v nepomembnostih, zato še bolj prihajajo k Jezusu. Obred očiščevanja je res pomemben pri Judih. Še danes ga ohranjajo. Evangelistu se zdi pomembno, da ga tistim, ki ga (zunaj judovstva) ne poznajo, razloži. Razlog očiščenja je v Postavi: Bog je čisti in sveti, zato moramo tudi mi biti čisti (prim. 2 Mz 30). Potrebno se je osvoboditi vsakega znamenja nečistosti, ki se ga dotikamo. Pomen je lep: predno jemo kruh, se očisti, da se spomniš, da je kruh svet, je Božji dar. Očiščen vstopiš v stik z Bogom. Ne gre za higieno, gre za versko dejanje. In kje Jezus vidi problem? V hinavščini: izpolni obred s skrbjo za podrobnosti izpolni (s katero roko, katera smer, kako držati roko? – sicer očiščenje ne bo veljalo) ne za bistveno. In še: to naj bi bilo dovolj. Več ni potrebno! Pretirana skrb za podrobnosti, nepomembne, manj pomembne. Za nas se tukaj pojavi vprašanje: Ali opravljam verske obrede, katerih pomen, smisel sem počasi izgubil? Ali absolutiziram obrede, pri čemer sem izgubil bistveno: resnico, ljubezen, zaupanje v Gospoda.
 
Jezusovi učenci se ne ravnajo po tradiciji obredov. Kdor se izroči Jezusu, kruhu življenja, postane SVOBODNA oseba, ni prisiljen. Svoboden je nekdo, ko je on sam, ko je Božji sin, ko se da v ljubezni, ko se zave, da je dar ljubezni. Življenje dobi vrednost v tem, koliko ljudi smo osrečili, ne koliko obredov smo opravili. Vrednost našega življenja je v veselju, ki ga oddajamo. V nasmehu, ki je v nas. To je resnica.  Kaj odgovori Jezus tem, ki so se osrediščili le na obrede. V čem je njihova hinavščina? Ne pokažejo svoje izvirnosti, resničnosti, resnice. Nosijo masko, so komiki. Tudi prerok Izaija v 1. Poglavju hoče reči: nekaj drugega se pričakuje od vas v življenju, pričakuje se sad ljubezni (dela ljubezni) in ne le opravljanje verskih obredov… Hinavci! – pozabili ste Božje zapovedi.

22_navadna2.jpg
Jezus pravi farizejem: niste razumeli bistvenega v mojem sporočilu. Še vedno daje preveč pozornosti obredom. Zato Jezus pokliče množico: poglejte človeka, od znotraj ga poglejte. Tam se odloča, tam se izbira. S srcem človeka ni mišljena  čustvenost, gre za središče osebe, kjer se v resnici odloča. Jezus našteva razpoložljivosti, ki prihajajo iz človekove notranje izbire. To človeka zastruplja. Kaj pa ga zastruplja? Prostitucije – sebe prodati za prednosti, užitke, dobiček, zaradi interesa, zaradi kariere, denarja. Proda se lastno dostojanstvo, lastno vest, srce. Nekdo izbira proti resničnemu življenju. To uničuje življenje.
 
Kraje – ne le kraje, gre za upravljanje dobrin tega sveta. Niso naše, so Božje. Lastim si nekaj, kar mi ne pripada, pozabim pregledati v svojem srcu brata, ki je v potrebi…
 
Uboji – množina – ne le fizični uboj. Odvzamem nekomu veselje do življenja, vzamem mu smeh; opravljanje, obrekovanje. To so uboji. To je nečistost, ki prihaja iz srca. Bodimo na to pozorni v naših krščanskih skupnostih, te nečistosti so prisotne.
 
Prešuštva – vse oblike nezveste ljubezni, vse sebično iskanje sebe; drugi je sredstvo, ki se ga poslužim.
 
