OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
3. POSTNA NEDELJA, 19.3.2017

Danes govori božja beseda o vodi. V naših deželah je veliko vode in nimamo občutka vrednosti vode. Drugače je v Palestini, Afriki, Indiji. Tam je voda nekaj zelo dragocenega. 

Voda je življenje. Če ni vode, nastopi smrt. Ko Sveto pismo govori o vodi, govori o življenju. 

Izraelce je Bog osvobodil egiptovske sužnosti in pripeljal v puščavo. Tu nastopi žeja, vode pa nikjer. Kaj zdaj? Ljudstvo godrnja zoper Mojzesa in zoper Boga: "Zakaj si nas popeljal iz Egipta, da nas z žejo pomoriš.?"

Tu se pokaže njihova nevera. On, ki jih je rešil faraona in njegove vojske, naj bi jih zdaj pustil na cedilu? Ljudje želijo nov dokaz, da Bog skrbi zanje. Nikoli niso zadovoljni. Na nek način ocenjujejo božja dela: To ni bilo dobro, naredi kaj boljšega, pa ti bomo zaupali. Preizkušali so Gospoda. 

V tem skušanju se vidi človeška ošabnost. "V puščavi so me skušali vaši očetje, čeprav so videli moja dela" - toži Bog v psalmu, ko gleda na Izraelova leta v puščavi. 

In vendar se Bog pusti preizkušati. Da jim vodo iz skale in tako znova pokaže svojo darežljivost. Nikoli se ne naveliča dokazovati svoje ljubezni, nikoli ne izgubi potrpljenja. 

samarijanka.jpeg

Tudi evangelij govori o vodi, ko opisuje srečanje Jezusa s Samarijanko. Koliko bogastva je v tem odlomku! Žena je ena izmed najbolj zaničevanih in ponižanih. Pripada narodu Samarijanov, ki so jih Judje sovražili. Tudi med svojimi ljudmi je prezirana, saj ne živi v skladu s predpisi, je grešnica. Tej krhki, ranjeni, neljubljeni ženi pravi Jezus: "Daj mi piti" ter spregovori o Božjem daru.

O kakšnem daru govori Jezus? O ljubezni. Živa voda, ki jo obljublja Samarijanki, je dar ljubezni, dar Svetega Duha. 

Takole piše Pavel v današnjem berilu: "Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." In nadaljuje: "Ko smo bili še slabotni, je Kristus v primernem času umrl za brezbožne ...

Ta žena je podoba Človeštva. V njegovi razdeljenosti, vojnah, trpljenju in solzah je vidna žeja po živi vodi.

Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Te ljubezni si nismo zaslužili. Nismo se najprej poboljšali in spreobrnili, da bi nas potem Bog ljubil. Ne, bili smo grešniki, ko je umrl za nas. To je največji dokaz njegove ljubezni. Vendar tudi ta ostaja krhka pred človeško svobodo. Eden jo bo sprejel, drugi bo lahko še naprej godrnjal, kot Izeaelci v puščavi. Kdor pa jo bo sprejel in pil od te vode, bo v njem postala studenec

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. marec 2017 )
 
2. postna nedelja
abraham.jpeg

Abraham nam je predstavljen kot globoko zaupajoč in veren človek, ki pa ima po človeških merilih malo možnosti za uspešno življenje, kakor tudi za življenje, ki daje občutek izpolnjenosti. Vendar njegova notranja povezanost z Bogom predstavlja izvor moči za njegov pogum, zaupanje in voljo, da vztrajno nadaljuje na začeti življenjski poti. Kar je izpričano v prvem berilu, je svetopisemska vera v najbolj čisti obliki. Abraham zaupa svojemu Bogu navkljub človeški samozadostnosti, in Bog položi nanj zaščitniško in blagoslavljujočo roko. Čeprav iz drugih odlomkov Abrahamove zgodbe vemo, kako je bila od njega najprej zahtevana brezpogojna poslušnost brez kakršne koli obrazložitve in kako dolgo časa ni občutil Božjega blagoslova. Kljub temu ostaja Abrahamovo zaupanje trajno in zvesto.

Abrahamove življenjske izkušnje nas želijo vzpodbuditi, da začnemo znova, da se umaknemo, da tvegamo – da se opogumimo, da opustimo dosedanje odnose in navade in zaupamo v boljše, včasih tudi brez zagotovila varnosti.

Odlomek iz evangelija oriše delček pričakovane velikonočne slave in nam že dovoli pogled na cilj, da bi nam dal pomoč pri orientaciji in da bi vztrajali pri naših življenjskih odločitvah. Bog ve, da človek potrebuje vedno znova svoja izkustva spremenjenja, da lahko zadrži dolg dih v težkih trenutkih življenja, toda hkrati je jasno, da se na gori (še) ne moremo udomačiti. Petrov predlog o postavitvi šotorov je povezan z našo prvinsko človeško željo, da bi lahko obdržali tisto, kar se izmika našemu dosegu: srečo, izkušnjo odrešenja, izpolnitev, varnost. Vendar nam vrnitev v vsakdanjik ni prihranjena. Ta zgodba nas želi opogumiti, da si dovolimo, da nas okrepijo tisti trenutki našega obstoja, v katerih smo tako izkusili »goro«. Tisti trenutki našega življenja, v katerih se nam prikaže življenje kristalno jasno, svetlo, dobro in pravilno. Takšne izkušnje nam dajejo pogum, da verjamemo, da Bog sveti skozi naša življenja, kjer se dotikata nebo in zemlja, kjer se skoncentrira naše življenje. Božja bližina ni omejena na svete kraje in svete čase, čeprav je izven teh okvirov ne izkusimo tako jasno.

Med postnim časom prejemamo posebno povabilo, da se ponovno naučimo pozornosti, da bi naša izkustva spremenjenja kot taka tudi prepoznali in si jih zapomnili. S tem nam lahko v težkih situacijah dajejo moč za nadaljevanje ali pa tudi za vztrajanje, ko nečesa ne moremo spremeniti. V slabih trenutkih vsakdanjika se odloča, če bo izkušnja gore vzdržala. Kar nam lahko pomaga je, da si včasih privoščimo odmor, da se z distanco podamo k normalnemu, vsakdanjemu. Da poiščemo zunanje/notranje kraje, da pripravimo pot za "presegajoče" izkušnje (tiste, ki presegajo običajne izkušnje) in da obdržimo tisto hrepenenje po načinu življenja, ki gre še korak naprej preko poznanega, domačega.

Zadnja sprememba ( nedelja, 12. marec 2017 )
 
Vabilo za sodelovanje na 12. razstavi velikonočnih pirhov

pirhi.png 

Spoštovani!

Lepo Vas vabimo k sodelovanju na 12. razstavi velikonočnih pirhov na Sveti Gori. Odprtje razstave bo na cvetno soboto, 8. aprila 2017, ob 15. uri v baziliki Kraljice Svetogorske. Pirhi bodo na ogled do vključno nedelje, 23. aprila 2017.

Vabilo (PDF)

Prijavnica (Word) 

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. marec 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 752