Vedno več posedovati: veselje ni v tem, da nekdo vedno več kopiči, marveč da vedno več daje. Apd: Je več veselja dajati, kot prejemati… V darovanju se naše življenje krepi in raste. Duh, ki te poriva, da daješ, je pravi in je duh odraslosti. Kdor zbira zase, kdor noče dajati, je ostal na ravni otroka.
 
Nečistosti: Slaba misel o drugih, vedno sumiti o drugem – to uničuje naše družine, skupnosti. Nadzirati življenje drugih, sumničiti življenje drugih, obrekovanja. Bodimo pozorni na to, pravi Jezus.
 
Laži: Nekdo, ki misli le nase, se mu v vest naseli laž.
 
Ni sramu: ne le v spolnosti. V ničemer: pomanjkanje obvladovanja sebe: niti v hrani, pijači, TV, Internet, v zabavi – delati, kar mi je všeč: to je za mnoge norma življenja.
 
Zavist: mi ni všeč, da drugi ima, to, kar bi si sam želel. Oko je pokvarjeno v pogledu. Bodi pozoren, kaj je v tv. srcu. Nadziraj to.
 
Aroganca, sebe vedno dati v središče, hoteti biti viden, slavljen, hoteti imeti zadnjo besedo, imeti prva mesta. Nadziraj svojo nečistost, pravi Jezus. 
 
Neumnost (na zadnjem mestu) – o kateri govori evangelij – tisti, ki je postavil svoje življenje na napačne vrednote: postavlja na prvo mesto, kar ni najpomembnejše: nabiranje dobrin v kaščah – žrtvovati lastno življenje za stvari, ki minejo, vso svojo kariero… Služenje Bogu in ljudem naj bo na prvem mestu.
 
Vse to prihaja od znotraj, iz človeka. Sedaj razumemo, zakaj Jezus tako močno vztraja, naj ne ohranjamo zunanjih praks, navad! Ves ta teden razmišljajmo o vseh teh stvareh, ki so v našem srcu, o vseh navadah in praksah, ki jih delamo. In opustimo vse ravnanje, ki nam sicer uspavajo našo vest, a nas ne pripeljejo k bistvenemu v življenju. 
 
Ali sem pozoren in osrediščen na bistveno v mojem enkratnem minljivem človeškem življenju?

Zadnja sprememba ( sobota, 29. avgust 2015 )
 
21. navadna nedelja (B): Jn 6,60-69: Zakaj ostanem(o)?
21_navadna1.jpg
V današnjem svetu ni lahko verjeti. Resnica, ki jo je razodel Jezus Kristus, se zdi možem in ženam današnjega časa “nevzdržna”. Tako je recimo z vero v resnično Jezusovo navzočnost v Telesu in Krvi, v sveti maši. Jezusova resnica izziva zdravo pamet, razumnost tega sveta, znanost. Verjeti pomeni videti resničnost onstran vidnega; pomeni dotakniti se večno resnico. V tej veri in zaradi nje lahko s Petrom rečemo: “Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja”.
 
21_navadna2.jpg
Jezusove besede dajejo življenje, zato verujoči hodimo za njim. Program življenja, ki ga pred nami razgrinja, more rojevati vzgibe, ki so sposobni usmeriti svet k bolj vrednemu in polnejšemu življenju. Ni pa to življenje zagotovoljeno samo zaradi dejstva, da sem v Jezusovi skupini. Iz te besede in programa moram živeti in se mu ne upirati. Ne smem se upirati njegovemu duhu in življenju. Moram imeti in živeti resnično in stvarno vero. Resnična kriza znotraj krščanstva je vedno v tem: verujemo ali ne verujemo Jezusu? Ravno v krizi se razodeva, kdo so resnični Jezusovi učenci. Kdo v resnici hodi za njim. Resnična in odločilna izbira je vedno v tem: ali se bom obrnil vstran (nazaj) ali pa bom ostal z Njim in se poistovetil z Njegovim duhom in življenjem? Sem za ali proti Njegovemu predlogu za življenje?
 
Skupina Jezsovih učencev se zmanjšuje. Jezus se ne jezi, nobenega ne obsoja. Tiste, ki so ostali z njim, le vpraša: “Hočete tudi vi odditi?” To je vprašanje, ki nam je naslovljeno, potem ko smo se odločili, da smo v Cerkvi in z njo nadaljujemo: Kaj hočemo? Zakaj smo ostali? Bom še naprej sprejemal njegovega duha in bom živel na Jezusov način?
 
Petrov odgovor je za zgled: »H komu naj gremo, ti imaš besede večnega življenja«. Tisti, ki ostajamo, moramo ostati zaradi Jezusa, samo zaradi Jezusa in zaradi nobenega drugega. Skupaj z njim se angažiramo, zastavimo sebe, se darujemo. Edini motiv, da ostanemo z Njim, je On sam in nihče drug. Tako se vsak dan znova se odločamo za Jezusa, hočemo hoditi v Njegovem duhu za njim in mu služiti, mu služiti tudi v človeku.
Zadnja sprememba ( sobota, 22. avgust 2015 )
 
20. nedelja med letom

20. Navadna nedelja 16.8.2015 (B) – MOJA KRI JE RESNIČNA PIJAČA
Prg 9,1–6; Ef 5,15–20; Jn 6,51–58

Danes se ustavimo ob nadaljnjem koraku v odnosu do preostale vsebine Jezusovega govora o kruhu življenja. Ta korak je v naslednjih Jezusovih besedah:
 
»Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.«
 
Novost je v tem, da Jezus govorjenju o kruhu pridruži besede o vinu, podobi hrane se pridruži podoba pijače, daru svojega mesa pridruži dar svoje krvi. Evharistična simbolika doseže vrh in polnost.

20_navadna_1.jpg
Zakaj nam je Jezus poleg svojega telesa hotel dati tudi svojo kri pod podobo vina? Kaj predstavlja kri? Za nas danes kri ni nič drugega kot eden izmed organov našega telesa. Toda v svetopisemski miselnosti je vse kaj drugega. Kri so imeli za sedež življenja. Zato Judje še danes ne smejo jesti mesa zadušenih živali, ker jim kri ni odtekla. Zaužiti kri bi pomenilo jesti življenje, ki je sveto in pripada samo Bogu. Če je kri sedež življenja, je torej prelivanje krvi otipljivo znamenje smrti. Ko nam Jezus daje svojo kri, nam podarja svojo smrt z vsem tistim, kar nam je kri prinesla: odpuščanje grehov, dar Svetega Duha. Reči, da je evharistija zakrament »Gospodovega telesa in krvi« pomeni, da je zakrament njegovega življenja in njegove smrti. Dobro vemo, kaj pomeni reči nekomu: »Tole, kar sem storil zate, je bilo za ceno krvi!«
 
Kri je najmočnejše znamenje bolečine na zemlji. Če torej v podobi kruha polagamo na oltar človekovo delo, pa v podobi vina polagamo na oltar vse njegovo trpljenje. Naj se izliva, da bi bilo odkupljeno, da bi ga presvetlilo upanje in odpuščanje.
 
Ob tej priložnosti bi rad posvetil posebno misel krvodajalcem in vsem tistim, ki delujejo na tem področju. Kako čudovit način posnemanja evharistije! Nobeno drugo dejanje ne kliče močneje v zavest Kristusove daritve kot iztegnjena krvodajalčeva roka, da bi nekdo drug lahko še naprej živel. Krvodajalec bi lahko vzel za svoje naslednje Kristusove besede: »Vzemite, to je moja kri, ki se podarja za vas.« V tem kontekstu bi se rad spomnil še vse tistih, ki so pripravljeni darovati organe. Tudi to je evharistično dejanje! O Jezusu je rečeno, da je »umirajoč svetu dal življenje«. Tudi o teh ljudeh bi lahko rekli nekaj podobnega: oni umirajoči omogočajo nekomu drugemu, da bo živel. 
 
Kaj torej ljudem pomeni vino? Predstavlja jim veselje, praznik; ne predstavlja toliko tistega, kar je koristno (kakor kruh), ampak bolj, kar je prijetno. Vino ni ustvarjeno le zato, da bi ga pili, ampak tudi zato, da bi si z njim nazdravljali. Jezus pomnoži kruh zaradi potrebe ljudi, toda v Kani naredi vino njim v veselje. Sveto pismo pravi, da »vino razveseljuje srce človeku … kruh pa podpira srce človeku« (Ps 104,15). »Vino v življenju predstavlja poezijo in barvo; je kakor ples v primerjavi s preprosto hojo ali pa igra v primerjavi z delom,« pravi Luis Alonso Schökel.
 
Toda kako je mogoče, da isto znamenje enkrat kot kri predstavlja trpljenje in drugič kot vino predstavlja veselje? Ali se to dvoje medsebojno ne izključuje? Ne, če pomislimo na žrtev iz ljubezni, kakršna je bila Kristusova. Vino, ki ga Sveto pismo pogosto imenuje »kri iz grozdja«, spominja na skrivnosten odnos med ljubeznijo in žrtvijo, ki je lasten človeški izkušnji. »Ni ljubezni brez trpljenja,« pravi Hoja za Kristusom. Kolikšno žrtev pomeni za mlad par prihod prvega otroka, a tudi koliko veselja! Evharistično vino tako še enkrat razkriva svoj izjemni pomen za življenje. 
 
Kdo ve, zakaj je ljudem tako zelo naravno, da se obračamo na Boga v bolečini; mnogi se obračajo nanj le takrat, ko jih obišče kakšna nesreča in ga potrebujejo. Radosti pa raje uživamo sami, skrivoma, skoraj prikrito pred Bogom. Ko nas v življenju obišče veselje, se včasih obnašamo kakor pes, ki je od gospodarja dobil kost in mu takoj obrne hrbet ter se zavleče v osamljen kot, kjer jo gloda v strahu, da bi mu jo kdo vzel.
 
Na vse to nas pri evharistiji spominja vino, ki postane Kristusova kri. Kako globoko spoštovanje in ljubezen bi morali imeti do Kristusove krvi! Vsakokrat, ko je to mogoče, bi bilo potrebno z veseljem in s hvaležnostjo prejemati obhajilo pod obema podobama. 

20_navadna_2.jpg
A tudi takrat, ko je sami ne moremo prejeti, lahko vedno zremo in častimo Kristusovo kri, ki je na oltarju, posebno med povzdigovanjem keliha. Ne pozabimo, da v skladu s katoliškim naukom takrat, ko prejmemo Kristusovo telo, prejmemo tudi njegovo kri. V hostiji je namreč navzoče »telo in kri, duša in božanstvo našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Sveto pismo pravi: »Kri Kristusa … bo očistila našo vest mrtvih del« (Heb 9,14).
 
Ona je edino »topilo«, ki je sposobno raztopiti vsako okamenelost zla in strdek greha v nas in zunaj nas. Pelikan je postal simbol evharistije, ker so ljudje verjeli, da ta ptič, ko nima ničesar, s čimer bi lahko nahranil svoje mladiče, s kljunom rani svoje prsi in jih nahrani z lastno krvjo. Od tod lepa molitev iz pesmi Molim te ponižno, ki jo bom ob sklepu našega razmišljanja zmolil:
 
»Daj krvi mi svoje, Jezus pelikan,
usmiljen me očisti mojih grehov, ran;
saj premore ena sama kapljica
zemljo vso oprati grehov madeža.«

Zadnja sprememba ( sobota, 15. avgust 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 654